Čas branja: 7 min
06.02.2014  22:30
Kako so Laponci izgubili in znova našli svojo identiteto, zakaj kaže poslušati šamane in kaj počnejo z joikanjem.
Duše rejcev severnih jelenov

Šestega februarja Laponci praznujejo dan, ko so se leta 1917 v Trondheimu prvič množično sestali Laponci iz vseh držav, v katerih živijo. Namen zborovanja je bilo iskanje skupnih rešitev za težave, ki so zadevale celotno skupnost. Kljub temu zgodnjemu datumu pa so čakali celih 76 let, da je leta 1993 ta dan postal njihov uradni praznik.

laponska-jeleni-ss.1391714627.jpg.o.600px.jpg
Foto: Shutterstock

A tu se šele začne zapletati. Obe besedi v imenu praznika namreč zbujata polemike. Prva je že sam izraz »laponski«, ki izhaja iz ozke regije le ene od držav, v katerih živijo Laponci - Lapplanda na severu Švedske. Pravilnejši izraz bi zato bil Sami, kakor Laponci sami sebe imenujejo. Beseda Sami namreč izvira iz pokrajine Sápmi, ki je resnična domovina vseh Laponcev in se razteza prek štirih držav, v katerih to ljudstvo živi: Norveške, Švedske, Finske in Rusije. Kljub temu se je v pogovornem jeziku široko uveljavil izraz Laponci, čeprav strokovna literatura dosledno uporablja naziv Sami.

Drugi pomislek je poimenovanje praznika za »nacionalni«. Po mnenju nekaterih namreč izraz nacionalni predvideva državnost. Vprašanje, ali gre pri Laponcih za ljudstvo ali narod, so razčistili na Laponski konferenci z izjavo, da so Laponci narod in da uporaba izraza nacionalni ni pogojena z lastno državo. Zato vrhovni laponski svet (samerådet) in nordijski nacionalni parlamenti uporabljajo uradni izraz »nacionalni dan«. Laponci ta dan praznujejo od tedaj, ko so Združeni narodi leta 1993 v Karasjoku uradno razglasili mednarodno leto staroselcev.

laponka-xx.1391714628.jpg.o.600px.jpg
Laponci verjamejo, da se njihove duše prepletajo z dušami severnih jelenov.

Laponska divja misel

Ko se poskušam vživeti v način življenja in miselnost Laponcev, mi vedno pride na misel naslov knjige Clauda Lévi-Straussa Divja misel (La pensée sauvage). Razmišljam, kako je možno sožitje teh dveh svetov - kako lahko neko, še pred nedavnim večinoma nomadsko ljudstvo najde in ohrani svoje mesto v najrazvitejših državah na severu Evrope? Kaj naj na primer rejci severnih jelenov počnejo s potnim listom, ko pa se prosto gibljejo prek državnih meja, kjerkoli se nadejajo dobre paše za svoje črede? Čemu jih siliti v cerkev, če pa je Laponcem narava največja katedrala, ki so jo kdaj obiskali? Laponski staroselci so bili v teh krajih že tisoče let prej kot narodi, ki so v ta prostor prinesli državne in cerkvene strukture. Prej ali slej je moralo počiti. Leta 1751 je bila vzpostavljena meja med Norveško in Švedsko, leta 1826 še med Norveško in Rusijo. Ko pa je nato meja med Norveško in Finsko Laponcem zaprla dostop do pašnikov onstran meje, jim je prekipelo - 8. novembra 1852 je izbruhnil krvav spopad, znan kot upor v Kautokeinu. Preveč se je nakopičilo, poleg omejevanja paše še davki, s katerimi je oblast odirala Laponce, siljenje v državno luteransko cerkev in podobno. Stisko jim je nekoliko pomagal blažiti karizmatični pastor Laestadius, narodni buditelj, ki je maševal v laponskem jeziku. Imel je velik vpliv na Laponce in si je prizadeval izkoreniniti njihovega največjega uničevalca - alkoholizem.

