Komentar

Aktualni cenik nacionalnega interesa

08.01.2015  22:30  Dopolnjeno: 11.01.2015 17:40
Dokončajmo tranzicijo. Dokončajmo privatizacijo. Končajmo ero dodojev.

S privatizacijsko melodramo se mi ne bi več dalo ukvarjati, če ne bi za silvestrovo na TV ujel koščka Ledene dobe. Legendarni odlomek, kjer poskuša četica dodojev pred glavnimi junaki obraniti tri lubenice, s katerimi so se namenili preživeti milijardo let recesije. In sem jih videl, tako živo, da vam žal ne znam opisati. Dodo Mencinger prodira in podaja. Dodoja Židan in Veber mu utirata pot. Dodo Križanič lovi. Ops, ni uspelo. Lubenica je zletela v ognjeno brezno in za njo še dodoja Šrot in Kraševec. Je bila to NLB ali NKBM? Ne, čakaj, bil je Cimos? Ali mogoče Elan? Iskra Emeco?

Od režanja se sesedem na kavč in jih gledam naprej. Vrhovni dodo na skali (je res iz Murgelj?) vzneseno poveljuje. Protect the dodo way of life! Svetovalne pogodbe z državnimi podjetji, študije in analize, pavšali. Zaposlovanje političnih kolegov, pajdašijskih pajdašev, sorodnikovih sorodnikov. Taglavni je celo napisal spet nov kodeks korporativnega upravljanja državnih podjetij. Ampak kljub temu je tamle gručica dodo vojščakov s predzadnjo lubenico zgrmela v prepad. Je bi Hit? Mogoče HSE? Kakšna škoda. Pa še toliko idej smo imeli.

Če boste prodali podjetja tujcem, se boste scvrli in umrli. Doom on you. Doom on you. Ops, še eden se je žrtvoval za stvar in cepnil v prepad. Ali je bila še ena? Here goes our last female. Je bil to tisti zadnji perspektivni strokovnjak, ki se je izselil iz države?

No, preden mu (ji) sledimo, poskusimo še enkrat. Začnimo s tole tabelico, da ne bomo lapali na pamet, kot kakšen Mencinger, Marko Golob ali Marcel Štefančič. V njej je navedeno, koliko denarja bi država ob privatizaciji za svoja največja podjetja lahko dobila pred krizo in koliko so vredna danes. Izguba zgolj pri teh znaša dobrih 10 milijard evrov oziroma 75 odstotkov, če ne upoštevamo negativnih vrednosti pri bankah. Rekli boste, da je to pričakovano, ker je bila vmes pač kriza. In boste še enkrat dokazali, da nimate pojma, da govorite o stvareh, o katerih se vam niti sanja ne. Na svetovnih delniških trgih je velika recesija mimo, vrednost delnic je že pred letom presegla rekorde iz leta 2007, danes pa je še kakšnih 15 odstotkov višja (MSCI World Index EUR). Vse naše izgube so izključno rezultat lastne nesposobnosti in domače pameti. Res bravo mencingerjanci, bravo naši upravljavci, bravo Borut Jamnik in druščina. Grejt skses.

vodopivec-tabela-6.1420746192.jpg.o.600px.jpg

Deset milijard pomeni približno 12 tisoč evrov izgube na vsako slovensko gospodinjstvo. Oziroma 15 tisoč evrov za vsakega zaposlenega v zasebnem sektorju, ki bo zato moral plačati točno toliko več davkov. Spoštovani dodo Mencinger, v zadnji krizi ste pomagali skuriti, vreči v kanto 15 mesečnih neto plač vsakemu zaposlenemu v zasebnem sektorju. Ste ponosni na to? Mislite, da so oni ponosni na vas? Se jim upate pogledati v oči?

Ali, za vse izjemno socialno čuteče podpisnike peticije proti privatizaciji, ta znesek plača 50 milijonov letovanj socialno ogroženih otrok ali... Tole je lahko prav zanimivo. Vabim bralce, da na spletnem forumu Financ napišejo pred­loge, v kakšne enote bi lahko preračunali te milijarde, ki so ali še bodo tako ali drugače šle iz vašega in mojega žepa, da bi bile razumljive tudi najbolj zadrtim dodojevskim vajencem, ki v tem trenutku podpisujejo peticijo.

