Ste mislili, da se afera prijatelji v stečaju ne more ponoviti? No, tukaj jo imate.

Čas branja: 18 min
23.01.2018  17:44

Ustavno sodišče je zamajalo temelje smiselnosti prisilnih poravnav in položaja bančnih zavarovanj. Dominantni stečajni pravniki in sodniki pa pozivajo k nespoštovanju ustavnega sodišča. Kaj vse so pripravljeni ogroziti za svojo resnico in svoj interes?

Začeli so se tradicionalni dnevi insolvenčnega prava. Ti bodo namenjeni tudi »nenavadnim odločitvam ustavnega sodišča v postopkih zaradi insolventnosti«. Pustimo ob strani politično korektnost, ni važno, kaj piše, tole se pravilno bere neumne odločitve ustavnega sodišča.

Strokovnjake stečajne zakonodaje, odvetnike, sodnike – zbor, ki ga tradicionalno vodi Nina Plavšak, piska slovenske stečajne zakonodaje – je zmotila lanska odločitev ustavnega sodišča v povezavi s prisilno poravnavo in stečajem T-2. Ustavno sodišče je namreč pri svoji odločitvi bralo zakon, ki so ga dominantni strokovnjaki pisali. Vendar pa so brali to, kar v resnici piše, in ne tega, kar bi po mnenju dominantnih stečajnih strokovnjakov tam morali prebrati.

Če vas stečaji ne zanimajo, vas pa bolj povezave, interesi, soodvisnost, monopoli, dvojne vloge, preskočite na 7. poglavje.

Lani so v Delu vrhovnega sodnika Vladimirja Balažica, ki poziva k temu, da praksa stečajnih sodišč ne sledi odločitvi ustavnega, vprašali, če se afera Prijatelji v stečaju ali kakšni drugi prijatelji v sorodstvu ne bo ponovila? Odgovor Balažica: "skorajda sem prepričan, da ne".

Odgovor vrhovnega sodnika je posmehljiv. Afera prijatelji v stečaju se namreč res ne bo ponovila, ker se prijateljstvo v stečaju nikoli ni nehalo. Traja že desetletja.

www.finance.si/4923145/Afera-stecajileaks-lovke-stecajnih-upraviteljev

1. Bomba za temelje prisilk

T-2 je imel pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo. Po tej se terjatve navadnim upnikom izplačajo v višini 44 odstotkov terjatev v devetih letih od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Ta rok se izteče v začetku leta 2021. O prisilki zavarovani upniki niso glasovali in na njihove terjatve izglasovano rezanje ni vplivalo. Za zavarovane terjatve je bilo z načrtom finančnega preoblikovanja predvideno, da bo T-2 poplačal zavarovane terjatve iz kupnine za premoženje, na katerem imajo upniki ločitveno pravico. Prodaja tega premoženja je bila predvidena leta 2014, te prodaje pa T-2 brez sodelovanja upnic ni mogel izvesti. Ločitvene upnice so za poplačilo svojih terjatev namreč že prej vložile predlog za izvršbo na podlagi izvršilnih notarskih zapisov in uveljavljale pravico do poplačila terjatev iz vrednosti zastavljenega premoženja in tudi zato T-2 terjatev ni mogel poplačati s prodajo tega premoženja.

Višje in vrhovno sodišče sta T-2, ki je imel pravnomočno izglasovano prisilno poravnavo, poslala v stečaj. Družba je bila kljub potrjeni prisilki še vedno insolventna, banki pa ni plačevala obveznosti.

Ustavno sodišče je odločitev višjega in vrhovnega sodišča označilo za očitno napačno, samovoljno in arbitrarno. T-2 ni bil za v stečaj. Odločitev ustavnih sodnikov ima pomembni točki:

  1. Ustavno sodišče je razsodilo, da zavarovani upnik, v tem primeru DUTB, za katerega ne velja izglasovana prisilna poravnava, pa mu dolžnnik ne plačuje obveznosti po izvorni pogodbi, ne more vložiti predloga za stečaj. Predlog za stečaj lahko v tej fazi vložijo le upniki, za katere velja prisilna poravnava, in če dolžnik zamuja s plačilom obveznostmi iz te prisilne poravnave.
  2. Druga pomembna odločitev pa je, da se lahko zavarovani upniki poplačajo le iz premoženja, ki ga imajo v zavarovanju, ne pa tudi iz denarnega toka podjetja, kar je trdila DUTB in kar sta potrdili višje in vrhovno sodišče.

