Komentar

(iz arhiva) Jazbec in jazbečarji

Čas branja: 7 min
19.02.2015  12:37
Novopečeni liberalec Tonin je seveda pozabil povedati, da smo imetnike podrejenih obveznic, če že kdo, okradli davkoplačevalci.

Obveščaj me o novih člankih:  

»Afera« podrejenci je srhljiv dokaz, kako lahko na naši histerizirani javni sceni inteligenten lobistični podtaknjenec hipoma zraste v medijsko pošast. Guverner Jazbec se je čez noč prelevil iz uglednega državljana v nekaj, kar presega vsoto Zidarja, Tovšakove in še Rotnika povrhu. Seveda pa mora biti za tak preboj zgodba poravnana s pomembnimi interesi. In interesi podrejencev še zdaleč nimajo take teže, da bi povzročili medijsko eksplozijo, ki smo ji bili priča. Afera podrejenci je zgolj ponudila idealno priložnost, da tranzicijske elite usekajo po tistih nekaj liberalnih poganjkih, ki so se v Sloveniji prijeli na vrhuncu zadnje krize. Presek interesa podrejencev in mencingerjancev je dokazati, da naj bi izgube slovenskih bank sploh ne bile velike in da naj bi bil naš bančni sistem pred krizo čisto normalen. Ne šalabajzarsko pajdaško gnezdo, kar je bil v resnici. In kot prvi odvod, da so vsega hudega krivi bruseljski imperialisti in njihovi domači neoliberalni hlapci. Guverner Jazbec, kot liberalec nikogaršnje trinajsto prase, je seveda idealen strelovod za začetek take operacije.

1. Pojdimo po vrsti. Kolumnist Tadej Kotnik, sicer eden večjih špekulantov s podrejenimi obveznicami, je že več kot leto brez posebnega odmeva objavljal podatke o domnevnih nepravilnostih pri izbrisu obveznic. Tokrat je izbral drugačen pristop. Dvema novima podatkoma o sumih nepravilnosti pri izbrisu v Banki Celje (ki sta se, mimogrede, izkazala za netočna - namreč, da odločba o ukrepih nikoli ne bo objavljena in da je znesek negativnega kapitala banke manjši od vsote izbrisanih obveznic) je dodal rumeno embalažo, začinjeno s skrivnostnim globokim grlom pa zgodbami o zavisti, sadizmu, osebnih izgubah, pritiskih, ki so pripeljali do samomora, o potvarjanju, lažeh in ovadbah. O kriminalu nekaj več pozneje.

2. Sprememba taktike je uspela. Zgodba je kot požar zajela vse medije in hipoma tudi politiko. Petra Krčmar je kar pihala ob milijardnih oškodovanjih in srepogleda Rosvita Pesek je po Arharjevem naftalinu mrzlično brskala za argumenti, s katerimi bi stisnila Jazbeca v past. Na igrišče je takoj pritekel tudi novopečeni liberalec Tonin in si zabil avtogol v prvi minuti. Šetstomilijonska kraja. Hujše kot TEŠ. Banka Slovenije je postala Sauronova jazbina, kjer se kujejo zlobni načrti proti državi in državljanom. Tudi o avtogolu več pozneje.

3. Novopečeni liberalec Tonin je seveda pozabil povedati, da smo imetnike podrejenih obveznic, če že kdo, okradli davkoplačevalci. Da v tem poslu ni tretje stranke, ki bi si polnila žepe. Da ni Jazbec nesel 600 milijonov v kovčku v Švico. In bi Tonina lepo prosil, da naslednjič, preden v mojem imenu razglaša, da smo nekoga okradli, zadevo malo bolje premisli.

4. Davkoplačevalci bi okradli podrejence, če bi bili s svojimi vložki v sanacijo državnih bank v nekem strašnem dobičku. Ker smo davkoplačevalci s svojim vložkom v sanacijo bank še vedno v strašni izgubi, je Toninova eskapada bolj vredna kakšnega Franca Trčka ali Violete Tomič kot resne desnosredinske stranke, ki se ima celo za liberalno.

