Komentar

Dajmo končno iskreno - kdo je tisti, ki ni ponudil argumentov?!

Čas branja: 6 min
11.02.2015  22:30
Razprava o privatizaciji je v resnici vprašanje o tem, v kakšni državi želimo živeti.

Obveščaj me o novih člankih:  
Andrej Rus dodaj
Telekom dodaj
Banka Celje dodaj
Factor banka dodaj
Probanka dodaj

Prejšnjič sem se zagovoril, da vas z razlogi za privatizacijo ne bom več gnjavil. A ko sem v več medijih v zadnjih tednih lahko prebral ali slišal, da pobudniki peticije za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva nismo predstavili resnih argumentov, celo sugestije, da gre za neko prazno nastopaštvo, ali pa, da smo pač mladeniči, ki nam ni nič jasno (predstavniki »plastik fantastik generacije« se je izrazil dr. Andrej Rus), mi preprosto ni dalo miru in sem glavne razloge moral zbrati ne enem mestu. Današnji članek tako ni toliko namenjen bralcem Financ (ki verjamem, da zapisano večinoma že poznate), ampak bolj vsem vašim prijateljem, sorodnikom in sosedom, ki vam delajo sive lase, ko vas prijazno seznanijo s tem, kaj so jih interesne skupine, ki nasprotujejo privatizaciji, naučile prek tega ali onega kanala. Nesite jim ta izvod. In povejte, naj se naslednjič javijo, ko bo nasprotna stran znala prepričljivo odgovoriti vsaj na naslednjih pet točk.

Prvič. Državno lastništvo pomeni prisilno sovlagateljstvo državljanov, kot vse naložbe pa tudi te pomenijo neko tveganje. Gre torej za poseg v posameznikove svoboščine in zato je razpravo o privatizaciji ustrezno zastaviti kot razpravo o tem: če, zakaj in kdaj je takšen poseg izjemoma dopusten. Dokazno breme takšne dopustnosti je seveda pri tistih, ki želijo v svoboščine posegati. Mimogrede, v peticiji »za« privatizacijo smo potencialno problematične primere, kjer obstaja na primer nevarnost naravnih monopolov in drugo, namenoma izpustili in zato uporabili dikcijo: »vsa podjetja, ki delujejo na konkurenčnih trgih«, menimo namreč, da zadostnih razlogov pri teh družbah preprosto ni in med kampanjo »proti« jih Mencinger in sopodpisniki tudi niso predstavili.

Drugič. Ne le, da so z državo lastniško povezane družbe v zadnjih letih (celo če odmislimo dokapitalizacije, državne pomoči in subvencije) v seštevku prinesle izgubo - večletne empirične študije ugotavljajo tudi splošen trend: podjetja v državni lasti so v povprečju manj donosna, manj produktivna in manj izvozno usmerjena kot primerljiva podjetja v zasebni lasti. Zaznati je tudi neposredno povezavo med slabšim poslovanjem in vmešavanjem politike v slovenske družbe. Dvomljivci lahko opisano preverijo v spodaj našteti literaturi.

Tretjič. Državna podjetja so tudi vir sredstev in spone moči ter nadzora za interesne mreže, ki jih upravljajo. Velikanski denarni tokovi niso zažirani le za potrebe številnih služb in poslov prek zvez in poznanstev, ampak na primer tudi za pritisk na medije (celo na zasebne - gre namreč za velikanski kos oglaševalskega denarja). To na eni strani močno izkrivlja meritokracijo v družbi, otežuje pa tudi enakopravno soočenje idej. Vprašljiva je tudi dvojna vloga države - kot lastnika in kot regulatorja. Pri čemer vselej obstaja potencial, da so državna podjetja (ali z njimi povezane družbe) v privilegiranem položaju in je zato konkurenčen boj nepošten. Lahko se pretvarjamo, da je to moč enostavno z zakonom odpraviti, a tudi tukaj imamo že bogato prakso, ko so državna podjetja več let protipravno skubila državljane, pa jih ne državljanom ne konkurentom prek pravnih mehanizmov leta in leta ni uspelo ustaviti (v oči vpijoč je primer Telekoma - nekaj več to tem lahko preberete na [www.finance.si] ).

Četrtič. Za razvoj podjetij je potreben svež kapital, saj ta omogoča vlaganje v inovacije, v nove tehnologije, s tem pa v višanje produktivnosti in več ustvarjene dodane vrednosti. To pomeni uspešnejša podjetja, s tem pa pogosto tudi njihovo širitev in dodatna delovna mesta. Javnofinančni položaj ne omogoča, da bi investicijska sredstva zagotovila država, saj ta tega denarja nima (več o tem pri točki 5). Pa četudi bi država sredstva imela, izkušnje kažejo, da politiki in drugi funkcionarji niso pravi ljudje, da bi jih vlagali. Blokada privatizacije torej ne pomeni le blokade za novo znanje, nove kadre in drugačne pristope k upravljanju, ampak pomeni blokado zasebnim naložbam, torej neposredno blokado svežemu kapitalu, s tem pa k razvoju podjetij. To pomeni, da bodo mnoga državna podjetja še izgubljala konkurenčen položaj na trgu; iz česar na eni strani sledijo nižje kupnine, če bi privatizacijo le odložili, na drugi pa tudi, da se ogradimo od napredka, ki bi ga lahko bili deležni pri samih storitvah. Odgovora na to, kako do razvojih sredstev brez privatizacije, nasprotniki niso ponudili.