Oboje je kot bomba treščilo med banke, pa tudi med podjetja. Posebej pa so se razpočili dominantni stečajni strokovnjaki in sodniki. To namreč ruši temelje, ki bi morali veljati v prestrukturiranju. Ruši pa tudi to, kar so se leta trudili dokazati, da velja po stečajnem zakonu.

2. Keč 22 – prisilke so nesmislene!

Najprej povejmo svoje jasno stališče. Po zakonu ima ustavno sodišče prav. Po pameti je to narobe. Zakon pač ni napisan pametno, če se ga bere, tako kot je napisan, ne pa, da se za to, kako se ga mora brati, vpraša Nino Plavšak.

Da se zavarovani upniki lahko poplačajo le iz prodaje določenega premoženja, ki ga imajo v zavarovanju, ne pa da jih je treba poplačati pravočasno po izvorni pogodbi iz tekočih prilivov, to je poslovno nevzdržno za podjetja, za banke, za zavarovane upnike, za sistem. Vendar še enkrat, če slovenski stečajni zakon bereš tako, kot je napisan, ZFPPIPP določa točno takšno nevzdržno stanje.

Ne glede na zakon, ampak po pameti bi imelo torej prav vrhovno sodišče. Zdaj pa pridemo do zanke! Pozor: če ima prav vrhovno sodišče in če zakon pravi to, kar pravi vrhovno sodišče, nobena od rednih prisilnih poravnav v Sloveniji nima smisla. Namreč, ustavno sodišče pravilno zapiše sistemsko napako, ki jo pomeni stališče vrhovnega sodišča in je sistemska napaka naših prisilk; te preprosto nikoli niso odpravljale insolventnosti!

Ustavno sodišče pravilno opozarja na okoliščine: »dolžnik je običajno v zamudi s plačilom zavarovanih terjatev že ob uvedbi prisilne poravnave, še toliko bolj pa ob sklenitvi te poravnave. Zamuda v primeru obstoja ločitvenih upnikov je vedno navzoča. Glede na stališče višjega in vrhovnega sodišča je tudi po potrjeni prisilki – ki bi morala to odpraviti – vedno navzoča tudi grožnja uspešne vložitve predloga za stečaj s strani zavarovanih upnikov, čeprav se finančni ukrepi prisilke izvjajajo.

To pa pomeni, da sta vrhovno in višje sodišče izvotlila institut prisilne poravnave, nadaljuje ustavno sodišče. Prisilka je namreč nesmiselna, saj jo kadarkoli lahko ustavi stečaj. To pa se po mnenju ustavnih sodnikov ne sme zgoditi. Da to, da se ne sme, piše tudi v zakonu, opozarjajo ustavni sodniki, ko berejo, da ima prisilka prednost pred stečajem in da se hkrati ne smeta voditi dva postopka. Kje je potem sploh namen prisilke?

Tako je končno med najboljšimi in najbolj pomembnimi pravniki v Sloveniji razkrit paradoks slovenskih prisilk, na katerega uporabniki insolvenčnega zakona že leta opozarjamo, pa dominantni pisci nočejo nič slišati: če bi veljalo tisto, kar je pametno, nobena slovenska prisilka ne bi bila smiselna. No, kot rečeno, na to smo na Financah opozarjali leta. Pa nič. Kot boste videli, pa na pomaga niti, če na paradoks opozori ustavno sodišče. Ker stroka se dela, da je vse v redu, da je nekaj narobe z ustavnim sodiščem.

3. Kaj so spet počele banke?

Odločitev ustavnega sodišča posega tudi v temelje bančnega poslovanja, odobravanja posojil in vrednosti zavarovanj. Zavarovanja na premoženju podjetij so za banke le potuha. Banke bi morale posojila odobravati na podlagi tega, ali verjamejo v poslovni model podjetja, ne pa, da se tolažijo z zavarovanji, s tem, da je mogoče posojilo odplačati na podlagi namišljene vrednosti zidu, optičnega kabla ali stroja. Koliko so zares vredna bančna zavarovanja? Koliko je banka res varna z zavarovanjem? Če se lahko poplača le iz premoženja, ki ga je treba prodati, kako je z zavarovanimi posojili v Sloveniji? Ali je dovolj, da dolžniki vračajo le obresti, na glavnico pa se pozabi? Koliko je do nove bančne sanacije? To ni zdravo bančno poslovanje.

Poglejmo, kaj se je dogajalo z bankami zavarovanimi upniki v podjetjih, ki so šla skozi prisilke. In kaj so delale banke oziroma kam je pripeljalo, da se postopkov prestrukturiranja niso aktivno udeleževale. V prezadolženost in bančno luknjo.