Mencingerjeva peticija je, pričakovano, skregana z dejstvi, z realnostjo, z logiko in zdravo pametjo. Ne drži, da privatiziramo zato, ker nas kdorkoli sili. To počnemo, ker je to najhitrejši in najcenejši ukrep, da se na hitro znebimo tovarišijske korupcijske trohnobe in klikarskih vojn za položaje in denar, katerih prva žrtev sta resnicoljubnost in odprt dialog v naših medijih in politiki. Da ne govorim o nadaljnjih 75 odstotkih izgub, ki jih bodo davkoplačevalcem v prihodnjih sedmih letih pričakovano pridelali naši upravljavci.

»Zdravilo za preprečitev nespodobnega vmešavanja pa je enostavno; vladajoča stranka ali koalicija naj se neha nedostojno vmešavati,« gagajo dodoji. Kako genialno. Kako, da se tega ni še nihče prej spomnil? Sirota naivna, če bi bilo tako preprosto, če bi politika kadarkoli znala za svoja podjetja najti najboljše upravljavce in jim pustiti delati po vesti, bi lahko še vedno imeli Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo in Trg revolucije in na njem kip Broza.

»Mnogo bolj kot neuspeh Slovenije jih skrbi njen uspeh...« Kateri uspeh ste imeli v mislih? Omenjenih 10 milijard? Ali 120 tisoč brezposelnih? Občutek popolne brezperspektivnosti pri večini generacije pod 30? Še kaj tretjega? »Finančna sredstva, pridobljena z dosedanjimi zadolžitvami, zadoščajo za odplačevanje dolgov...« Aha, to so torej tisti naši uspehi, ki skrbijo tuje špekulante. Da znamo vsako leto dodatno zadolžiti prihodnje generacije. Res briljantni argumenti. Dodojčki, ovčke, pridite, podpišite.

»Čemu sploh smo se osamosvajali? Da bomo sami pa tudi naši otroci in vnuki postali poceni delovna sila multinacionalk?« Ga, ga... No, jaz se zagotovo nisem osamosvajal zato, da bodo morali še moji otroci hoditi na ritualne plemenske dogodke v Dražgoše, ali na žure sedemnajste iteracije LDS, ali piknike SDS, da bi dobili službo v državnem podjetju, ker drugih služb itak ne bo. Da bi živeli v isti nagravžni tovarišijski čorbi, kot nam jo je uspelo skuhati v dosedanjega četrt stoletja tranzicije. »... bo Slovenijo uvrstila med druga nekdanja socialistična gospodarstva, o katerih usodi odločajo lastniki multinacionalk.« O kom je tu govor? O Poljski, Estoniji, državah, ki imajo trenutno v Evropi precej več ugleda kot Slovenija? Kakšna neverjetna zaplankanost.

Največja laž peticije pa je nabijanje, da se podjetja prodajajo pod ceno, da gre za razprodajo. Marcel Štefančič je zadnjič celo mrmral, da bi še sam vzel kredit in za ta denar kupil Radensko. No, časi, ko si je lahko vsak dodo s kreditom NLB kupil podjetje, so (vsaj upam) nepreklicno minili. Ampak ne gre za to. Gre za to, da je teza o nizkih cenah, o neugodnem času, o razprodaji, ki jo dodoji vsiljujejo kot neizpodbitno dejstvo, navadna fabrikacija, izmišljotina, laž brez kakršnihkoli temeljev v realnih dejstvih, pesek z lopato direktno v oči. Vse cene, dosežene v zadnjem krogu privatizacije, so korektne, nekatere celo presenetljivo dobre. Še boljše bodo, če bomo potencialne vlagatelje nehali strašiti z mencingerizmi.

Mladina bo že kaj vedela o cenah. Še pred dvema letoma je besno napadla tedanjega finančnega ministra Šušteršiča, da naj bi pod ceno, za samo 0,3-kratnik knjigovodske vrednosti, prodajal NLB (naslov »NLB prodajajo zastonj«). No, če bi takrat ta podvig uspel, bi bil naš proračun danes na boljšem za dobro milijardo evrov in pol. Še dobro, da so nas dodoji spet enkrat rešili pred pametjo in delovanjem v korist lastne države. Mladina, vam lahko sporočim številko bančnega računa, kamor mi nakažete škodo, ki ste mi jo kot davkoplačevalcu s tem povzročili? Ali kar vašim lastnikom?