5. Poglejmo samo primer NLB. Od zadnjega vplačila podrejenih obveznic leta 2010 smo davkoplačevalci v sanacijo te banke vložili približno 2,2 milijarde evrov. Danes si lahko s prodajo po optimističnem scenariju povrnemo največ tretjino tega zneska. Izguba iz sanacije, ki jo trenutno izkazujemo davkoplačevalci, je seveda tudi najboljši dokaz zgrešenosti teze, da naj bi bile ob sanaciji ugotovljene izgube slovenskih bank prevelike. Teze, ki ne zdrži nobene resne presoje. Ampak tudi o tem več pozneje.

6. Meni je najbolj srhljivo pri tej zgodbi, da je interes slovenskih davkoplačevalcev takrat in zdaj očitno imel pred očmi samo neki »nižji uradnik EU«. Skoraj vsi slovenski odločevalci tedaj in skoraj vsi slovenski novinarji in politiki danes pa imajo proračun še vedno za neki smetnjak brez dna, kamor lahko neboleče v nedogled odlagaš vse izgube, tveganja, stroške in obveznosti nekih drugih partikularnih akterjev.

7. Ker je jedro pričujočega medijskega linča moralno ogorčenje nad tem, kako naj bi Jazbec okradel podrejence, začnimo z moralnim vprašanjem: Ali naj tveganja izgub, ki so jih s svojim poslovanjem naredile banke, nosijo lastniki podrejenih obveznic teh bank, ki bi bili za ta tveganja nagrajeni z dva- do trikrat višjimi obrestmi od navadnih vlog, ali davkoplačevalci. Upam, da je tu odgovor jasen.

8. Tudi imetniki podrejenih obveznic imajo seveda v tej zgodbi na svoji strani moralni argument. Prvič, taki finančni instrumenti sploh ne bi smeli biti na voljo nepoučenim maloprodajnim vlagateljem. In drugič, upravičeno se lahko sklicujejo, da so ob vseh slavospevih »uglednih« profesorjev o naši družinski srebrnini in našem razvojnem modelu upravičeno verjeli, da so naše državne banke tako neskončno dobre, da nikoli ne morejo zaiti v težave. Da so bili zavedeni. Tako kot lahko 80 tisoč delničarjev NKBM trdi, da jih je država kot večinski delničar nedopustno zavajala o kakovostih in poslovanju te banke in da je potem kot večinski delničar to institucijo kriminalno slabo upravljala. Ampak za nobeno od teh stvari seveda ne more biti kriv zdajšnji guverner BS.

9. Ta moralni argument pa seveda ne velja za dobro poučene vlagatelje, ki so v obdobju pred dokapitalizacijo bank za bagatelne cene na trgu pokupili večje količine podrejenih obveznic in zdaj zaradi svojih egipčanskih loncev mesa orkestrirajo medijski uboj guvernerja Jazbeca.

10. Seveda pa tudi zanje veljajo vsi pravni argumenti. Te bo tehtalo ustavno sodišče. Tehtalo bo, ali pravna okoliščina, ko država situacijo v banki, ki je sicer po vsebini jasen stečajni primer, zaradi finančnosistemskih razlogov reši na drugačen način, lahko sproži klavzule v podrejenih instrumentih, ki se eksplicitno nanašajo samo na stečaj banke. In podredno, ali pomeni nedopusten retroaktivni poseg v pridobljene pravice imetnikov obveznic tista sprememba bančne zakonodaje, ki je ti dve situaciji zakonsko izenačila tudi za zatečene imetnike podrejenih obveznic. Namreč, sam stečaj in izredne ukrepe centralne banke in države, ki insolventnost banke razrešijo na drugačen način, z angažmajem davkoplačevalskega denarja.

11. Ustavno sodišče ima primer v presoji. Očitno pa so vrhovni podrejenci ocenili, da so njihove pravne pozicije tako šibke, da se ustavnemu sodišču ne sme dopustiti razsojati v miru, ampak morajo postopki potekati v ozračju medijskega linča nasprotne strani.

