(intervju in podkast) Peter Frankl o tem, do kdaj bodo še izhajale Finance

Čas branja: 14 min
18.05.2017  19:38
Pa tudi o Borutu Jamniku, neoliberalcih in tem, zakaj Slovenija ni Švica
(intervju in podkast) Peter Frankl o tem, do kdaj bodo še izhajale Finance
Čas je, da se Borut Jamnik, če želi biti zares vpliven, preizkusi na volitvah.

Časnik Finance praznuje 25 let. Peter Frankl, direktor in glavni urednik, je na Financah od začetka, najprej je bil urednik za bančništvo in borzništvo, potem odgovorni urednik in na koncu še direktor in glavni urednik. Malo ga je treba vzdražiti, saj je takrat v svojih komentarjih najboljši in naj­ostrejši, takšen, kot ga »dominantni del« gospodarske oblasti v Sloveniji že vso zgodovino Financ težko prebavlja.

Kako vidiš razvoj časopisa v vzvratnem ogledalu?

Petindvajset let ni kratka doba, vmes se je ogromno spremenilo. Včasih je bilo v medijskem svetu razmeroma preprosto, našel si dobro zgodbo, jo novinarsko podprl, razširil, dal na naslovnico in časopis se je prodajal. Zdaj je medijski svet spremenjen, pa tudi Slovenija se je spremenila, internacionalizirala. Od leta 1992 do 2003 smo imeli vsi, tudi mediji, pred sabo nekega zajca, ki smo ga lovili, leta 2004, ko je Slovenija postala članica EU in Nata in smo postali razvitejša država, smo na tej stopnji tranzicije, kot se zdi, zajca izgubili. Izgubili smo željo po napredku, nazadovali smo. Zelo pa me veseli, da je letos, leta 2017, ta zajec spet tukaj.

Kaj je ta zajec?

To, da v Sloveniji končno dosežemo večjo normalnost. Ne bi upal reči, ali je že dosežen konsenz v želji, da v Sloveniji postanemo otok normalnosti, dejstvo pa je, da je zdaj boljše.

Najprej so Finance izhajale dvakrat na teden, potem trikrat, od leta 2001 so dnevnik. Začeli ste s petimi ljudmi, potem jih je bilo do krize že 140 …

Razvoj Financ se je začel kot nekakšen start-up, v okviru Gospodarskega vestnika se je Iztok Jurančič, prvi urednik Financ, domislil, da bi v Sloveniji imeli časopis, ki bi poročal in pisal le o financah. To ni bilo lahko, marsikdo s tem ni bil zadovoljen in marsikdo nam je metal polena pod noge. A vodstvo Gospodarskega vestnika, Slobodan Sibinčič in Dušan Snoj, je projekt podpiralo, Finance so rasle, še posebej po osamosvojitvi v lastno podjetje, katerega direktor je bil Jurij Giacomelli, in po tem, ko je del časnika kupilo švedsko založniško podjetje Bonnier Business Press – za stik s Švedi je bil zaslužen predvsem Slobodan Sibinčič – ter pozneje svoj delež povečalo na sto odstotkov.

Do leta 2007 je bila rast hitra, bili smo vzneseni in prodorni. Tudi danes smo še prodorni, a je vmes prišla kriza in z njo so se navade konzumiranja medijev v Sloveniji korenito spremenile, precej bolj kot v nekaterih drugih državah. Čedalje več ljudi in podjetij se je odločalo, da bo svoje medijske izdatke tako pri naročninah, predvsem pa pri oglaševanju bolj usmerjalo v cenejše in drugače učinkovite kanale. Finance smo bile sicer že prej na poti, da poleg tiskanega založništva delamo tudi druge stvari – in to nam je v marsičem pomagalo, gotovo pa smo se morali še bolj osredotočiti na tisto, kar najbolje znamo – na novice in komentarje iz poslovnega sveta pa tudi druge sfere naše dejavnosti, v katerih smo napredni.

Dodatna vsebina ni prikazana, ker niste dovolili prejema piškotkov z zunanjih strežnikov. Spremeni...