No, v resnici je še večja laž tista navedba peticije, da podpisniki od neprodaje nimajo koristi. Splošno znano je, da Mencinger in njegov EIPF živita od pogodb z državnimi podjetji. Kakšne koristi ima od te akcije senčni, z varnostnimi službami prejšnjega režima povezani kapital, ki stoji za Mladino, pa lahko samo ugibamo.

Dokončajmo tranzicijo. Dokončajmo privatizacijo. Končajmo ero dodojev.

Jožeta Mencingerja seveda lahko razumem. Pretekli piškotki so mu pripogojevali tako vročo ljubezen do državnih podjetij, da mu je nekoč v posebno ekstatičnem dodojevskem trenutku uspelo celo »empirično dokazati«, da čezmejna vlaganja škodijo razvoju. Kar je seveda v nasprotju z vso relevantno ekonomsko literaturo. Če bi bil Mencinger denimo sposoben prebrati in razumeti prelomno knjigo nobelov­ca Michaela Spencea The Next Convergence o dejanskih gibalih razvoja in uspešnosti držav v današnji globalno prepleteni ekonomiji, bi svojo peticijo strgal na koščke in pojedel. Ali dela harvardskega razvojnega ekonomista Ricarda Hausmana (Harvard je vse prej kot neoliberalna trdnjava) o tem, kako zapiranje v nacionalne meje zavira razvoj. Dohitevanje razvitih, realno konvergenco, pa pospešuje edino integracija v čim več in čim bolj raznolike globalne verige dodane vrednosti, s katero ekonomski subjekti, posamezniki, timi in podjetja po načelu »learning by doing« usvajajo know-how in najboljše svetovne prakse in postajajo konkurenčni. No, naši perspektivni strokovnjaki se po zaslugi Mencingerja & Co. seveda množično odpravljajo na »learning by doing« v tujino. Ampak žal se bo redkokateri od njih še kdaj vrnil v naš idiotski dodoland in pomagal služiti denar za Mencingerjevo in mojo penzijo.

Nekako pa ne razumem, zakaj pri vprašanju prodaje podjetij tujim vlagateljem vedno najbolj gaga ravno tisti del kulturne, »intelektualne« in civilnodružbene srenje, ki so sicer zapriseženi multikulti internacionalisti in/ali jugonostalgiki, ki jih bolijo ušesa ob poslušanju (slovenske) narodnozabavne glasbe in ki jim postane slabo ob poklonih slovenski osamosvojitvi, še posebej, če je naokoli veliko slovenskih zastav brez rdeče zvezde. Kdo jih je spet instrumentaliziral?

Neomarksizem privržence najprej cepi z globokim nezaupanjem do vsakršnih blut-und­-­boden idej. Ampak ko zatrobijo fanfare ekonomskega šovinizma, se slovenskim levičarjem odklopi razum. Dragi levičarji, novolevičarji, jugonostalgiki in družba, če ste nekoč tako radi citirali znani izrek Samuela Johnsona »patriotizem je zadnje pribežališče ničvredneža«, bi vam počasi lahko postalo jasno, da ga je treba danes brati kot »nacionalni interes je zadnje pribežališče tovarišijskega mencingerjanca«. Preden naslednjič podpišete peticijo za več državne lastnine, za več oblasti tovarišev, za več vsemogočne politike v naših življenjih, si preberite vsaj Orwellovo Živalsko farmo, če vam že analitično razmišljanje o kompleksnejših družbenih vprašanjih povzroča neznosno kognitivno stisko.

Seveda so tudi razlogi za optimizem. Še pred nekaj leti bi objavi take peticije sledilo povabilo dodoju Mencingerju na 15-minutni pogovor v Odmeve, kjer bi z Igorjem E. Bergantom, rosnih oči zaradi vzajemnega toplega občutka duhovne bližine in veličastnosti idej, izmenjavala globoke misli o tujčevi peti, domači pameti, hlapcih in družinski srebrnini. No, dotično peticijo je TV Slovenija (eks šuntaški Studio City) bolj ali manj ignorirala, POP tv pa jo je pozdravila tako, kot si od inteligentnega medija zasluži - s pomilovanjem in prezirom. In vendar se premika.