Redna prisilka na terjatve zavarovanih upnikov ne vpliva. Banke v predinsolventnih in insolventnih podjetjih sicer nikoli niso dobivale vračanih posojil po izvornih pogodbah, večinoma nikoli niso videle glavnice, ampak le obresti. Dokler je imelo podjetje za obresti, so bile tiho, čeprav so podjetja kršila izvorne posojilne pogodbe. Šele, ko so družbe nehale plačevati obresti, so zazvonili alarmi in je šlo kaj v stečaj, denimo SCT.

Večinoma pa alarmi niso zvonili in banke se niso pretirano vznemirjale. Če bi opravile svoje delo in bi se bolj vznemirjale, bi morda drugače in bolj skrbno dajale posojila ter prej opozarjale na prestrukturiranje dolgov. Če bi opravile svoje delo, bi bila manjša bančna sanacija in manjše breme za davkoplačevalce, podjetja bi z manj tveganji in manj zadolžena vstopila v krizo, predvsem pa bi hitreje začela razmišljati, da potrebujejo prestrukturiranje, in to pametno dogovorno prestrukturiranje z vsemi razredi upnikov, ne pa takšnega, kot jim ga omogoča zakon. Podjetja bi dovolj, in to dovolj hitro ukrepala, ne pa, da so delala premalo in prepozno.

4. Kaj dela Banka Slovenije?!

Tu je treba opozoriti tudi na po našem mnenju neskrbno ravnanje bančnega nadzornika. Tako kot se Banki Slovenije (BS) domnevno sistemsko ni sanjalo, da banke svojo kapitalsko ustreznost in od BS zapovedane dokapitalizacije zagotavljajo tako, da posojajo denar za nakupe lastnih delnic svojim prijateljem. Tako BS ni ocenila tveganj prisilk. Lahko rečejo, da jim ni bilo treba. Lahko rečejo, da ne sodi pod njihov nadzor, da bi pomenilo vmešavanje v poslovno politiko in tako naprej.

Šlo je za sistem, ne pa za posamezne primere, sistemska tveganja pa bi BS morala nadzorovati in preprečevati. BS ni problematizirala rednih prisilk ne položaja bank zavarovanih upnikov v njih, temveč je nenehno podpirala sistem insolvenčnih postopkov.

Kako pa BS ravna zdaj? Avgusta lani smo BS, ki jo vodi guverner Boštjan Jazbec, vprašali, kako se odločitev ustavnih sodnikov o T-2 dotika varnosti bančnega sistema, kako odločba spreminja pogoje in tveganja za banke, ali bo odločitev povečala zavedanje bank, da dajejo posojila na denarni tok, ne pa na vrednost kablov in betona. Prilagamo vprašanja in odgovor. »V Banki Slovenije smo seznanjeni z odločitvijo US v primeru T-2. Pozorno bomo spremljali vpliv te odločitve na potek insolvenčnih postopkov na sodiščih v bodoče glede posledic za zavarovane upnike, predvsem banke.« Koliko si je mogoče z BS pomagati, presodite sami. Če BS kaj na tem področju dela, to pred javnostjo skriva.

5. Da, odločitev US je nevzdržna! Ampak tak je zakon ...

Poglejmo, kaj pomeni odločitev ustavnega sodišča: če banka vzame podjetju najpomembnejši stroj, ki ga ima v zavarovanju, in ga proda, je podjetje mrtvo. Vzeti T-2 optične kable in jih prodati, bi bila za T-2 smrt. Še enkrat, tudi za banko je navadno trpko spoznanje, koliko je takšno zavarovanje vredno in kakšne so luknje, kako sploh lahko pride do zavarovanja, kaj lahko »odnese« in česa ne. Naj poskusi Heta odmontirati žičnico na Starem vrhu, denimo. Zavarovanje je potuha.

Ne glede na to, da je to, da se zavarovani upniki lahko poplačajo le iz določenega premoženja, nevzdržna odločitev, še enkrat, ustavno sodišče je to odločitev sprejelo na podlagi stečajnega zakona.

Ustavno sodišče ni odločalo o pameti ali neumnosti zakona niti ne o njegovi ustavnosti, temveč je v okviru ustavne pritožbe odločalo le o pravilnosti ali nepravilnosti odločitev višjega in vrhovnega sodišča, da se nad T-2 uvede stečaj.

