Komentar

Dajte že sindikaliste na čevelj, mladi vam bomo hvaležni!

Čas branja: 6 min
23.04.2014  22:30
Kdo je tisti, ki je zaposlenim v javnem sektorju izpogajal uravnilovko pri nižanju plač, zamrzovanje nagrajevanj in napredovanj...? Nihče drug kot sindikati!

Sindikalisti so nadpolitična kasta. Ne, ker bi bili boljši kot politiki, temveč zato, ker celo v primerjavi s politično elito uživajo privilegiran položaj. Slovenski politiki se jih bojijo in še čisto vsako vlado do zdaj so po potrebi stisnili v kot. Pri tem sindikalni veljaki sedijo v državnem svetu, ekonomsko-socialnem svetu in v številnih nadzornih odborih podjetij. Na svojih vplivnih in dobro plačanih položajih so tako rekoč neranljivi in zato tam kraljujejo kot večni starešine, ne prevzemajo pa seveda nobene odgovornosti. Medtem ko za politike velja, da jih državljani lahko vsaj na volitvah pokličemo k odgovornosti, so sindikalisti za občasen pravičniški srd naroda tako rekoč imuni. Kaj imuni, še demagoško ga usmerjajo za potrebe samopromocije.

Takšno samopromocijo smo lahko videli ob zadnjih večjih sindikalnih protestih pred padcem prejšnje vlade. Prav primerno so se časovno ujeli z vnovično - takrat že peto! - kandidaturo Dušana Semoliča za predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Semolič je tako na čelu ZSSS vse od njene ustanovitve: zdaj že debelih 23 let. A saj po tem ni prav v ospredju. Njegov kolega iz javnega sektorja Branimir Štrukelj SVIZ vodi od leta 1996. Leto 2014 pa je leto, ko tudi njemu poteče mandat.Iz česar logično sklepam, da lahko gotovo pričakujemo pompozne nastope in vsaj kakšen protest ali dva, neodvisno od njihove utemeljenosti. Kampanja mora biti!

Že odkar pomnim, so sindikati precej nečedno prepleteni s politiko, a v zadnjih letih, ko izgubljajo javno podporo in se tudi članstvo močno krči (k temu se še vrnem), se vseeno zdijo nekako bolj panični. Radikalizirajo se v svojih sporočilih in skoraj ni nastopa, kjer militantno ne bi rohneli o »neoliberalizmu« (karkoli že naj bi to bilo), krizi kapitalizma (ga bomo morali najprej uvesti), nemoralnosti »hlastanja za dobičkom« in podobnih že ponarodelih cvetk. Svojčas jim je nekako zadostovalo narod psihirati zgolj prek medijev - mimogrede, tudi med nadzorniki časopisnih hiš najdete naše nadpolitike. Štrukelj, na primer, »nadzira« Mladino - in tako posredno vplivati na politiko. A boj za ohranitev položaja alfasamcev slovenskega družbenopolitičnega okolja že nekaj časa bijejo na več frontah.

Od prejšnjih volitev se v politiko spuščajo tudi neposredno, četudi za zdaj precej klavrno. Branimir Štrukelj je bil tako leta 2011 pravni zastopnik TRS in še danes ostaja viden član novonastale grupacije Združena levica, kjer mu družbo dela še sindikalni tovariš Goran Lukič, ki ga mnogi vidijo kot najverjetnejšega naslednika Dušana Semoliča. A neposreden vstop v strankarsko politiko niti ne bi bil problematičen. Kazalo bi ga celo pozdraviti, ker bi to pomenilo, da so sindikalni funkcionarji končno pripravljeni prevzeti odgovornost in pokazati, koliko so vredni. A brez skrbi, stari mački imajo tudi tu adute v rokah. Tudi tu so nadpolitični.

Zakaj tako pravim? Infrastruktura, ki jo zlorabljajo za svoj pohod na politično sceno, je infrastruktura, ki jo financiramo vsi. Tukaj mislim predvsem na zlorabo izobraževalnih institucij. Si predstavljate kakšno drugo politično opcijo, ki bi imela moč, da na fakultetah odpove predavanja, da bodo študentje lahko šli protestirat? Da zlorabi kontaktne podatke študentov in zaposlenih, zbrane za druge namene, za to, da jih obvešča o protestih? Da organizira študentske skupine, ki se financirajo iz javnih sredstev (bolj natančno: večinsko od dajatev od študentskega dela) in ki nato organizirajo »politične seminarje« (sami jim tako pravijo), kjer propagirajo ideologijo te politične opcije? Spet seveda v predavalnicah javnih fakultet. To se dogaja. Kot študent to vidim vsak teden! In skoraj hudomušni so ti aktivisti, ko jamrajo o vplivu in propagandi »kapitala«, medtem pa sami za svojo indoktrinacijo uporabljajo enormen davkoplačevalsko financiran aparat, ki mu niti približno ne more konkurirati nobena druga opcija v Sloveniji.