Petič. Privatizacija je nujna tudi zaradi javnofinančnega položaja. Vendar pa ta točka zahteva poznavanje stanja slovenskih javnih financ, zato najnujnejše, kar morate vedeti o tematiki, razložimo s tremi grafi.

030-NOVAK-Gibanje-BDP-in.1423687370.png.o.600px.png

Kot lahko vidite na prvem grafu, se Slovenija od začetka krize zadolžuje z enormnim tempom - javni dolg so štiri vlade, ki smo jih v teh letih imeli, skoraj početverile (faktor, ki presega tudi grškega, španskega in ciprskega) in je zdaj že večji od 30 milijard evrov (torej okoli 15 tisočakov na državljana). Opozoriti sicer kaže, da je v prikazanih sedmih letih šlo za krpanje pokojninske blagajne iz proračuna skoraj deset milijard evrov (vključujoč preliminarno vrednost proračunskega transferja za leto 2014, skupaj: 9.875 milijonov evrov), torej še celo precej več, kot smo doslej dali za dokapitalizacije državnih bank (vključujoč lanskega decembra odobrenih 190 milijonov za Banko Celje, vrednost njihovih dokapitalizacij doslej znaša skoraj štiri milijarde evrov). Ko govorimo o neučinkovitosti državne pobude in prednostih, ki bi jih lahko prinesla privatizacija, se je tako poleg bank in podjetij dobro spomniti tudi na izgubarsko javno pokojninsko shemo, s katero se Slovenci medgeneracijsko nategujemo. Torej, končno začeti delati naproti reformi, ki bo omogočila konkurenčno ponudbo zasebnih in individualiziranih načinov varčevanja za starost, ki bodo državljanom omogočile realne (na vplačila vezane) pokojnine, večje donose na vplačila, s tem pa višje pokojnine in - morda najpomembneje - pokojninski sistem, ki bo postopoma nehal bremeniti mlajše generacije in ne bo v škodo tako mladih kot starejših kolapsiral sam vase, kot je ob jasnem demografskem trendu mogoče napovedati za sedanji sistem.

Preden krenemo naprej, naj se ustavim pri zelo verjetni pripombi glede bank - namreč, da smo tudi zasebne banke v Sloveniji sanirali (Factor banko in Probanko). Treba je povedati troje: prvič, sanacija teh dveh bank je bila politična odločitev v korist varčevalcev z depoziti nad sto tisoč evri, davkoplačevalci bi jo skoraj gotovo bolje odnesli, če bi banki poslali v stečaj; drugič, strošek je bil precej nižji (521 milijonov za dokapitalizacijo in še 725 milijonov likvidnostne pomoči, skupaj torej več kot trikrat manj kot pri državnih bankah, pri čemer kaže dodati, da smo do državnih bank izpostavljeni še z več sto milijoni poroštev, ki jih še nisem vštel), in tretjič, ko so banke državne, strošek napak vedno krijejo davkoplačevalci. Ko so zasebne, zgolj izjemoma. Povsem legitimen je tudi razmislek o tem, ali ta »izjemoma« spremeniti v »nikoli«, a o tem se lahko začnemo pogovarjati šele pri zasebnih bankah.

030-NOVAK-Odhodki-proraCuna-RS.png.o.600px.png

Na drugem grafu lahko vidite posledico dolga, ki so nam ga na hrbet spravile dosedanje vlade. Vsako leto moramo poplačati več milijard dolga in za letos samo obresti znašajo milijardo. Seveda vam bo kakšen populističen politik povedal, kako so zahtevani donosi za obveznice zdaj rekordno nizki (kar drži) in lahko ves ta dolg reprogramiramo in tako prihranimo na stotine milijonov, če ne kar nekaj milijard. Na žalost je to zadnje laž. Obveznic, žal, ne gre tako preprosto zamenjati. Naslednja puhlica bo verjetno - pa odpišimo dolg! Hja, tudi tukaj se zalomi -, kako se bomo resno pogovarjali o tem, da bi kaj odpisali, če si pa še vedno sposojamo? Si mar kdo predstavlja, da lahko hkrati posojilodajalcem rečemo: »denarja vam ne bomo vrnili« in »potrebujemo še nekaj milijard, posodite nam jih. Pa še brez pogojev in z ugodno obrestno mero, prosim«?