Kako si se spopadel s krčenjem podjetja v krizi, ko se je število zaposlenih zmanjšalo za približno tretjino?

Med letoma 2008 in 2009 so se nam prihodki iz tiskanega oglaševanja kar na lepem zmanjšali za več kot 30 odstotkov, podjetje se je moralo temu prilagoditi, obenem je bilo treba iskati nove projekte; če niti ti ne gredo, jih moraš opustiti. Zdaj sicer zaposlujemo manj ljudi kot leta 2008, po drugi strani pa nam je uspelo, da podjetje, ki ga vodim, v vseh teh letih ni imelo izgube, vedno je imelo čisti dobiček, včasih več, včasih manj, zdaj je kar v redu.

Slovenija je 25 let pozneje neizkoriščena priložnost – zakaj nam ni uspelo postati druga Švica?

Ta cilj je bil nekoliko utopičen, nesmiseln, realen cilj je bil, da se Slovenija čim bolj približa, denimo, Avstriji. Bili smo blizu, do leta 2002, 2003, potem pa je prej omenjeni zajec kar na lepem izginil in Slovenija je šla vzvratno po poti gospodarskega nacionalizma, pivovarske vojne in marsičesa drugega, s čimer se na Financah nismo mogli strinjati.

In bili pri tem precej osamljeni?

Že prej, ko smo si prizadevali za uresničitev omenjenih ciljev, še bolj pa po tem so nas zasmehovali, veljali smo za čudake, večne pubertetnike, neoliberalce, strašne kapitalistične zverine. Če malo poenostavim, levi, »uradni« dominantni pol nam je vedno napovedoval črno prihodnost, drugi, »uradni« dominantni pol pa prav tako. Nihče nas ni maral – in to je bilo pravzaprav dobro – še posebej esteblišment v centrih »uradne« politike in »uradnih« medijskih hiš. Ljudje, ki so si prizadevali, da bi bilo vedno tako, kot je bilo, so nam nenehno napovedovali, da bomo kmalu ugasnili. To se »žal« ni zgodilo.

Kateri politik oziroma stranka je doslej najbolj pritiskala na Finance?

Glede na veliko število strank v zgodovini Financ je na to vprašanje nemogoče pravilno odgovoriti.

Katera od zadnjih štirih vlad je bila s stališča za Finance vitalnih resorjev, financ in gospodarstva, najboljša?

V Sloveniji je bilo vse več gospodarstev, tisto privilegirano, v navezi s politiko oziroma državno obvladovano gospodarstvo nas nikoli ni maralo. Kar zadeva kakovost posameznih vlad pa lahko rečem, da so bile za Finance vse enako dobre.

Kakšen je uredniški pristop Financ do vsake nove vlade?

Finance smo, preprosto rečeno, za to, da lahko ljudje v okviru predpisov delajo normalno, da so lahko plodni. Za nas so pomembna načela domišljija, podjetniška okretnost, svoboda. Žal ne morem reči, da je to tudi vodilo večjega dela Slovenije.

Kako bi morale vlade pri nas poskrbeti za večjo svobodo podjetništva?

Le pustijo naj podjetja pri miru. Seveda morajo davki biti, seveda je država pomembna za gospodarstvo, ki mora biti regulirano tako kot vsi drugi družbeni podsistemi. Vendar pa sta naveza med politiko in gospodarstvom ter način, kako politika z birokracijo in prevelikimi obremenitvami duši gospodarstvo, pogosto povsem neznosna. Veliko anomalij je v Sloveniji povezanih s tem, da država in politične stranke ne želijo opustiti nadzora. Zato smo zelo težko privatizirali dobršen del gospodarstva, državni objem ne popušča in na tem področju smo mogoče celo med največjimi nazadnjaki v Evropi.

Koga bi sam postavil na ključna mesta izvršne oblasti?

