Oni dan me je pogrebna svečanost pahnila na obvoznico. Smer BTC. Potreboval sem nove črne hlače. Drama! Prve so bile zaflekane, druge pa zaflikane. Nad tretje torej! V ta namen sem mobiliziral brata, ki slovi po biltzkrieg nakupovalnih manevrih. Misija: vpad v objekt, nakup, pobeg. Ker pa sem človek, ki se s številom obiskov jarškega templja ugodnega nakupa lahko primerja s kardinalom Rodetom – in se ga torej izogibam kot Belcebub Brezij –, me je tamkajšnji svet po desetih letih odsotnosti osupnil.
Halucinacija bivanjske popolnosti!
»Mali, greva na kavo, to morava videt,« sem guknil, ko sva neugledni bratov bluzmobil zadegala med nabuhlo kio in nabreklega hyundaia. Povsod ena sama zloščena popolnost. Takoj sem pomislil na tisti oglas, v katerem Mateja Alenki po telefonu najeda, naj pride pogledat njeno novo kuhinjo, Lenča jo pa zabije, naj raje ona pride gledat njen novi avto. Matervola! Abotne reklame res učinkujejo! Ljudje dejansko kupujejo »popolnost gibanja/užitek v vožnji/trenutek svobode«; dejansko pa poceni korejski pleh, ki se nespodobno buhteč navzven in navzgor in vstran trudi videti, kot da se ga ne bi sramoval pretanjeni okus kake Katarine Kresal ali žene Uroša Rotnika. Seveda na dovolj veliki varnostni razdalji, da zakrije plebejsko neuglednost znamke. Kako ljubka in pragmatična samoprevara.
Toda k popolnosti stremeča pločevina je bila ništrc v primerjavi z bitji, ki so izstopala iz mobilnih kokonov lahkotnosti bivanja. Toliko lepega, da ne rečem popolnega, že dolgo nisem videl na enem samem kupu. Videlo se je, kot da gre za zlet srečnih ljudi. Festival srečnih. Zares srečnih; takih, ki jih poročila zaobidejo; teh, ki ne nastopajo v bednih nacionalnih statistikah in jokavih TV-zgodbah o neplačanih položnicah in izvršbah.
Kot da bi opazoval popolni biotop. Utopični vivarij. Girice v zgodnjih dvajsetih so švigale naokrog s tistimi ogromnimi papirnatimi vrečami, ki vsem kričijo, da so notri cunje iz Zare; okrog komolca desnice, ki je držala najnovejši telefon, oplemeniten s kristali Swarovski, in je frendici pravkar pošiljala selfie s podatki o izplenu, pa je bila še tista manjša vrečka, ki nam je, predvsem samcem, dajala vedeti, da mala ne nosi običajnih bombažnih gat, temveč čipkasto bojno opravo. Da je na trgu! Da povprašuje za ljubeznijo samca podobnih eksistenčnih nazorov. Po kavarnicah v bližnji okolici pa se je, verjetno vsled te predstave, trlo nafitnesiranih primerkov te vrste, ki so dobro poznali govorico BTC-scene in skozi ekscesno velika sončna očala, inštalirana pod brezhibne, zapovedane pričeske, motrili to procesijo kiča. V svojih uniformah so bili videti, kot da bi pobegnili s plakata za H & M. Enega samega kislega obraza nisva videla.
Le 40 stopinj na zahodno stran si na parkirišču lahko opazil junake naslednjega poglavja tega pomladnega paritvenega rituala. Derivate bližnje prihodnosti! Naslednja epizoda! Podobni, le dve ali tri pomladi starejši ter osem kilogramov težji moški predstavniki gibanja za BTC popolnost bivanja so iz ultra varnih otroških sedežev pulili sadove njihove ljubezni. Še vedno do perfekcije spedenani so vreščeče Taje in Vale, po tem, ko so jim iz rok izpulili igralne tablice, nalagali na inženirske čudeže, na hitro spominjajoče na transportna sredstva, ki so jim v manj naprednih časih rekli otroški vozički. CNC obdelani aluminijasti falusi so pod kotom 70 stopinj na podvozju formule 1 vozili platforme za transport naraščaja v šampanjskih, bordo in srebrnih barvah. Če bi bil zloben in če ne bi opazil, da so triletniki oblečeni v Beckhamove znamke in da cuzajo hi tech dude, bi lahko pomislil, da sta vozilo in sam ritual nakupa, kombiniran z modno pisto, pomembnejša od smrkavca. A tudi investicije v cunje, dudo in otroško plovilo so v popolnem svetu kupona, trajnika in popusta lahko valuta ljubezni. Ne nazadnje se da vse troje, vključno z gorivom iz Ivančne Gorice do Novih Jarš, retrogradno pretvoriti v slabo plačane nadure srečo izžarevajočega para. Pa pustimo to, ker je depresivno! Nakupovalni platformi za transport naraščaja so, držeč se samo z levico, sledile z očali zasenčene supermamice. S popolnimi poporodnimi postavami, brez strij, celulita in skrbi so bile brez izjeme vse prek telefona povezane s svetom. Nekam v omrežje. V FB-matrico, kjer so za vsako objavljeno zanimivost iz svojega življenja z mnogimi emodžiji dobivale potrditev, da ravnajo prav, da naj bodo srečne. Ob pogoju, da ustrezajo standardiziranemu instagram diktatu večine. Le kdo ne bi teh trenutkov delil s tistimi, ki še niso tu. Z nami. Z večino. V vrtincu smisla obstoja. V svoji tuzemski poklicanosti. V fiktivni sredini družbene bajadere.
Le kam odtavajo ti ljudje, ko zapustijo paradna parkirišča? V poročilih jih ni videti; tam so slabe novice, slabe statistike, tam so nizke plače, prekarci, opeharjenci. So to v skrajnem zanikanju svoje družbene pozicije prav oni? Kje živijo ti – glejte me, jaz sem ful srečna, jaz mam keš za šoping – ljudje? Kam zlagajo Ikejine regale? V lastniška stanovanja? Staršem v zgornje nadstropje? Najemajo? Kaj so po poklicu? Kam hodijo v službo? Katera veja cvetočega slovenskega gospodarstva jih zaposluje? Ali jedo najcenejši jogurt, da so lahko tako lepi in mobilni? Ali v baby manekene zrihtane Taje hranijo s tistimi piščančjimi hrenovkami, v Evropi skritega porekla, ki jih dobiš kar kilogram za dva evra? Ali imajo v vrtcih subvencionirano prehrano? Je zaradi tega kia napisana na taščo? Jih subvencionirajo starši? Jih banke zalagajo s krediti? Katera matematika določa ceno jogurta, ki ga hranijo otrokom? In katera ceno avtomobila, s katerim ga vozijo v šolo?
O vsem tem in še čem bom razmišljal v naslednjih epizodah, ki bodo nekoč, upam, postale priročnik z naslovom Kako v Sloveniji postati pripadnik srednjega plemena.
Težko, a očitno se da.