Ker se bo gotovo našel tudi kdo, ki bo modro ugotavljal, da saj če bi odpisali dolg, sploh ne bi bilo potrebe po zadolževanju, saj nam ne bi bilo treba odplačevati velikanskih obresti, pa naj priložim še tretji graf. Tudi ta misel namreč ne drži - slovenski proračun ima še celo večji primanjkljaj od že tako visokih obresti. In, mimogrede, medtem ko nam nekateri politiki govorijo, kako se varčuje in zateguje pas, so v resnici odhodki proračuna prav vsako leto z izjemo leta 2012 naraščali in bodo letos spet presegli dosedanji rekord.

030-NOVAK-PLAN-ODPLACIL.png.o.600px.png

Kot lahko vidite, javnofinančna slika ne pušča veliko manevrskega prostora. Še najbolj radikalni razmisleki o odpisih, kazanju fige posojilodajalcem in podobno (potezah, ki so, mimogrede, pogosto tudi protipravne) trčijo ob zid previsokih izdatkov in nevzdržnosti njihovega financiranja. Delovanje po evropskih smernicah, ki nam omogoča razmeroma ugodno financiranje proračuna v prihodnjih letih, in hkratno razdolževanje, s tem pa tudi lajšanje bremena obresti na proračun, je torej v resnici edina pot. Privatizacija k temu pomembno pripomore skozi sredstva od kupnin, ki jih lahko porabimo za manjšanje dolga in z izboljšanjem poslovnega okolja in novimi naložbami, kar spodbuja rast gospodarstva (s tem pa povečanje prilivov proračuna in seveda izboljšanje razmerja med dolgom in BDP). Alternativa, ki jo ponujajo protiprivatizatorji? Nemške vojne reparacije? Heh. Cipras je že pozabil nanje, Violeta in Luka bosta morala tudi.

Če zdaj razmislek sklenem precej preprosteje: razprava o privatizaciji je v resnici vprašanje o tem, v kakšni državi želimo živeti: takšni, kjer se prek politike določa neka posvečena kasta, ki »v našem imenu« upravlja medije, terme, hotele, tovarne gum, nogavic in čevljev, banke, prehrambna podjetja, zavarovalnice, farmacevtska in gradbena podjetja in nam za (ne)kakovost svojega upravljanja obeša tudi odgovornost ... Ali pa želimo živeti v državi, kjer država skrbi za pravni red in varovanje človekovih pravic in svoboščin, upravljanje gospodarstva pa prepusti podjetnikom in izbiro storitev nam državljanom.

Jaz si želim te druge izbire. Ker vem, da bo to država priložnosti, ki bo povprečnemu državljanu omogočila več blaginje kot Slovenija, kakršna je danes.

Domadenik, Polona & Prašnikar, Janez & Svejnar, Jan, 2014. "Legal Corruption, Politically Connected Corporate Governance and Firm performance," IZA Discussion Papers 8321, Institute for the Study of Labor (IZA).

Rojec, M. 2014. A Snapshot of the Main Ownership Features of the Slovenian Corporate Sector. IB Revija, 46(1): 43-59.

Georgieva, Svetoslava in Riquelme, David Marco. 2013. Slovenia: State-Owned and State-Controlled Enterprises , ECFIN Country Focus, 10(3).

»Poročilo Slovenskega državnega holdinga državnemu zboru RS o upravljanju za leto 2013«. Okt, 2014.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Rok Novak je magister filozofije, politologije in ekonomije, trenutno pa doktorski študent ekonomije in mladi raziskovalec na Free Market Institute na univerzi Texas Tech. 



Preberite tudi:

25.06.2015

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
Članki Izdajalski podatki: Koliko nas stane državno premoženje 1

Primerjave evropske komisije kažejo, da ima Slovenija nadpovprečno velik delež državnih podjetij, ki ga upravlja podpovprečno. Kaj bi...

FINANCE
Članki
Članki Ne naše ne vaše, normalne! 3

Privatizacija bi rešila vse težave z »našimi« in »vašimi«, predvsem pa z neučinkovitim upravljanjem premoženja.

FINANCE
Članki
Članki Zazri se v nas: pet, šest nas tu visi* 89

Kaj lahko pričakuje premier, če za ministra vzame nekoga, ki privatizacijo razglaša za veleizdajo? In ki, mimogrede, ni bil sposoben...

FINANCE
Članki
Članki Zaupanje v bančništvo 5

Nič nimam proti temu, da delničarji in imetniki obveznic uberejo pravno pot, torej prek sodišč, če menijo, da so bili nepravično...

MANAGER
Manager
Manager Intervju: Ni kreditnega krča, je kapitalski krč

Kot predsednik uprave SID banke ima Sibil Svilan vpogled v delo bank in poslovanje podjetij, torej lahko pove, zakaj se še vedno...

PRO
Članki
Članki Izgorelost kot sindrom kroničnega stresa

Kdaj lahko govorimo o sindromu izgorelosti in kdaj o delovni izčrpanosti ter zakaj menedžerji na delo hodijo bolni?