A tudi sam jih ni mogel pomiriti. Uporniki so svoj gnev usmerili v najvišje predstavnike družbe: najprej so ubili trgovca z žganjem, nato še policista, ki mu je pritekel na pomoč, pretepli pastorja in njegovo družino ter zažgali trgovčevo hišo. Upor je bil takoj krvavo zatrt, pet upornikov so obglavili in številne obsodili na dosmrtno ječo. Sledila sta neizprosno zatiranje laponske identitete in načrtna asimilacija. Tako so na primer laponske otroke, ko so dozoreli za v šolo, odvzeli staršem in jih zaprli v norveške internate, kjer niso smeli govoriti laponsko - edinega jezika, ki so ga znali.

laponska-ss.1391714626.jpg.o.600px.jpg
Lavvo - tipično bivališče Laponcev Foto: Shutterstock

Eirikova izpoved

Kakor se sliši neverjetno, pa posledice tega zatiranja segajo prav do naših dni. Ob nekem omizju, ko je beseda nanesla na Laponce, sem slišala kletvico »hudič laponski«. Nisem mogla verjeti. Sama sem namreč vedno čutila spoštovanje do teh ljudi zaradi njihovega duhovnega bogastva in povezanosti z naravo. Ti so, žal, doživljali prav nasprotno, zato se je veliko Laponcev v preteklosti sramovalo svojih korenin in v javnosti niso poudarjali svoje etnične pripadnosti. Svojo izkušnjo mi je zaupal Eirik Myrhaug, ki je nekoč delal kot inženir, zdaj pa je zdravilec, šaman in zaveden Laponec. O iskanju lastne identitete in o tem, kako je kot Laponec odraščal na Norveškem, pravi:

»Bil sem razcepljen. V sebi sem vedel, da sem Laponec, navzven pa sem hotel biti kot vsak drug Norvežan. Hotel sem izbrisati ta del sebe, odselil sem se na Švedsko, kjer me ni nihče poznal. Imeli so me za navadnega Norvežana. Vendar sem se v nekem trenutku soočil sam s sabo in si rekel: Pa saj sem vendar Laponec, ne morem se več slepiti. To je bilo obdobje, ko so se tudi drugi rojaki podobno soočali sami s sabo. Kmalu po vrnitvi je Norveška načrtovala gradnjo hidroelektrarne Alta v pokrajini Finnmark. Projekt je bil zastavljen zelo širokopotezno. Zajezili naj bi reko Alto tako, da bi potopila cele vasi, v katerih so živeli večinoma Laponci. To je zelo povečalo napetosti med nami in drugimi Norvežani.«

myrhaug-eirik-xx.1391714630.jpg.o.600px.jpg
Eirik Myrhaug je nekoč delal kot inženir, zdaj pa je zdravilec, šaman. Foto: Vilde Brunvoll

Ali je to vplivalo na preobrat v njegovem življenju?

»Nedvomno,« pravi Eirik Myrhaug. »Čeprav sem po izobrazbi inženir, sem po pogovoru z laponskim rejcem jelenov spoznal, kakšna škoda nastaja zaradi nepremišljene gradnje cest in železnic. Nekaj v meni se je premaknilo - sredi vroče razprave o hidroelektrarni, ki je med Laponci sprožila buren odziv. Pred parlamentom v Oslu so se protestniki utaborili v lavvojih. Začeli so gladovno stavkati, ženske pa so zasedle pisarno komaj izvoljene premierke Gro Harlem Brundtland. Niso hotele oditi, dokler jim ne obljubi, da bo ustavila gradnjo. Ker niso bile zadovoljne z odgovorom, so ostale kar čez noč. V Alti so se ljudje z verigami priklenili na most do gradbišča, da bi tovornjakom preprečili dovoz. En Laponec je celo podtaknil bombo, bil v akciji poškodovan in izgubil roko. Tega nisem mogel več mirno gledati. Pustil sem službo in se pridružil upornikom. Žal nam ni uspelo preprečiti gradnje, dosegli pa smo precejšnje skrčenje prvotnega projekta. Učinek te hidroelektrarne v smislu proizvodnje elektrike je bil zanemarljiv, nastala pa je velikanska škoda za okolje. Alta je bila bogata z lososom, toda vladajoča delavska stranka je bila gluha za okolje, neizprosno je spodbujala industrializacijo, gradnjo infrastrukture za vsako ceno, tudi za ceno uničenja celih vasi.«

