Komentar

Paolo Savona: Kdo je večji zagovornik EU? Tisti, ki ustvarjajo razmere za njen konec, ali tisti, ki jo želimo reformirati?

Čas branja: 3 min
30.05.2018  15:00

Evra ne bi nikoli postavil pod vprašaj, pravi Paolo Savona v svojem odgovoru na »padec« vlade Giuseppeja Conteja. Kamen spotike je bil ravno Savona, kandidat za gospodarskega in finančnega ministra, ki je v svoji knjigi zapisal, da Italija potrebuje alternativen načrt, po katerem bi zapustila evrsko območje s čim manj škode, če bi se to izkazalo za nujno.

Zaradi te domnevne evroskeptičnosti Paola Savone je italijanski predsednik Sergio Mattarella zavrnil Contejevo ministrsko ekipo (ta je imela podporo večine izvoljenega parlamenta), Conte je vrnil mandat, nov mandat za sestavo tehnične vlade pa je dobil Carlo Cottarelli.

O Italiji je podrobno pisal tudi naš kolumnist Tadej Kotnik v komentarju Se v Italiji dokončno razblinja iluzija demokratične EU?.

Besedila Paola Savone – v nobenem se ni zavzel za izstop Italije iz evra, temveč za reformo ECB, ki bi pripeljala do ambicioznejše Evrope – smo objavljali tudi v Financah. Savona je bil tudi gost Poslovne konference Portorož, ki jo organiziramo skupaj z ljubljansko ekonomsko fakulteto.

KOMENTAR PAOLA SAVONE

Vrhovni državni organ mi je storil veliko krivico. V nekakšnem paradoksalnem procesu sem bil deležen obtožb zaradi svojih domnevnih namer po izstopu z evrskega območja, ne pa zaradi namer, ki jih javno zagovarjam. Te namere sem tudi povzel v svojem sporočilu za javnost, ki ga je večina medijev kritizirala, ne da bi pri tem sploh predstavili njegovo vsebino. Poleg solidarnosti, ki so mi jo izkazali tisti, ki me poznajo in ne izkrivljajo mojih idej, sta mi bili še posebej v uteho objavi Jeana-Paula Fitoussija v neapeljskem Il Mattino in Wolfganga Münchaua v Financial Timesu.

Fitoussi, s katerim si o omenjeni temi že desetletja spoštljivo izmenjujeva razprave, zame pravilno trdi, da evra ne bi nikoli postavil pod vprašaj, da pa bi od Evropske unije zahteval, da se odzove na potrebe po spremembah, ki jih izražajo vse države članice. Naj njegovo trditev dopolnim, da bi se to moralo odviti z uporabo pogajalskih strategij, skladnih s teorijo iger. Slednja priporoča, naj meja delovanja ne razkrijemo, saj smo v tem primeru vnaprej poraženi. Gre za koncept, ki sem ga ob številnih priložnostih javno izrazil. V eri odločanja po načelu »like or don't like« očitno temu sledi tudi predsedstvo republike.

Ostrejši in bližji mojemu načinu razmišljanja je Münchauov komentar. Avtor v njem analizira, kakšen naj bo evro, če naj prepreči globalno prevlado dolarja in geopolitike ZDA. Avtor tudi zatrjuje, da je za slabo zasnovano evropsko valuto kriva kratkovidnost Nemcev. Nemčija preprečuje, da bi evro, enako kot dolar, postal »bistveni del zunanje politike«.

Münchau še dodaja, da je dolar na žalost to funkcijo izgubil, evro pa ni v stanju, da bi ga zamenjal ali vsaj prevzel neko vzporedno vlogo. Zato smo se znašli v kaosu mednarodnih gospodarskih odnosov. Ti se nagibajo k nacionalističnemu protekcionizmu, ki je vse prej kot znanilec politične, družbene in gospodarske stabilnosti. Te teme sva se s Paolom Paneraiem dotaknila v nedavno objavljenem pamfletu o maastrichtski pogodbi in Guidu Carliju, tedanjem finančnem ministru, v katerem izstopa sijajna veličina Paola Baffija.

Italija se sooča z revščino, manjšim dohodkom in večjo neenakostjo. 28. in 29. junija bo v Bruslju pomembno srečanje voditeljev držav. Kdo bo na njem zastopal zahteve Italijanov? Mattarella srečanju ne more prisostvovati, Cottarelli prav tako ne. Če se ne bi bila primorana spopadati z neutemeljenimi in zato nesprejemljivimi nasprotovanji, bi Contejeva vlada lahko računala na Macronovo podporo. Tako bi lahko nenadzorovane reakcije, ki se porajajo znotraj vsake od držav članic EU, usmerila k odločitvam, ki naj Italiji pomagajo, da se izvleče iz neugodne situacije, v katero je bila potisnjena. Münchau upravičeno zatrjuje, da »se boji, da v severni Evropi ni zadostne politične podpore«, zato Italiji ne preostane drugega kot trpeti posledice protekcionizma in družbene nestabilnosti. Gre za vprašanje, ali so zagovorniki EU tisti, ki ustvarjajo razmere za konec EU, ali pa so to tisti, ki, tako kot jaz, zahtevajo reformo Unije z namenom ohranitve ciljev, ki si jih je Evropa zastavila.

Paolo Savona je zaslužni profesor politične ekonomije in nekdanji minister za industrijo v Italiji, predaval je tudi na Poslovni konferenci v Portorožu. Komentarji izražajo stališča avtorja in ne nujno tudi stališča uredništva Financ.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
Članki Kam pelje surovinski in valutni vlak smrti 3

Negotovost ali kaj nas čaka po sobotnih napadih ZDA, Velike Britanije in Francije?

FINANCE
Članki
Članki Novi finančni minister Italije Giovanni Tria - iz evra ne bi izstopil, zvišal bi DDV

Po pričakovanju analitikov bo težavno prihodnje obdobje ne le v Italiji, ampak tudi za vse tiste, ki z Italijo sodelujejo – in takih je...

FINANCE
Članki
Članki EU bo omejila tudi ceno mednarodnih telefonskih klicev v druge članice 3

Po novem boste precej kmalu lahko malo bolj sproščeni glede stroškov, če boste od doma s svoje mobilne (ali fiksne) številke...

FINANCE
Članki
Članki (Goljufije) Dolgove za grad je hotel poplačati z denarjem EU 2

Tudi lani so med goljufijami z evropskim denarjem v EU prevladovali primeri nepravilno porabljenega denarja iz strukturnih skladov ter iz...

FINANCE
Članki
Članki ECB zapira pipico? Kaj to pomeni za ceno posojil, delnice in tudi prevzem Cinkarne Celje? 9

Kakšne spremembe so spodbujevalni ukrepi ECB pustili na različnih segmentih trga, kakšni bodo po pričakovanju analitikov naslednji...

FINANCE
Članki
Članki Dileme ob oživitvi govoric o združitvi Deutsche Bank in Commerzbank 8

Dilem je veliko, krepi jih tudi dejstvo, da je tečaj delnic Deutsche Bank pod velikim tržnim pritiskom zdrsnil na zgodovinsko najnižjo...

PRO
Članki
Članki Katere talne obloge narekujejo sodobne arhitekturne smernice?

Od enovitih talnih površin kuhinje, jedilnice in dnevne sobe do lesenih tal kopalnice