Teh ambicij nikoli nisem imel, čeprav smo v Financah dali nekatere predloge. Predvsem se zavzemam za politično vlado, ki bi Slovenijo razumela. Vendar politika v Sloveniji ni priznan poklic, stranke oziroma njihovi poglavarji so, namesto da bi šolali mlade generacije celostnih politikov, raje držali moč in oblast pri sebi. Tako imamo v dobršnem delu še vedno zelo stare politike. Nikoli se mi ni zdelo pametno, da gre v politiko nekdo iz gospodarstva, mislim pa, da je zelo dobro, če imaš predsednika vlade, ki se kot politik zelo dobro spozna na gospodarstvo in ga razume. To večno prehajanje iz profesorskih in drugih sfer v politiko zavira marsikaj, v veliko primerih takšni ljudje, ki pridejo v vrh politike, nimajo pojma, za kaj sploh gre, ali pa so zavezani nekaterim starim vzorcem in gledajo zgolj s svoje perspektive.

Katere osebnosti iz gospodarstva bi najbolje ocenil in katere najslabše?

Slovenija se je v gospodarstvu izkazala kot zelo trdoživa predvsem pri tistih delih, ki izvažajo in se morajo vsak dan dokazovati na tujih trgih. Gospodarsko je Slovenija izjemno internacionalizirana, to je dobro, imamo veliko (nišnih) šampionov v svetovnem merilu. Po drugi strani pa imajo podjetja, ki delujejo predvsem na domačem trgu in so državno vodena, težave. Najslabše gospodarstvenike pa imamo na področju zdravstvene oskrbe. To, kar se zdaj dogaja, je katastrofa in ne razumem, kako dosedanje vlade niso ničesar ukrenile že prej.

Kako komentiraš medijsko, še posebej časopisno sceno v Sloveniji? V kak­šnih odnosih ste s konkurenco?

Konkurenca nikoli ni bila to, kar si novinarski um misli, da je. Zaradi prestopa Suzane Kos z Dnevnika na Delo verjetno ni prav veliko bralcev zamenjalo časopisne znamke. V klasični obliki konkurenca morda niti ni tako velika, vprašanje pa je, koliko je je sploh bilo tudi v preteklosti. Globalni medijski svet vidi zdaj konkurenco povsod, poenostavljeno so naša konkurenca Facebook, Google in podobni. Sicer pa imamo z Dnevnikom zelo skromne odnose, z Delom pa intenzivne. Finance so velik kupec Delovih storitev in z njimi smo zelo zadovoljni.

So ljudje pred 25 leti medijem bolj zaupali – zakaj jim ne zaupajo več?

Menim, da se zelo veliko pri tem ni spremenilo. Problem zaupanja v uradne medije je vedno bil in vedno bo. S korenitimi spremembami v medijih, z nastopom spletnih platform so se glasovi nezaupanja v medije prek spletnih družabnih kanalov razširili in okrepili. Pa tudi tako imenovane politične korektnosti je verjetno preveč. Problem velikega dela novinarstva, predvsem slovenskega, je, da novinarji ne delajo za tistega, ki je njihov kupec, ga ne poznajo, ne delajo zanj oziroma občinstvo, temveč predvsem za lasten ego in novinarske vire, ki novinarje usmerjajo, nadzirajo in jim včasih priskrbijo kak bonbonček.

Kako ste zadovoljni z lastnikom Bonnier Business Pressom in kako je lastnik zadovoljen s Financami?

Švedska mednarodna medijska korporacija Bonnier je dober lastnik, njegova velika prednost je, da lahko nekaj daješ in nekaj jemlješ, da gre za preplet znanja in know­-howa, vidiš lahko, da obstaja še kaj drugega kot Slovenija. Finance to znanje ne le prejemajo, ampak tudi aktivno posredujejo.

Kako Švedi vplivajo na uredniško politiko?

Normalno je, da poslovni mediji vedno podpirajo svobodo posla – in to je glavni vpliv. Nihče v Stockholmu pa ne zapravlja svojega časa in denarja, da bi narekoval konkretne uredniške zahteve. Bilo je nekaj primerov v nasprotni smeri, ko je kakšen slovenski direktor, ki je delal nepošteno, pisal in klical na Švedsko, vendar to seveda ni bilo resno.

Že leta se »govori«, da bodo Finance zdaj zdaj propadle. Do kdaj bodo izhajale na papirju?