Že slišim ogorčene krike, kako sem vse pomešal, kako sindikalne starešine, Združena levica in študentska Iskra pa res nimajo nič skupnega ... In se lahko le nasmehnem. Njihova sporočila so identična. Organizirajo skupne dogodke, drug drugemu predavajo, na vodstvenih položajih se pojavljajo eni in isti ljudje oziroma vsaj njihovi sorodniki. Ob zadnjem študentskem protestu (bolj nastavljanju za kamere kot kaj drugega) pa so se številni opazovalci posmehovali dejstvu, da je študentsko Iskro vodil nihče drug kot sin Branimirja Štruklja Jaša Lategano. Hja, ni povezave, a?

V Sloveniji imamo torej: sindikate, ki bi lahko bili povsem legitimni, če bi se držali svoje omejene vloge namesto državne politike, sorodno politično opcijo, ki je s temi sindikati tesno povezana in tudi kadrovsko prepletena, ter študentsko opcijo, ki jima pomeni nekakšen podmladek in agitatorsko skupino, ki agendo in omrežje poskuša razširiti pri mlajši populaciji. Vsi omenjeni pa se opirajo na javno infrastrukturo in javna sredstva ter sproti zlorabijo še kakšno »nevladno« organizacijo. A o tem morda več drugič.

Da nam sindikati tako rekoč vodijo državo, me moti tudi zaradi vprašanja legitimnosti. Radi povedo, da so socialni partnerji, da zastopajo delavce in navadne ljudi ter jih »branijo pred interesi kapitala.« A koga zares zastopajo ti socialni partnerji? Po podatkih Eurofounda članstvo v sindikatih od osamosvojitve ves čas strmo upada. Poročilo zadnjo meritev navaja za leto 2008, ko je bil delež članstva v sindikatih le še 26,6 odstotka delovno aktivnih, s pričakovanim nadaljnjim upadanjem. To pomeni, da imajo danes, šest večinoma kriznih let pozneje, sindikati v najboljšem primeru članov za četrtino delovno aktivne populacije. To je manj kot 200 tisoč ljudi.

Rekli boste, dobro, saj je tudi to ogromno ljudi. Že mogoče, a ko sedejo veljaki za mizo ekonomsko-socialnega sveta in se tako važno okličejo za »socialne partnerje,« kje so takrat brezposelni? Kje je tistih 130 tisoč ljudi, ki jim njihova prizadevanja, da bi obdržali kar se da tog trg dela, najbolj škodijo? In kje je prek 90 tisoč študentov, kolikor jih je letos vpisanih v višje in visokošolske ustanove? Mar nas trg dela ne zadeva? Je mar pravično in socialno, da trg dela zapirajo in regulirajo v nasprotju z interesi teh skupin?

Trdim, da ni. Že iz zgornjega je jasno, da večinski del skupin, ki jih nič manj razumno lahko štejemo pod socialne partnerje, ostaja brez predstavništva. Še več, sprašujem se, koliko sindikati sploh delujejo vsaj v interesu večine svojega članstva. Kdo je tisti, ki je zaposlenim v javnem sektorju izpogajal uravnilovko pri nižanju plač, zamrzovanje nagrajevanj in napredovanj...? Nihče drug kot sindikati! Ker ne privolijo v zmanjšanje števila zaposlenih in privatizacijo posameznih delov javnega sektorja. Ker namesto nagrajevanja najboljših in najbolj delovnih zagovarjajo egalitarizem. Dvomim, da večina članstva sindikatov želi nižje plače, zato da financirajo delovna mesta, ki niso potrebna. Prepričan sem, da bi si dobršen del članstva sam izpogajal povsem drugačne ukrepe. A starešine imajo svoje rešitve.

Po drugi strani ne pomnim, da bi kdaj slišal Branimirja Štruklja ali Dušana Semoliča protestirati za nižje davke ali nižje prispevke. Pa čeprav je jasno, da bi bilo daleč najbolj »socialno čuteče«, če bi ljudem država manjši delež tega, kar pridelajo, preprosto zaplenila, ne pa da je povprečna skupna obremenitev dela v letu 2012 znašala 43 odstotkov, ta delež pa še povečujemo. Nasprotno, nižanjem davkov in prispevkov se občasno celo uprejo. Ker nižanje dajatev pomeni tudi krčenje vloge države in s tem krčenje vpliva tako političnih kot nadpolitičnih centralnih planerjev.

Zanimivo je tudi, kolikokrat se zgodi, da sindikatov ni nikjer, ko bi jih delavci za opozarjanje na kršitve svojih pravic res potrebovali. Kje so bili v številnih, zdaj že medijsko izpostavljenih primerih neplačevanja prispevkov delavcem? Delavci v Gorenju so pred časom sindikalista celo nagnali in se raje z vodstvom zmenili sami (vidite, bo nekaj na moji tezi, da bi se delavci sami pogosto dogovorili bolje). Več kot 500 zaposlenih pri Akrapoviču, d. d., pa sindikata sploh nima - pa mislite, da se jim godi kaj hudega v primerjavi s kolegi, ki jih zastopa na primer Semolič? Dajte no.