Protesti so prebudili zavest Laponcev o tem, kdo so, kakšne pravice imajo in kako jih lahko zahtevajo. »Po teh dogodkih se je zgodil velik preobrat v našem odnosu do identitete in pripadnosti,« nadaljuje sogovornik. »Postali smo ponosni na to, da smo Laponci, in začeli smo odkrivati duhovno in kulturno bogastvo našega naroda. Zadeve so se začele potem hitro razvijati, dobili smo svojo zastavo in parlament, sameting. Prvo zasedanje leta 1989 v Karasjoku je slovesno odprl kralj Olav V. To seveda ne pomeni, da smo nekakšna država v državi, toda naš predstavnik se udeležuje sej norveškega parlamenta ter mu posreduje naša stališča, predloge in potrebe.«

laponski-cevlji-xx.1391714633.jpg.o.600px.jpg
Laponski čevlji

Duhovno izročilo in šamanizem

V Eirikovi družini je bilo veliko šamanov. Sam je to znanje prejel od očeta, čeprav je imel te talente že prirojene, a oče ga je iniciral za zdravilca s posebnimi tehnikami in mu zaupal zdravilne besede iz Svetega pisma, s katerimi so Laponci že od nekdaj ne samo zdravili, ampak menda vplivali celo na vreme.

Domačini z Lofotov so mi zaupali, da so ribiči pred odhodom na nevarno morje pogosto poklicali šamane na pomoč, saj so ti vnaprej zaznali vsako spremembo vremena. Ob neki taki priložnosti je v mirnem brezoblačnem vremenu na odprto morje odrinilo več kot 20 čolnov kljub svarilu šamana, naj raje ostanejo doma. Tisti, ki so ga poslušali, so preživeli, vsi drugi pa se nikoli več niso vrnili. Eirik pripoveduje tudi o tem, kako je, je prepričan, opravil čiščenje glavnega norveškega letališča Gardermoen:

»Kmalu po odprtju novega letališča se je izkazalo, da na tem mestu vlada kaos. Kar naprej je prihajalo do zamud, izgubljala se je prtljaga, nevšečnostim ni hotelo biti konec. Pomislil sem, da bi tam naredil obred očiščenja z bobni in kot nalašč sem srečal ekipo nacionalne televizije NRK, ki je poročala o nekem dogodku v moji bližini. Predlagal sem jim, da gremo skupaj na letališče, in takoj so bili za. Navzočim sem razdelil listke z afirmacijami, da so jih med mojim bobnanjem izgovarjali. Akcija je bila zelo uspešna, saj so čez tri mesece sporočili, da je bil Gardermoen izglasovan za najbolj točno letališče v Evropi!«

laponski-parlament-ss.1391714631.jpg.o.600px.jpg
Prvo zasedanje parlamenta je bilo leta 1989. Foto: Shutterstock

Joikanje

Laponci imajo zelo bogato tradicijo šamanov, ki jih imenujejo noajdi. Kakšne tehnike kot noajde uporabljajo pri svojem delu? Eiriki pojasnjuje: »Pri obredih uporabljam runebommen (šamanski boben), s katerim v prostoru vzpostavim mir in zbranost. Kot sem omenil, so zelo pomembni tudi citati iz Svetega pisma, ki jih bolnik trikrat zaporedoma izgovori trikrat na dan. Tako so noajdi že od nekdaj ustavljali krvavenje in zdravili. Pomemben del mojega zdravilstva je tudi obredno popevanje - joik - s katerim noajde vzpostavimo povezavo med zunanjim in notranjim svetom in komuniciramo z energijami. To obredno popevanje ni isto kot običajno joikanje, ki je zelo priljubljeno med Laponci, vendar ne gre za običajno izražanje občutkov kot v ljudski glasbi. Laponci z joikanjem poskušamo dejansko priklicati neko osebo, žival ali stanje. In če rečem priklicati, mislim pričarati, nekako tako kot to z mantranjem počnejo budisti.«