Dodajmo še en drobec v zgodbi. Pomenljivo je, da je okrožno sodišče, torej najnižje sodišče, ZFPPIPP bralo enako kot ustavno sodišče. In stečaja nad T-2 ni dovolilo.

6. Čisti blef!

Zakaj je po mnenju stečajnih strokovnjakov eno leto po odločitvi ustavnega sodišča treba razpravljati o nenavadnosti? Utemeljitev ni, zato ker nam gre na živce, ampak je bolj prefinjena in vključuje ravno banke. »Stališča ustavnega sodišča glede zavarovanih terjatev, izražena v teh odločbah, so zlasti pri bankah vzpodbudila razmišljanje, da ne bodo več pripravljene sodelovati v postopkih prisilne poravnave.« To piše v vabilu na insolvenčne dneve.

No, to je čisti blef! Kaj pa bodo banke, če ne bodo sodelovale v prisilnih poravnavah? Bodo pošiljale podjetja v stečaj? Zakaj že? Kaj pa se zanje izboljša v stečaju? Nič, velja natanko enako kot v prisilki. Poplačajo se lahko le iz premoženja, ki ga imajo v zavarovanju! Da o političnih navodilih, da se podjetij sploh ne pošilja v stečaj, ne govorimo.

Prisilna poravnava ne more učinkovati na zavarovane terjatve. Zavarovanja so ločena in je logično, da je položaj zavarovanih upnikov drugačen od položaja nezavarovanih.

Ker se je skozi prakso ugotovilo, da družba ne more postati zdrava, če se ne prestrukturirajo vse vrste terjatev, zavarovane, nezavarovane, finančne, poslovne in tako naprej, so se v zakonodaje – tudi v slovensko – vnesli postopki, mehanizmi in načini, ki omogočajo prestrukturiranja po vseh razredih. Za zavarovane terjatve po teoriji res velja, da jih je treba plačati po izvorni pogodbi, ali pa naj upniki »odnesejo« zavarovanja. Ampak kaj če se to ne da, ali naj vse skupaj umre ali je potreben dogovor? Potreben in mogoč je dogovor. Ob tem povejmo, da za T-2 zakonska možnost dogovora še ni bila omogočena oziroma bi bila izjemno težka, poleg tega pa se v T-2 nič več ni dalo dogovoriti.

Zdaj imamo novo upniško prisilko, ki jo sprožijo finančni upniki družbe, katerih skupne terjatve presegajo 20 odstotkov vseh finančnih obveznosti dolžnika – vendar pa ta izvorno velja le za finančne terjatve, ne pa kar preprosto tudi za navadne dobaviteljske poslovne terjatve, denimo. To ne pomeni, da v okviru upniške prisilke ni mogoče prestrukturirati tudi dobaviteljskih, vendar pa je treba z dobavitelji sklepati separatne dogovore. To smo denimo videli v Cimosu. Mogoče je prestrukturirati tudi finančne zavarovane terjatve. To zares pomeni prestrukturiranje – vpliv na vse razrede terjatev, zagotovitev vzdržne zadolženosti.

Banke bodo tako še vedno sodelovale pri prisilnih poravnavah, bi bilo pa dobro, da bi izbrale in glasovale v tisti, ki jim najbolj koristi, in tisti, ki podjetje zares naredi zdravo.

7. Ustavna sodnica proti ustavnemu sodišču

Kako pomembna je odločitev ustavnega sodišča in kako je na 20 straneh ustavno sodišče na glavo temelje, kaže tudi to, kdo vse je proti ustavni odločitvi in kdo vse se trudi pokazati, da naj sodišča ne upoštevajo ustavne odločitve. Ta boj dobiva nenavadne razsežnosti.

Prva, ki bo na insolvenčnih dnevih govorila pod poglavjem o »nenavadnih« odločitvah ustavnega sodišča v postopkih zaradi insolventnosti«, je ustavna sodnica Dunja Jadek Pensa. Naslov njenega predavanja se sicer ne dotika neposredno kritike odločitve ustavnega sodišča. Je bolj subtilen: Pomen stališč ustavnega sodišča o razlagi pravnih pravil zakonov, navedenih v obrazložitvah odločitev o ustavnih pritožbah. Bo pa Dunja Jadek Pensa sodelovala tudi pri okrogli mizi o učinkih potrjene prisilne poravnave na zavarovane terjatve, ki jo bo moderirala piska stečajne zakonodaje Nina Plavšak.