Govorice o propadu Financ se širijo v valovih. Vedno, ko se v medijskem svetu srečamo z novo realnostjo, logično ukrepamo. »Veliki«, »uradni« mediji ne ukrepajo tako odločno, ker imajo drugačne blazine preteklosti. Res je le to, da se bomo morale Finance vedno spreminjati, saj moramo slediti kupcu, ker od njega živimo. Na trgu smo se morali nenehno bojevati za to, kar imamo.Premalo pa se tudi zavedamo dveh zelo uspešnih medijskih projektov, Nedeljskega dnevnika in Slovenskih novic, ki sta zelo pomembna za obstoj in dobičkonosnost časopisnih hiš Dnevnik in Delo.

Verjameš, da ju bo generacija X še brala?

Gotovo bosta izhajala še vrsto let. V primerjavi s tabloidnim tiskom je bil resni dnevni tisk – in je še vedno – v veliko večji stiski.

Pri Financah je vseeno opazen premik v digitalizacijo.

Logično in pravilno, saj iz prodaje in oglaševanja v digitalnih vsebinah črpamo kar veliko prihodkov. Vendar pa to ne pomeni, da tisk izginja, le spreminja se, tudi količinsko je zaradi upada oglaševanja manjši, čeprav se tudi na tem področju razmere izboljšujejo. Rečem lahko, da bo tisk na Financah še dolgo obstajal, nič ne kaže, da se bo v bližnji prihodnosti ukinil.

Te izjave bodo zaposleni zelo veseli.

Zakaj, ali meniš, da bo dela manj, če tiska ne bo več? Ni nujno, digitalizacija pomeni še večji pritisk na novinarsko delo.

Kje oziroma kdaj so ga Finance uredniško najbolj polomile?

Finance so ga polomile velikokrat, kaj smo gotovo narobe napovedali, zaupali smo ljudem, ki si tega niso zaslužili, tudi sam sem naredil ogromno napak.

Kakšno je razmerje med medijsko vsebino (časopisom, revijami, digitalno vsebino) in poslovnimi dogodki v organizaciji Financ, koliko prinese eno in drugo?

Fizično ustvarjanje skupnosti, recimo temu poslovni dogodki, pomeni približno sedmino prihodkov podjetja Časnik Finance. Ta del raste, obenem pa je neločljiv del naše usmeritve, v katero sodijo tudi nišni portali in vse, kar je posebej usmerjeno h kupcu, da dobi v pravem času, na pravi način in na pravem kraju, tudi ali predvsem na pametnem telefonu. Svoboda kupca je brezmejna in to, da urednik določi, kaj, kdaj in kako bo bralec bral, ne gre več.

Čeprav so komentarji oziroma komentatorji med bolj branimi vsebinami Financ?

Načeloma to drži, vendar ni več tako, kot je bilo. Ugotoviti poskušamo, na kaj točno se kupec naroči, potem pa ga poskušamo obdržati. Pametni komentarji so seveda del tega, ni pa več tako pomembno, na katerem mediju jih beremo.

Kako sodeluješ z odgovorno urednico Simono Toplak?

Sodelovanje s kolegico Simono Toplak poteka na zavidljivi ravni, pogosto nama niti ni treba sodelovati, saj se poznava že tako dolgo, da veva, kaj je prav.

Finance vodiš 23 let, kje najdeš nove izzive?

Trenutno vidim izzive predvsem v večji prodaji, v internacionalizaciji in sodelovanju z nekaterimi novimi akterji. Slovenija je lepa država, v njej je krasno živeti, nekoliko manj delati, ustvarjati posel. Za uspeh mora biti mednarodna, zato se mi zdijo pomembne možnosti za mednarodno sodelovanje Financ. Pomembni so tudi nekateri novi projekti Financ, Medicina in ljudje ter Medicina danes, revija Moje finance gre v vse večjo digitalizacijo, Izvozniki.si, eden naših nišnih portalov. Ta medijska skupnost gre v vse pore slovenskega izvoza in je postala za Časnik Finance zelo pomemben segment. Nišnih portalov je še kar nekaj, recimo Agrobiznis, Logistika, Gradbeništvo, portal O vinu je hit, in tako naprej. Pomembno je, da se ti vsi skupaj razvijajo z našim glavnim portalom finance.si, tiskom in seveda našo Poslovno akademijo, katere glavna dejavnost so dogodki.