Povezanost z naravo

Čeprav obstajata dve skupini Laponcev - ribiški in nomadski (rejci severnih jelenov), so najbolj znani prav zadnji. Severni jeleni za nomadske Laponce niso samo živali, ampak način življenja, saj že tisočletja živijo z njimi v sožitju. Ali kot je rekel mladi laponski pastir: »Moji predniki so verjeli, da imajo vse stvari v naravi dušo - drevo, ptica, žival - zlasti severni jelen. Včasih se med vožnjo skozi gozd kar tako ustavim in prisluhnem. Takrat sem eno s severnim jelenom. Da, lahko bi rekel, da se najini duši dotikata. Ali raje, da se prepletata.«

mocvirska-robida-ss.1391714632.jpg.o.600px.jpg
Močvirska robida (Rubus chamaemorus)

Narečja, ki se ne razumejo

Laponščina sodi pod uralsko skupino jezikov in obsega več narečij, vendar Eirik pravi, da se Laponci iz različnih skupin med seboj ne razumejo. Zdaj je laponščina uradni jezik samo na Norveškem, kjer je samisk eden izmed treh uradnih jezikov. Prav tako samo Norveška Laponcem priznava status avtohtone manjšine. V tej deželi sicer živi polovica vseh Laponcev (50 tisoč), druga najštevilčnejša skupina je na Švedskem (20 tisoč), na Finskem pa jih je še osem tisoč. Najmanjša laponska skupnost je v Rusiji (Murmansk Oblast), vendar nimajo enakega statusa kot njihovi rojaki v skandinavskih državah. Na polotoku Kola zdaj živi okoli dva tisoč Laponcev in leta 2010 so s prve seje svojega parlamenta v Murmansku svetu poslali poslanico, s katero vabijo k edinosti onstran državnih meja, jezikov, vere in kultur:

»Dragi prijatelji!

Bivajmo v miru in se zavedajmo veličastja vsake jutranje zarje, vsakega sončnega zahoda, latic vsakega cveta, ki se odpira, vsakega nasmeha, vsakega poljuba ter čudovitega in čudežnega bitja vsakega našega srca.«

laponska-sami-ss.1391714629.jpg.o.600px.jpg
Foto: Shutterstock

Laponska zastava

laponska-zastava.1391714633.jpg.o.600px.jpg

Poleg uradne razlage simbolike laponske zastave me je zanimalo, kako si Laponci sami razlagajo pomen njenih barv in oblik, zato sem za tolmačenje prosila Eirika Myrhauga, Laponca iz fjorda Gratanger v pokrajini Troms. Takole pravi: »Štiri barve zastave in krog, ki jih zaobjema, pomenijo povezanost Laponcev onstran štirih državnih meja. Rdeči in modri krog pomenita sonce in luno, podlaga pa nasprotje med polarnim dnevom in nočjo, ki se dvakrat na leto izmenjujeta. Rdeča barva izraža našo povezanost z materjo zemljo, modra (zrak) pa vero v Stvarnika, iz katerih Laponci črpajo svojo duhovno moč. Zastavo je zasnovala moja prijateljica, laponska umetnica Astrid Båhl, vendar je postala uradna šele leta 1986. Veseli pa smo, da je zastava enaka v vseh štirih državah, kjer Laponci živimo.«

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Komu in za koliko so v NLB že znižali plače: sledijo velika odpuščanja?

Lahko zaradi poslabšanja gospodarske slike pričakujemo nova pogajanja za ceno srbske Komercijalne banke in ali je že kakšna sprememba...

FINANCE
Times: znanost postaja jasna – zaprtje držav ni več pravo zdravilo 168

Vrhunska znanstvenika opozarjata, da zaradi korone ni potrebe po politični odločitvi o nadzoru ljudi in sledenju državljanom

FINANCE
Kako močno se bo stresel trg nepremičnin? 12

Korona bo vsekakor skrčila povpraševanje, na trg pa hkrati potisnila nekaj nove nepremičninske ponudbe.

FINANCE
Kakšen je predlog za Kurzarbeit, vsakemu polnoletnemu vavčer za dopustovanje v Sloveniji! 11

Kaj še pride v novi sveženj pomoči za ublažitev posledic epidemije zaradi koronavirusa, kdaj bo pred poslanci