Dunja Jadek Pensa je ustavna sodnica zdaj in je bila ustavna sodnica tudi, ko je ustavno sodišče sprejelo odločitev o T-2. Odločitev je sprejelo brez nje, Dunja Jadek Pensa je bila izločena iz odločitve o T-2, to pa zato, ker je poročena s Pavletom Penso in je sestra Sreča Jadka, ki sta oba starejša partnerja v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa. Ta pisarna je zelo močna in cenjena pisarna na področju gospodarskega prava. Prav odvetnik Srečo Jadek je bil tudi vodja skupine, ki je pripravljala insolvenčno zakonodajo za ministrstvo za pravosodje, in sicer različico F. Interes pravne pisarne, kjer je partner njen mož, je na stečajnem področju torej velik in neposreden.

Ni sicer neobičajno, da se ustavni sodniki ne strinjajo z odločbami, ki jih sprejmejo njihovi kolegi. Kadar so preglasovani in če se z odločitvijo ne strinjajo, je običajen mehanizem ločeno odklonilno mnenje. Kadar se izločijo, je to težje. Je pa nenavadno, da se ustavni sodnik, ki ima interes v odvetniški pisarni, ki oblikuje stečajno zakonodajo in služi na stečajih, pojavi kot porte parole interesa, kot razlagalec zakonodaje in kot kritik »nenavadnosti« ustavnega sodišča.

8. Praksa stečajnih sodišč ne bi smela slediti ustavnemu – pravi vrhovni sodnik!

Proti odločbi ustavnega sodišča se je že lani javno v Sobotni prilogi Dela postavil vrhovni sodnik Vladimir Balažic. Kolumno o sodniških petelinjih bojih in pravni državi je tedaj za Finance napisal Matej Avbelj. Nas niti ne moti, da se mnenja krešejo niti nas ne moti ton. Moti pa nas naslednje.

Res je hudo in ne more biti nikomur v ponos, ko ustavno sodišče vrhovnemu pove, da ne zna brati ne uporabljati zakona, zato so sodbe vrhovnega napačne, samovoljne in neustavne.

Odločitev ustavnega sodišča je Balažic označil » … šokantna. Vsaj za nas, ki se štejemo za specialiste za insolvenčno pravo. Kar nekaj odločb ustavnega sodišča je vneslo v stečajno zakonodajo zmedo, saj posegajo v pravna pojmovanja s popolnoma neumestnimi in zato nepričakovanimi stališči. Na vrhovnem sodišču včasih ne moremo verjeti, da je v nekaterih stečajnih zadevah ustavno sodišče odločilo tako, kot je. »

In vrhovni sodnik Vladimir Balažic nadaljuje: »praksa stečajnih sodišč po mojem trdnem prepričanju ne bi smela slediti stališčem iz te odločbe.« Nenavadno je, da vrhovni sodnik poziva k nespoštovanju ustavnih odločitev.

Vrhovni sodnik logično in pametno argumentira, kaj je sistemsko narobe in kaj odločitev ustavnega sodišča na podlagi ZFPPIPP prinaša: »Neka družba ima majhno tovarno, vredno 500000 evrov, ki jo je dala v zavarovanje za upnikovo terjatev 100 tisoč evrov. Pride do težav, sklenjena je prisilna poravnava. Po njeni potrditvi dolžnik posluje tako dobro, da ima na računu 500 tisoč evrov, a upniku vseeno ne plača njegove terjatve. Po stališču ustavnega sodišča upnik, ki ima zastavno pravico na tovarni, v izvršilnem postopku ne sme poseči na 100 tisoč evrov na dolžnikovem računu, ampak mora nujno zahtevati prodajo tovarne in se poplačati iz izkupička. Ali kdo misli, da je to v interesu samega dolžnika?«

Vladimir Balažic ima torej prav. Ampak to določa zakon. In zdaj spet pridemo do zoprne podrobnosti za vrhovno sodišče: ne le, da tako, kot je odločilo ustavno sodišče, piše v zakonu. Vrhovno sodišče je pri pisanju stečajnega zakona in pri razlagah stečajnega zakona, kaj bi tam v resnici moralo pisati, vsa leta sodelovalo. Kdo je zdaj kriv, da v zakonu piše, kar piše? In ne le to, precej nenavadno je, da sodišče piše stečajno zakonodajo. Bolj nenavadno, kot da pivovarna dela časopis.

9. Izkrivljen občutek za prav

Nenavadnosti pa se sploh ne končajo. Mogoče je to povezano s splošnim izkrivljenim občutkom za prav.