Zelo pomembna je posebna številka revije Manager, 100 najbogatejših Slovencev?

V to znamko je vloženo ogromno dela in znanja. Je lep, drag in razmeroma donosen projekt. Upam, da bomo našli še kaj, kar bi lahko »prilepili« nanj.

Marsikdo od tistih, ki se znajdejo na tem seznamu, ga še vedno ni posvojil?

Nekateri menijo, da smo jih ocenili previsoko, drugi, da smo jih ocenili preslabo, nekateri se sploh ne želijo pogovarjati, bojijo se, da bi delavci zahtevali višje plače, predvsem pa jih je strah inšpekcij in davkarije. Vendar se s tem pretirano ne ukvarjamo, bralci so to lestvico dobro sprejeli, glavno poslanstvo projekta pa je širjenje ambicije, da je bogatenje nekaj zdravega, in to je že bolj ali manj sprejeto.

Ti je kaj žal, da so Finance leta 2003 podelile nagrado za posebne dosežke v gospodarstvu Milanu Kučanu?

Po svoje mi je žal, vendar je treba razumeti takratni čas, ko smo na Financah verjeli, da se je tranzicija končala. Milan Kučan je naredil veliko napak, vendar pa je konec osemdesetih in v devetdesetih naredil nekaj stvari tudi dobro. Naše sporočilo je bilo, da si je ob upokojitvi to nagrado zaslužil za svoj prispevek k temu, da bo lahko Slovenija v gospodarskem smislu resnično poletela. Vendar se to tudi po njegovi zaslugi ni zgodilo, saj se je držal svojega, za Slovenijo zaviralnega vpliva, namesto da bi pustil mladim ljudem, da poletijo.

Bojan Požar trdi, da so Finance v vplivnem območju Boruta Jamnika. Koliko to drži?

Borut Jamnik je zelo pameten človek, pogosto se pogovarjam z njim, v marsičem se ne strinjava, vedno pa se lahko pogovarjava. Menim, da bi lahko bilo Združenje nadzornikov Slovenije veliko boljša organizacija. Njegov vpliv, ki nedvomno obstaja, a je zdaj manjši, se pogosto precenjuje. Po eni strani bi želel biti politik, nikoli pa ne povsem zares, in čas je, da se, če želi biti vpliven, preizkusi na volitvah. Kolikor vem, sta Simona Toplak in Borut Jamnik prijatelja. A če berete njene in tudi moje komentarje, lahko vidite, da smo na večini področij na različnih bregovih. To seveda ne pomeni, da se ne bi smeli pogovarjati, nasprotno.

Kako dobro se poznaš s stalnimi »sodelavci« na forumu bralcev Financ? Se za njimi skrivajo tudi znana imena?

Zelo redko poskušam ugotoviti, kdo je v ozadju psevdonimov na forumu. Ljudje imajo pač več osebnosti, nekateri jih imajo zelo veliko, naj bo osebnosti, in to pametnih, čim več.

Ti je žal, da so Finance podprle prodajo Mercatorja Agrokorju?

Nikakor ne. Finance so prodajo Mercatorja podprle že zdavnaj, uradna slovenska politika pa je ni podpirala, saj je, tako kot precejšnji del slovenske živilske industrije, dojemala Mercator kot sestavljeno organizacijo združenega dela »hrana in pijača«, prek katere na trgu posreduje svoje izdelke. Mercator seveda ni to in že davnega leta 2002 bi ga morali prodati pametni mednarodni trgovski verigi. Vmes so Mercator nesramno zadolžili, netransparentno in politično privatizirali in postal je problem. Agrokorju smo ga prodali, ne dali, s tem je prišlo v Slovenijo razmeroma veliko denarja, če ga ne bi bilo, bi javni dolg bil še večji, in tudi zato nam je zdaj lažje. Res je, že ves čas se je vedelo za Agrokorjeve težave z zadolženostjo in Mercator je seveda še vedno problem Slovenije, a še večji problem je Agrokor – in to predvsem hrvaški problem.