12. Kot požar se je razširila tudi fama, da naj bi bila država oškodovana, ker smo banke preveč dokapitalizirali. No, ponovljeni obremenitveni testi, opravljeni v okviru vseevropskega pregleda leta 2014, so vnovič, tudi po dokapitalizaciji, ugotovili kapitalski primanjkljaj v NLB in NKBM. Dežurni mencingerjanci so tedaj zagnali vihar, češ, zakaj spet panika, primanjkljaj je malenkosten, banke ga brez težave pokrijejo z enim letnim dobičkom. Ampak primanjkljaj je pa le bil, kajne? Torej ni moglo biti preveč kapitala, kajne? In če bi država svoje banke res preveč dokapitalizirala, to ni nobeno oškodovanje. Če je kapitala preveč, si država iz bank lahko presežek pred privatizacijo vedno izplača. Če bo seveda regulator soglašal, da je kapitala res preveč. Ampak regulator je po novem ECB in močno dvomim, da bo kaj bolj sentimentalen do našega domačijskega »plozanja«, kot je bil v času dokapitalizacije bank.

13. Še k domnevnemu kriminalu. En zločin naj bi bil v tem, da je Banka Slovenije, ki naj bi izdajo odločb prvotno načrtovala za 20. decembra 2013, v strahu pred začasnim zadržanjem ustavnega sodišča odločbe sprejela že 17. decembra. In pri tem pozabila popraviti tisti stavek iz že prej spisanih odločb, ki je v preteklem času ugotavljal, da je k ukrepom dne 18. decembra dala soglasje tudi evropska komisija. Šlamparija za na vislice. Drugi zločin (»ena hujših« po besedah Kotnikovega globokega grla) je odsotnost izjave o vpisu delnic v vlogi za sodni register. Torej, čeprav je iz vseh drugih dokumentov razvidno, da se je država odločila povečati osnovni kapital bank, je v vlogi za sodni register manjkal papir, ki bi to voljo še formalno izkazal. Še ena nepomembna formalistična šlamparija. Kriminal pa tak. In drugih sumov kriminala v tej zgodbi v resnici ni.

14. Je pa tu seveda še zgodba o neujemajočih se revizijskih poročilih in popravljanju odpisov navzgor in kapitala navzdol. Kar ni niti kriminal niti v postopkih dokapitalizacije ni bilo posebej pomembno. Je pa še kako pomembno v preživetveni bitki ancien regima.

15. Zakaj je zgodba teh revizij in vrednotenj v postopku dokapitalizacije nepomembna? Ker so bile vse to interne slovenske zgodbe iz časa, ko smo si domišljali, da imamo škarje in platno postopka še v svojih rokah. Evropske institucije pa so nekje sredi leta 2013 Slovenijo že uvrstile med države, ki kapitalizem in finance vseeno jemljejo malo preveč kekčevsko, da bi jim pri resnih poslih pustile proste roke. Na koncu so nam same določile izvajalce za pregled aktive in obremenitvene teste, metodologijo vrednotenja in postopke reševanja. Pa če Jazbec in drugi akterji še tako razlagajo, kako so se pogajali in usklajevali.

16. Povsem jasno je tudi, da bi brez podpore države vse banke, v katerih je BS uveljavila ukrepe, najpozneje leta 2013 pristale v stečaju. In tudi, da takrat teh bank ne bi mogla rešiti naša država sama, brez evropskega pečata potrditve. Če nas danes nekdo podučuje, da bi tedaj Slovenija lahko dokapitalizirala banke brez soglasja komisije, to samo kaže, da so mu travme njegove denarnice popolnoma zameglile stik z realnostjo. Kakršenkoli afront evropskim institucijam bi v tisti situaciji pomenil izgubo dostopa do finančnih trgov, run na banke in ne samo stečaj bank, ampak tudi plačilno nesposobnost države.