Ali je sploh mogoče, da še nimate poln kufer tega, da se v pokrajini našega plemena dodoji že 25 let igrajo izumrtje in nam zapravljajo državo? Pustimo jih, naj odkorakajo v prepad. Ampak brez naših lubenic. Dokončajmo tranzicijo. Dokončajmo privatizacijo. Končajmo ero dodojev.

Na seznamu ni vrste podjetij od pošte, železnic, Cimosa, Geoplina, elektrodistribucijskih podjetij do Abanke, Banke Celje, Elana in podobno, ki bi jih bilo prav tako modro že včeraj vsaj delno privatizirati. Tu se skriva še kakšna milijarda ali dve oportunitetnih izgub. Pol milijarde potencialnega minusa, ki ga še nismo šteli, se skriva še v podrejenih obveznicah bank, za katere bo mogoče nekoč državi izdalo račun ustavno sodišče.

Pri vseh podjetjih je pri izračunu upoštevan delež države 100 % (razen pri NLB je začetni delež 56 % - KBC 34 %, EBRD 10 %). To ni čisto natančno, vendar je večina preostanka v lasti entitet v neposredni ali posredni lasti države ali v lasti rezidentov, ki so te deleže pridobili v prejšnjih fazah privatizacije. Vse (oportunitetne) izgube so direktna posledica škodljivega delovanja politike in so zato upoštevane v celoti.

Pri NLB je upoštevana dokapitalizacijska cena 334 EUR/delnica iz 2008. Odštejemo cca 900 mio dokapitalizacij v obdobju 2008-2012 in 1.550 mio dokapitalizacij ob ustanovitvi DUTB v letu 2013. Danes je real­na cena dokapitalizirane NLB, če za primerjavo vzamemo ponujene cene za NKBM, od 300 do 500 mio.

NKBM - 23 mio delnic po ceni iz javne prodaje 27 EUR + 20 % prevzemne premije. Ne pozabimo, najvišja borzna cena delnice KBMR je bila 44 EUR. 800 mio EUR je dobra tretjina tedanjega vrednotenja NLB. Pri NKBM bi med dobičke države lahko štel tudi tisti denar, za katerega je nategnila svoje državljane v prvi javni prodaji, in tisti, za katerega je po nalogu Marka Goloba nategnila podjetja v svoji lasti v drugi javni prodaji. Pa ga ne bom. Iz podobnih razlogov tudi pri NLB nisem štel tega, da je bila včasih dokapitalizator direktno država, včasih pa njena podjetja. Odštejemo cca 250 mio dokapitalizacij v obdobju 2008-2012 in slabih 900 leta 2013. NKBM je danes, sodeč po informacijah o ponudbah, vredna med 100 in 200 mio EUR.

Zavarovalnica Triglav - primerljiva prevzemna cena za zavarovalnico, kot je Triglav, z dominantnim deležem na perspektivnem trgu (takrat je še tako izgledal), z izredno zdravo bilanco stanja, kjer so vse vrste rezervacij izrazito presegale povprečja tekmecev, je bila v tistem času od 1,5- do 2-kratnik letne konsolidirane premije, ki je tedaj znašala približno mrd EUR. To je dobrih 70 EUR na današnjo delnico ZVTG. Cene delnic ZVTG so tedaj, pred cepitvijo v razmerju 1: 4, na sivem trgu dosegale tudi 500 EUR. Danes bi Triglav lahko realistično pričakoval od 70 do 110 odstotkov konsolidirane premije, ki se je od leta 2008 znižala za dobrih 100 mio EUR.

Mercator - tedanja verjetna prevzemna cena od 350 do 400 EUR /delnica, danes dosežena 86 EUR.

Telekom - tedanja verjetna prevzemna cena 400 EUR /delnica. Danes verjetno od 150 do 180 EUR.