Skrajno nenavadno je, da lahko policija mirne duše vstopi v parlament in naredi preiskavo v eni poslanski skupini. Pa se v Sloveniji še pravniki o tem kregajo, ali je narobe, ljudje pa itak menijo, da je treba vse poslance zapreti, ker kradejo.

Nenavadno je, da lahko varnostnik na vrhovnem sodišču ustavi in pregleda vrhovnega sodnika. Če je kdo nedotakljiv za varnostnika na vrhovnem sodišču – in takšni ljudje obstajajo – je to ravno vrhovni sodnik. In to nima zveze z enakostjo pred zakonom, niti ne z večvrednostnim kompleksom, niti ne z varnostnimi ukrepi. Vrhovni sodnik na vrhovnem sodišču ni obiskovalec. In ne, nismo vsi enaki.

Nenavadno je, da sodniki sodelujejo pri pisanju zakonodaje, ki se ne tiče njihovega poklica in statusa, ampak se tiče stvari, o katerih bodo odločali. Vrhovno sodišče je tako sodelovalo pri pisanju stečajne zakonodaje, na podlagi katere je odločalo okrožno, višje, vrhovno in ustavno sodišče.

Nazadnje je pri pisanju stečajne zakonodaje sodeloval vrhovni sodnik Miodrag Đorđević. Vladimir Balažic, sodnik, ki je javno pozval k nespoštovanju odločitve ustavnega sodišča, pa že leta velja za pomembnega učitelja, razlagalca in specialista stečajne zakonodaje na sodniških šolah, na seminarjih, na okroglih mizah.

Kako so na sodišču utemeljili to nevarno razmerje in zakaj naj bi bilo s tem vse v redu. Prvič, Đorđevič ne predstavlja vrhovnega sodišča, ampak samostojno sodeluje kot strokovnjak. Temu ne verjamemo. In drugič, da itak ni problem, ker večinoma stečajni primeri ne pridejo do vrhovnega. Ja, seveda, vidimo pri T-2.

Ta nenavadnost se pri stečajnem zakonu še stopnjuje: vrhovni sodniki zdaj skupaj z ustavnimi sodniki, ki so povezani s stečajnimi odvetniškimi pisarnami, pravijo, da ni problem tisto, kar piše v stečajnem zakonu, pri katerega pisanju so sami sodelovali, ampak je problem, kako ustavno sodišče zakon bere. Zato vrhovni sodniki apelirajo na nižje sodnike, naj nikar ne upoštevajo ustavnega sodišča. Oprostite, to je zelo nenavadno. Kaj vse so ti ljudje pripravljeni žrtvovati za svoj prav?

10. Če hočeš kaj od sistema, sodeluj s tistimi, ki ga obvladujejo

Ne glede na to, na katero stran se postavite, prisilke v Sloveniji so bile in so kontroverzne. In prisilke – najlepši primer je Merkur – res niso odpravljale insolventnosti, kar je bil njihov namen. Je pa to sistem, ki ga je treba braniti, ker je nanj vezanih veliko finančnih interesov.

Zato ni presenetljivo, da je v družbi predsednik stečajne zbornice Marko Zaman, odvetnik, član skupine za pripravo zakonov s področja insolventnosti, član implementacijske komisije za insolvenčno zakonodajo pri ministrstvu za pravosodje, član odbora za insolvenčno zakonodajo v odvetniški zbornici, če navedemo le nekaj funkcij z njegove spletne strani.

Marko Zaman vodi 80 stečajev in kot predsednik stečajne zbornice se pravkar zavzema, da se število stečajnih upraviteljev omeji. V bistvu si zagotavlja posel.

Logično je, da če želiš skozi sistem spraviti omejitev konkurence, da s sistemom in dominantnimi ljudmi sistema dobro sodeluješ. Potem so večje možnosti za uspeh.

Marko Zaman ne vodi le 80 stečajev, je tudi, kot pravijo njegovi stečajni kolegi, dvorni prisilni upravitelj DUTB, to je državne slabe banke. Tako je denimo upravitelj v upniški prisilki MLM, ki jo je predlagala DUTB, vodi stečaj Mipa, kjer je tudi po predlogu DUTB zamenjal Miroslava Benedejčiča, iz kvote DUTB je tudi upravitelj pri Avtotehni, bil je tudi v Cimosu. Probanka, ki je pozneje pristala na DUTB, ga je predlagala za upravitelja PPSPtujske pekarne. V državno kvoto gre tudi NLB, kjer vodi upniški prisilki Reflexa in Novega kondorja.