Si s Financami vsaj za silo obogatel?

S podjetjem Časnik Finance nisem za silo obogatel, nekateri notranji lastniki smo imeli notranje deleže, ki smo jih že davno prodali švedskim lastnikom. Imam spodobno plačo, nekaj sem od tega tudi prihranil, živim spodobno.

Za kaj uporabljaš Twitter? Si tudi na Facebooku?

Twitter sem veliko uporabljal, vendar je postal nekakšna mešanica mnenj, ki mi ne ustrezajo več. Uporabljam ga še v sodelovanju s svojimi sodelavci. Imam uporabniški račun na Facebooku, vendar sem na njem bolj anonimen.

Si še neoliberalec?

Da, seveda. Očitno je to v naši državi za marsikoga kletvica. Oprostite mi, če vidim Slovenijo mednarodno in svobodno.

Je ta »ideologija« v Sloveniji sploh še živa – Mrkaić je emigriral, Pezdir je bolj na medijskem obrobju …

Po mojem mnenju se je Mičo Mrkaić izselil iz Slovenije tudi zato, ker ni več zdržal tega pritiska, Rado Pezdir se je očitno odločil, da se bo manj javno pojavljal, drugi pa so se kot liberalci lepo znašli v strukturah, ki bi jih težko opredelili kot liberalne. Spremenili so se, ne nujno na bolje.

Zakaj še biti liberalec in kakšna je njegova »socialna« komponenta?

Liberalizem pomeni predvsem red in učinkovitost. Nisem za to, da povečuješ obremenitve nekaterim ljudem zato, da lahko nekateri drugi še vedno živijo kot bubregi v loju – to nima nobene zveze s socialo, zvezo ima le s podaljševanjem privilegijev ljudi, ki si jih ne zaslužijo. Pravi liberalec ni nikoli proti sociali, je pa proti temu, da se nekdo dela norca iz denarja.

Pred volitvami leta 2014 si napovedal, da boš volil NSi. Koga boš volil prihodnjič?

Ne vem, v Sloveniji pa tudi marsikje drugje moraš žal govoriti nekaj zato, da bi lahko naredil tisto, v kar verjameš. Kamuflirati moraš svoje intence. Zato nisem več naklonjen javnemu sporočanju, koga bom volil. Medijski glas neoliberalca je lahko v Sloveniji za normalnega politika kompromitirajoč, zato bom osebno verjetno raje kar lepo tiho, kako se bo odločilo uredništvo Financ, pa ne vem.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
Članki Je Snapchat povozila konkurenca, ker mu je v zelje skočil Instagram?

So delnice Snapa dober mesec dni po začetku borzne kotacije privlačna naložba ali pač ne? Vprašali smo analitike

FINANCE
Članki
Članki Dobra novica: Evroposlanci podprli znižanje DDV za e-knjige in digitalne naročnine 1

Če bodo spremembo sredi meseca potrdile še države članice, e-knjige in digitalne naročnine ne bodo več obdavčene višje kot tiskane...

FINANCE
Danes izredna seja nadzornikov Mercatorja: se poslavlja Balažič? 6

Seja bo potekala v Zagrebu; kakšen bo razplet?

FINANCE
Bi zdajšnji nadzorniki v Mercatorju razkrili kakega okostnjaka? Ja, ko bi svizec zavil čokolado … 4

Izpostavljenost Mercatorja do Agrokorja je »neznatna«, da ne obstaja nobena čudna pogodba, ki bi pomenila, da Agrokor izčrpava...

FINANCE
Nadzornike Mercatorja je strah: kateri okostnjaki jim lahko padejo iz omare? 3

Lastnik Mercatorja Agrokor ima zaradi krize novega upravitelja. Mercator pa še vedno upravljajo in nadzirajo Todorićevi kadri - uprava in...