HSE - v prvem stolpcu je upoštevana samo vrednost hidroelektrarn, in sicer po ceni 2 mio EUR na inštalirani megavat izhodne moči, kar je bil tedaj spodnji rob vrednotenj pri transakcijah za primerljive objekte (konfiguracija, hidrologija, trg...). Vsa hidropodjetja so bila tedaj relativno nezadolžena, dolg pa več, kot odtehta TEŠ, ki je tedaj še imel neko pozitivno vrednost. Danes pri HSE vrednost hidropodjetij komaj odtehta izgubo, ki si jo je HSE nakopal (in zanjo garantira) s TEŠ 6, zato je vrednost HSE nič (razen če bo Rotnik vrnil kaj denarja). Pri preostanku vrednosti je upoštevan prenos Savskih elektrarn ter srednje in spodnje Save na GEN energijo.

Čeprav proizvodnih elektropodjetij ni na nobenih seznamih za privatizacijo, bi po avtorjevem mnenju morala biti pri vrhu vsakega. Eksplozivno mešanico nesposobnosti, klientelizma in nepotizma, ki odlikuje te firme in se skriva za vseprisotno masko vzvišene strokovnosti, lahko počisti samo nekdo, ki bo imel tako strokovne kot upravljavske vzvode s primerno težo. To pa je samo strateški lastnik z večinskim deležem.

Hit in igralnice - skupina Hit je v najboljših časih dosegala 250 mio EUR prihodka in 25 mio EUR čistega dobička. Prevzemna cena bi bila minimalno 300 do 400 mio. Prištejmo še preostale igralnice, ki so bile tedaj še v solidnem stanju. Danes je 50 mio EUR razkošno vrednotenje za vse skupaj.

Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Blaž Vodopivec je doktor psihologije in finančnik z 20-letnimi izkušnjami v upravah in nadzornih svetih družb.

Preberite tudi:

16.10.2014
02.04.2015
02.04.2015

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Andraž Grahek o ICO: Tveganje je visoko, trguje se z obljubami

Spremljamo konferenco Kriptosvet! Sanjska naložba ali le prenapihnjen balon?, ki jo organizira revija Moje finance

DRAŽBE
Članki
Članki To so apartmaji in počitniške hiše, ki gredo na dražbe v prihodnjem mesecu

Apartmaje prodajajo stečajni upravitelji in tudi nekatere slovenske občine in državna podjetja. Znova je naprodaj tudi mladinski...

FINANCE
Ali si minister Klemenčič išče novo službo? 6

Pravosodni minister Goran Klemenčič je kandidat za komisarja za človekove pravice Sveta Evrope

TOP JOB
Delodajalci
Delodajalci Kako boste po novem zaposlovali tujce

Z novim letom prihaja kar nekaj sprememb na področju napotitve delavcev in zaposlovanja tujcev, ki bodo po novem morali biti zaposleni za...

TOP JOB
Delodajalci
Delodajalci Zamudniki, čas za izplačilo regresa samo še ta mesec

Kazen za zamudnike ali neplačnike regresa delavcem je od tri tisoč do 20 tisoč evrov

FINANCE
Stanovanjska posojila. Fiksna obrestna mera vse bliže trem odstotkom! 13

Povpraševanje po stanovanjskih posojilih skokovito raste, posledica pa so višje obresti

FINANCE
Miodrag Kostić spet v šopingu. Česa vse bi se še lotil?

Kostićev je po novem tudi savudrijski Skiper

FINANCE
Delavci brez plač želijo stečaj, direktor zadruge Krpan pa je kontra predlagal prisilko! Zmagal bo direktor z žegnom sodišča! 1

V Sloveniji pravkar gledamo novo uporabo stečajne zakonodaje, ki direktorju, ki ne izplačuje plač in ne plačuje upnikov, omogoča...

AVTO
Novice
Novice Cirkus tehnike in adrenalina v režiji Mercedes-Benza 1

Vrhunska tehnologija v službi varnosti in udobja, razkazovanje motornih mišic iz Affalterbacha, piljenje vozniških spretnosti in mnoge...

GRADBENIŠTVO
(GRADBENIŠTVO) Kako boste legalizirali gradnje na črno in pridobivali gradbena dovoljenja 1

Danes poslanci obravnavajo sveženj gradbene zakonodaje; kakšna bo množična legalizacija?

FINANCE