11. Nevarna razmerja

Ne nazadnje naj vnovič opozorimo na povezavo med sodniki, interesom stečajnih upraviteljev, odvetnikov in pisko stečajne zakonodaje Nino Plavšak.

Nina Plavšak – skupaj s sodniki, specialisti za insolvenčno pravo – že desetletja ustvarja in vzdržuje sistem prisilnih poravnav v Sloveniji. Nino Plavšak kličejo upniki, dolžniki in njihovi odvetniki, ko je treba pri stečajih kaj pomagati, razložiti, uspeti.

Razumni ljudje ne delajo iz altruizma, ampak za denar. In v stečajni zakonodaji je veliko denarja. Ne gre le za predavanja, knjige, komentarje, strokovne članke in razlage o zakonodaji. Gre za pravna mnenja v konkretnih primerih konkretnih strank v insolvenčnih postopkih in sporih, ki nastanejo.

Zaradi položaja, ki si ga je skozi leta ustvarila Nina Plavšak, ima ta tako rekoč edina moč, da »razume« in razlaga stečajno zakonodajo. Tem razlagam pa potem sledijo tudi sodišča. Mnenja in razlage so posebej potrebne, ker tudi obrazložitve sodišč opozarjajo na veliko pravnih praznin, ki so puščene v insolvenčni zakonodaji.

Za vlogo Nine Plavšak konkretno pri T-2 ne bi mogli reči, da je nenavadna, je tudi v javnem interesu, da nanjo vnovič spomnimo. Zgodbo je leta 2015 opisal Dnevnik.

Nino Plavšak je sprva najel T-2. NLB je namreč ugotovila, da je njeno zavarovanje prenizko in da se ne bo poplačala. To bi lahko naredila le, če bi zasegla še drugo premoženje. Nina Plavšak je za T-2 tedaj jasno zapisala: banke upnice se lahko poplačajo le iz zastavljenega, ne pa tudi preostalega premoženja dolžnika. To je to, kar zdaj govori ustavno sodišče in kar vrhovni sodnik Balažic označuje za šokantno in poziva, da se ne spoštuje.

Potem v primer T-2 vstopi DUTB, ki prevzame terjatve od NLB. Prvič vloži zahtevo za stečaj. Okrožno sodišče jo potrdi, višje sklep razveljavi. Pri utemeljitvi se sklicuje ravno na članek Nine Plavšak o tem, da ima ločitveni upnik pravico le do poplačila iz zavarovanega premoženja.

DUTB spomladi 2015 vloži nov predlog za stečaj, okrožno sodišče jo zavrne. Na DUTB za pomoč zaprosijo Plavšakovo. Vmes se spremenijo zakonska pravila, nova spiše Nina Plavšak v strokovni skupini pod vodstvom odvetnika Sreča Jadka, v tej sodeluje tudi vrhovni sodnik Miki Đorđević. Novo mnenje Nine Plavšak: T2 izpolnjuje pogoje za insolventnost – stečaj. In zapiše tudi, da okrožno sodišče v Ljubljani pri vnovičnem odločanju o stečaju ne bi smelo biti vezano na odločitev višjega sodišča, ki je T-2 sprva rešilo stečaja.

In kaj se zgodi? Zdaj smo pri odločitvi višjega, ki jo je razveljavilo ustavno sodišče. Višje sodišče zares sledi Plavšakovi – oziroma bolj natančno, sledi zakonodaji, kot jo razume Plavšakova – in uvede stečaj. V spisu seveda imajo in berejo konkretno novo mnenje Plavšakove, ki ga je naročil DUTB. Tudi vrhovno sodišče sledi višjemu. Za plačilo zavarovane terjatve velja osnovna pogodba in po pravnomočno sklenjeni prisilki bi T-2 terjatve moral poplačevati in jih je imel možnost pravočasno poplačevati iz tekočih prilivov. Višje in vrhovno sodišče ter Nino Plavšak – tudi z argumenti same Nine Plavšak in citiranjem njenih prejšnjih člankov – ustavi ustavno sodišče.

In potem vrhovni sodnik, zdaj pa še ustavna sodnica, šef stečajne zbornice, višji sodnici, odvetniška pisarna, ki je zastopala DUTB proti T-2, Banka Slovenije sodelujejo pri razpravi o »nenavadnih« odločitvah ustavnega sodišča. Vse skupaj moderira Nina Plavšak.