17. In zakaj je zgodba o neujemajočih se revizijskih poročilih in popravljanju izgub še kako pomembna za vnovično vstajenje tranzicijske elite? Ker se zaradi nje javnost ukvarja z namišljenimi aferami, namesto da bi se temeljito preizprašali, kako in zakaj smo v tem razredu bančnih kekcev sploh pristali. Ker namesto, da bi diskreditirali ljudi, ideje in sistem, ki so naše banke pripeljali v situacijo, ko ni bilo več nebolečih rešitev, zdaj diskreditiramo ljudi, ki so boleče rešitve končno implementirali. Torej reformiste, kot so Jazbec, Šušteršič in tudi Čufer. Ker se poskuša s ščuvanjem na trojko odpravili vsako upanje na napredek in reforme, začenši s privatizacijo. Ker prikriva dejstvo, da če bi banke privatizirali že pred krizo, ne bi z njimi imeli težav ne podrejenci ne davkoplačevalci, tako kot jih niso imeli v nobeni tranzicijski državi. To je pa res kriminal. (Tu se mi zdi primerno dodati, da tudi sam ocenjujem, da je zaradi izrazito velike ponudbe in skoraj nikakršnega povpraševanja danes v Evropi neprimeren čas za prodajo bank. Je pa zato toliko primernejši čas za privatizacijo vsega drugega.)

18. Še Toninov avtogol. Zakaj se je novopečeni liberalec tu odločil glasno pihniti v rog upehane tranzicijske elite, mi je res uganka. Ali ne razume, za kaj pri stvari gre, ali ne razume, kaj pomeni biti liberalec, ali ne razume sploh ničesar. Meni vse pove že tale Mladinina izjava: »Danes tako rekoč vsi najpomembnejši slovenski ekonomisti, od dr. Ivana Ribnikarja, dr. Dušana Mramorja, dr. Mitje Gasparija, dr. Jožeta Mencingerja do dr. Franceta Arharja, dvomijo o verodostojnosti uradnega izračuna velikosti bančne luknje«.

Razkritje: avtor je bil imetnik večjega števila delnic KBMR, nakupljenih po špekulativno nizkih cenah v obdobju agonije slovenskih bank. In kasneje izbrisanih. To je njegovo tveganje in njegova izguba in bi se mu zdelo neokusno zaradi tega obračati državo na glavo. Če je to pogrebnina za našo kekčevsko paradigmo kapitalizma, jo je z veseljem prispeval.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Diskusijo na to tematiko med Blažem Vodopivcem (BlazVo) in Tadejem Kotnikom (TadejK) lahko preberete tudi v forumu Finance.si

 

Blaž Vodopivec je doktor psihologije in finančnik z 20-letnimi izkušnjami v upravah in nadzornih svetih družb.


Preberite tudi:

19.02.2015

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
Članki Jazbec in krti 7

Človeka spoznaš, če mu daš oblast - to še posebej velja za guvernerja Jazbeca.

FINANCE
Članki
Članki Zaupanje v bančništvo 5

Nič nimam proti temu, da delničarji in imetniki obveznic uberejo pravno pot, torej prek sodišč, če menijo, da so bili nepravično...

FINANCE
Članki
Članki Mnenje 3. del: Novinarji smo opravili svoje delo. BS pod Markom Kranjcem ga ni! 4

Dokumentirano - Finance smo pravočasno svarile pred sistemskimi tveganji

FINANCE
Članki
Članki Se Jazbecu maje stol? Ne, ministri so zadovoljni 2

Po tem, ko sta premier Miro Cerar in finančni minister Dušan Mramor zadnje dni zagovarjala guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca,...

FINANCE
Članki
Članki Ne naše ne vaše, normalne! 3

Privatizacija bi rešila vse težave z »našimi« in »vašimi«, predvsem pa z neučinkovitim upravljanjem premoženja.

FINANCE
Članki
Članki Mansson: Moja služba je varna, a če ne bom mogel delati, bom odšel sam (2. del) 1

V drugem del intervjuja šef DUTB Torbjörn Månsson spregovori tudi o svoji prihodnosti, bančnem kriminalu in medijskih pritiskih

PRO
Članki
Članki Vrhunski šport, osebni bankroti in dvojna kariera

Vrhunski športniki se pogosto znajdejo v finančno izjemno zahtevnih položajih. Od velikih zaslužkov v mladih letih do potrebe po...