Razmislek naj sklenem s priporočiloma. Prvo namenim trenutni in prihodnjim vladam: odprašite zakonodajo o reprezentativnosti sindikatov, ki je bila spisana v prvih letih po osamosvojiti in bila očitno namenjena ohranjanju nekaterih struktur iz prejšnjega režima. Odprite razpravo o tem, kako, vraga, je možno, da imamo zakon, po katerem je sindikat reprezentativen, če je vanj »včlanjenih najmanj deset odstotkov delavcev iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica«. Deset odstotkov? Ste resni? Z desetodstotno podporo (še to največkrat povsem pasivno in neobveščeno) lahko nadobudni nadpolitik narekuje pravila v neki panogi?

Moje drugo priporočilo pa gre vam, bralcem, državljanom, ki ste me ob nekaterih mojih komentarjih že tudi spraševali, kaj pa lahko mi naredimo, da ne bi le nemočno čakali, da se predrami reformna volja slovenske politike. Izstopite iz sindikatov. Dajte štruklje in semoliče na čevelj. Odtegnite podporo interesni kliki, ki je pomembno pripomogla k temu, da je ta država danes na robu bankrota, mladi pa imamo povsem negotovo prihodnost. Tako boste dali neposreden prispevek k sistemskim spremembam, pa še z deležem plače, ki ga zdaj namenite sindikatom, lahko družino peljete v kino ali kaj podobnega. Nedvomno bo to bolje porabljen denar.O

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Rok Novak - mlada pamet za stare napake

Ni res, da je današnja mladina lena virtualna razvajena banda, ki tiči na Facebooku in Twitterju, namesto da bi si med šolskimi počitnicami poiskala resno delo in zaslužila za kakšno mednarodno izobraževanje. Ni res, da je navdušena nad demokratičnim socializmom in bi okupirala Wall Street, pa hkrati ne čuti nobenega zadržka, da prosi starše za denar. Tudi ni res, da se mladi požvižgajo na znanstveno, družbeno, politično dogajanje in življenje ter da v njem ne želijo sodelovati. Da so zapufani samotarji brez vrednot. Poiskali smo posameznika, ki mu je mar. In je obkrožen z drugimi podobnimi vrstniki. Ki jih skrbi, kako bodo vračali dolgove, ki jih z javno porabo starejši vsak dan kopičimo. Ki jih skrbi, kaj bodo čez 30 let prodajala slovenska podjetja in kakšna bo dodana vrednost ter kam bodo morali seliti družine, da bodo uspešni. Zato imamo novega rednega kolumnista Roka Novaka. Star je 23 let, študent anglistike na ljubljanski filozofski fakulteti in koordinator mednarodne nevladne organizacije European Students For Liberty (Evropski študenti za svobodo). Vsak drugi četrtek bo poskušal nagovoriti starejše, česa naj ne počnejo v korist generacij Y in Z, in mlade, kakšno breme današnje odločitve pomenijo za leto 2030. Da nas ne pokoplje generacijski prepad, ampak da ugotovimo, kako lahko postanemo bogatejši.

Rok Novak je diplomirani anglist, strokovni direktor Inštituta Libertas in nacionalni koordinator mednarodne nevladne organizacije European Students For Liberty.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Uspeh države je uspeh sistema. Uspeh občin je uspeh ljudi. 2

Na lokalnih volitvah v Ljubljani imam po dolgem času srečo, da lahko volim za nekoga in ne proti

FINANCE
Ali ste vedeli, da ima le 21 slovenskih občin nadpovprečno plačo?

Predstavljamo vam seznam občin, kjer je mesečna neto povprečna plača več kot 1.073 evrov. Predstavljamo vam tudi občine, ki so...

MANAGER
Manager
Manager Zakaj se države vse bolj navdušujejo nad spletnim izolacionizmom

Zaradi populizma, trgovinskega protekcionizma in skrbi za nacionalno varnost nekatere države ustvarjajo svoje intranete, ločene z...

DRAŽBE
Članki
OGLAS
IKT
Članki
Članki Bo fragmentacija spodkopala spletno varnost?

Zajela sta nas dva viharja – geopolitični in »kiberpolitični«. Zdi se, da nihče ne zaupa več nikomur, fragmentiran spletni svet pa...

FINANCE
Kam pluje Savdska Arabija pod kontroverznim Mohamedom bin Salmanom? 6

Če naj bi savdski voditelj res sledil kakšnemu zgledu, to ni Thatcherjeva, še celo Mihail Gorbačov ne, temveč je bolj mešanica Ši...

FINANCE
Država se kiti z rastjo vrednosti naložb in enkratnimi visokimi dividendami 1

Poročilo o upravljanju kapitalskih naložb države: lani je bilo zbranih za 487,3 milijona evrov dividend