Čas branja: 2 min
19.04.2014  13:30
Mussomeli je s preprosto, pol kvadratnega metra veliko bronasto ploščo na ograji ameriške ambasade v Ljubljani dokazal, da je slovenska politika v kameni dobi

Ni res, mi bodo oporekali desničarji. Z nami je vse v redu, pač pa so v kameni dobi levičarji, ki se nočejo distancirati od svojih krvavih predhodnikov, se opravičiti za revolucionarni teror in povojno morijo. In ko govoriš z novodobnim levičarjem, se bo pridušal, da so nori desničarji, ker bi radi rehabilitirali medvojno kolaboracijo z okupatorji in spremenili rezultat II. svetovne vojne.

Na čigavo stran naj se postavim, kdo ima prav? Oboji imajo prav. Nihče nima prav.

***

V nekem drugem življenju so stvari bolj preproste. Po pogovoru s tipičnima predstavnikoma ene in druge strani, ki bi mi vsak po svoje dokazovala svoj prav in demonizirala nasprotnika, pravzaprav sovražnika, obema sežem v roke. Oba sta moja sonarodnjaka, oba imam enako rad. Poslovim se in odidem iz velike sive stavbe, na kateri piše Psihiatrična klinika Polje. Ob izhodu se še enkrat ozrem nazaj in pomislim, koliko mojih rojakov je hospitaliziranih v tej norišnici.

V nekem drugem življenju v svoji domovini nisem več tujec, temveč turist. Ko zapuščam stalno prebivališče tolikih pacientov, na železni ograji, ki pacientom preprečuje, da bi iz sanatorija pobegnili, opazim bronasto spominsko ploščo. Na njej so pokrovitelji v tujem jeziku napisali nekaj o spominu, spoštovanju in mojih iracionalnih rojakih:

We honor and grieve for all Slovenians who suffered under fascism and Nazism;

We honor and grieve for all Slovenians who suffered under communism;

We honor all Slovenians who sought peace and could not avoid war;

We honor and celebrate those brave Slovenians who seek reconciliation;

We celebrate all Slovenes who fight to preserve Slovenia's independence and identity;

We celebrate the courage, compassion, and decency of the Slovenian people.

***

Včasih so me verbalni spopadi med komunisti in antikomunisti spravljali v slabo voljo in tesnobo, danes mi ne pridejo več do živega in mi gre, ko jih poslušam, kvečjemu na smeh. Kajti najbolj zdrava reakcija na to specifično obliko slovenske kolektivne blaznosti je lahko samo smeh. In zanj obe veteranski organizaciji, ki naj bi predstavljali vsaka svojo resnico, redno skrbita. Večji del skrbi za moje dobro počutje je prevzela Zveza borcev, ki je po Gromovniku za predsednika dobila nič manj strašnega Tita, ima danes nekaj desetkrat več članov, kolikor je bilo med vojno vseh partizanov skupaj. A to ni zgolj fenomen t.i. majskih hroščev, pač pa gre tudi za notorični slovenski oportunizem in preračunljivost. O tem, kako so se denimo Ljubljančani vedno znali pravočasno postaviti na »pravo stran«, je po mojem najbolj izvirno in brez olepševanja pisal Lojze Kovačič v romanu Prišleki.

Prav Zveza borcev in njeni domobranski sovražniki, zbrani pod zastavo Nove slovenske zaveze, bodo še dolgo skrbeli, da se tragikomedija ne bo končala. Kdor pozna statut Zveze borcev, se bo že ob bežnem pogledu v Prehodne in končne določbe namuznil, kajti tam piše, da zveza preneha, če se število članov zmanjša na enega.

Si ga predstavljate, tega poslednjega člana zveze borcev? Filmska scena. Veterana, ki so ga zapustili že vsi tovariši, kamera snema od blizu v njegovi sobi. Ostal je sam, ta Metuzalem zadnje velike vojne, sam s seboj in svojimi nočnimi posodami. Gledalec čez čas izve, da se zadnji član zveze borcev odloči za svojo poslednjo bitko.

Malo pred polnočjo se obleče v slavnostno uniformo, nanjo pripne vsa svoja odlikovanja in se pretihotapi mimo dežurne sestre na hodniku. Počasi, a nekako mu le uspe, prepleza ograjo, na kateri je pritrjena bronasta spominska plošča, ki so so jo tja postavili njegovi medvojni zavezniki Američani.

Potem se odpravi v sosednjo stavbo, razvpiti oddelek B, imenovan tudi Grahovo, kjer so pacientom pred kratkim prav tako postavili neko spominsko ploščo. Ustavi se pred njo in v slabi svetlobi, ki jo nanjo meče polna luna, počasi bere: »... s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli.«

Potem salutira Titu, iz žepa previdno izvleče dinamit in prižge vžigalno vrvico.

***

Medtem ko vojni veterani, zbrani v obeh borčevskih organizacijah, drug drugemu dokazujejo, v kako različnih svetovih živijo, na Grobnico narodnih herojev na Trgu narodnih herojev, ki leži med Državnim zborom in Narodnim muzejem, mirno serjejo ljubljanski golobi...

Dejan Steinbuch je publicist.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Uspeh države je uspeh sistema. Uspeh občin je uspeh ljudi. 2

Na lokalnih volitvah v Ljubljani imam po dolgem času srečo, da lahko volim za nekoga in ne proti

FINANCE
Ali ste vedeli, da ima le 21 slovenskih občin nadpovprečno plačo?

Predstavljamo vam seznam občin, kjer je mesečna neto povprečna plača več kot 1.073 evrov. Predstavljamo vam tudi občine, ki so...

MANAGER
Manager
Manager Zakaj se države vse bolj navdušujejo nad spletnim izolacionizmom

Zaradi populizma, trgovinskega protekcionizma in skrbi za nacionalno varnost nekatere države ustvarjajo svoje intranete, ločene z...

DRAŽBE
Članki
OGLAS
IKT
Članki
Članki Ali ste že izkoristili priložnosti, ki jih prinaša digitalizacija?

Na Mikrocop konferenci boste spoznali konkretne primere, kako so se digitalizacije lotili v uspešnih slovenskih podjetjih

FINANCE
Kam pluje Savdska Arabija pod kontroverznim Mohamedom bin Salmanom? 6

Če naj bi savdski voditelj res sledil kakšnemu zgledu, to ni Thatcherjeva, še celo Mihail Gorbačov ne, temveč je bolj mešanica Ši...

FINANCE
Država se kiti z rastjo vrednosti naložb in enkratnimi visokimi dividendami 1

Poročilo o upravljanju kapitalskih naložb države: lani je bilo zbranih za 487,3 milijona evrov dividend