12. Zakaj je to vse skupaj tvegano

Prvič, predpisi morajo biti jasni, razumljivi, lahko berljivi, nedvoumni, uporabni in izvršljivi. Ne zato, ker se to lepo sliši, ampak zato, ker so pisani za uporabnike, škodijo ali pa koristijo navadnim ljudem, zato je preprostost predpisov eden temeljev resnične pravne države. Strokovnost je poznati dejstva, modrost jih je poenostaviti.

Preprostost, razumljivost, nedvoumnost so bile za slovensko insolvenčno zakonodajo in so tudi danes prevelik izziv. Za slovenske velike ume je preprostost nedosegljiva. Prepričujejo, da je niti nočejo doseči, ker je žaljiva.

Preprostost se ne izplača, denar je v zapletenosti. Če vnovič ponovimo enega od slovenskih profesorjev in ekonomistov, ko je prodajal svojo storitev, ker res preprosto pojasnjuje modrost slovenskih strokovnjakov – »stvar moramo tako zakomplicirati, da nam noben pametnjakovič ne bo sral po glavi«. V slovenski insolvenčni zakonodaji in pri njenih razlagah je to do podrobnosti usvojeno.

Povezava med ustavnimi, vrhovnimi, višjimi sodniki, med pisko stečajne zakonodaje, izbranimi s sodišči povezanimi odvetniki je po našem mnenju in po okoliščinah, ki smo jih razgradili na primeru T-2, tako močna, da ogroža pamet pri predpisih in neodvisnost pri sojenju, vzpostavlja oligopol, ki seveda članom prinaša koristi in denar. Hkrati siromaši vse druge in zavira drugačne, modernejše, bolj preproste in učinkovitejše rešitve.

Zato nas je prehitela celo Hrvaška. Zato lahko v Sloveniji samo presenečeno opazujemo, kaj se dogaja v insolvenčnem postopku na Hrvaškem z Agrokorjem in smo proti. To pa tako, da prvostopenjsko sodišče v Sloveniji dovoli priznanje tujega postopka, nato pa zakriči politik in višje sodišče spremeni sklep.

Samo opazujemo lahko, kako moderne prijeme upniškega dogovora pri sistemskem skupinskem prestrukturiranju Hrvaška spravi v 50 členov, mi pa v 500 členih – pri tem, da denimo 221. člen ni en sam, ampak je členov 221 kar 22, od 221 a do 221 z (šumnikov ni, tako da je še nekaj prostora, da dodamo besedilo) – o tem lahko samo sanjamo. Člen 221 ni izbran zanalašč, ampak zato, ker ureja upniško prisilko. Poučno bi bilo primerjati upniške dogovore Agrokorja in dogovore iz preventivnega prestrukturiranja DZS ali pa Tuša. Na žalost so v preventivnem v Sloveniji ti dokumenti po zakonu skriti. Ampak to se tiče le stečajev.

Pri aktualnem primeru je za zaupanje v sistem in v Slovenijo veliko bolj pomembno razkritje, kako se interesno povezujejo sodniki z odvetniki, s pisci zakonodaje, kako kdo brani svoje interese in kaj vse je pripravljen ogroziti za to, da stvari in položaji ostanejo isti. Kako so sodniki s podporo strokovnjakov pripravljeni javnosti povedati, da ustavnega sodišča ni treba spoštovati. Kako je sistem, ki bi moral vlivati zaupanje in trdnost, relativen. Ampak saj smo imeli v Sloveniji tudi pravnika, nekdanjega sodnika in tedaj generalnega sekretarja vlade, ki ni priznaval slovenskih sodišč, ker so vsi sodniki pristranski do države, ki jim daje plačo. Nenavadno je, da ga za generalnega sekretarja vlade nimamo več.

Dodatna vsebina ni prikazana, ker niste dovolili prejema piškotkov z zunanjih strežnikov. Spremeni...

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
FINANCE
Članki
Članki Bo Opec občutil negativno stran svoje strategije? 4

Lani se je naftni kartel Opec z zmanjšanjem dnevnih kvot načrpane nafte trudil zvišati povprečno ceno surove nafte in to mu je uspelo;...

FINANCE
Članki
Članki Koalicijski dogovor v Nemčiji: obsežne naložbe v izobraževanje, socialo in digitalizacijo 18

To med drugim predvideva koalicijski dogovor med konservativci CDU/CSU in socialdemokrati SPD. Zdaj je usoda dogovora odvisna od 440 tisoč...

FINANCE
(priročnik) Kaj poganja slovensko elektromobilnost? 1

Elektromobilnost ni več le vizija, sanje okoljsko ozaveščenih in tehnično usmerjenih posameznikov.