Čas branja: 4 min
17.01.2014  08:00
Kako sem se zaščitil pred norostjo države in jeznimi sosedi, pri tem pa našel ljubezen, optimizem in veselje do življenja.

Pred sedmimi leti je v priljubljeni televizijski oddaji Britain's Got Talent, izvirni predhodnici slovenskega iskanja talentov, nastopil 37-letni Paul, sramežljiv, na prvi pogled nič obetaven moški. Še eden, ki zase misli, da je talent in se je prijavil na avdicijo priljubljene oddaje. Tega stavka sicer ni izrekel nihče, vendar je obvisel v zraku.

Pred žirijo, ki so jo sestavljali Piers Morgan, Amanda Holden in Simon Cowel, je moški s presledki med zobmi povedal, da mu je ime Paul Potts in da prihaja iz južnega Walesa. Zaposlen je kot prodajalec mobilnih telefonov in je prišel, da bi zapel opero. Na obrazih slavnih žirantov se je izrisal komaj opazen podcenjujoč nasmešek. Spet je prišel nekdo iz province, ki si domišlja, da lahko postane zvezda. Tudi tega ni nihče naglas rekel, a so bili pogledi žirantov dovolj zgovorni.

I.

Ko se je vklopila instrumentalna podlaga za arijo Nessun dorma iz Puccinijeve opere Turandot in je Paul začel peti, so obrazi v dvorani v nekaj sekundah okamneli. Piers, Amanda in Simon niso mogli skriti presenečenja, skorajda šoka, čemur je sledilo spontano navdušenje: dva tisoč gledalcev v studiu ITV je amaterskega opernega pevca na koncu nagradilo s stoječimi ovacijami. In v marsikaterih očeh so se pojavile solze. Video posnetek Pottsovega nastopa si je na socialnem omrežju Youtube doslej ogledalo že sto dvajset milijonov ljudi.

Nadaljnja operna kariera gospoda Pottsa je bila zagotovljena. Posnel je svoj prvi album znamenitih opernih arij in decembra istega leta nastopil na koncertu pred britansko kraljico Elizabeto II. Deutsche Telekom je del njegovega izvirnega nastopa na avdiciji uporabil v reklamnem spotu, ki je takoj postal popularen. Pottsova občutena upodobitev arije, ki jo poje Calaf, neznani princ (il principe ignoto), ki se zaljubi v prelepo, vendar kruto in hladno princeso Turandot, ima spričo svojega besedila izjemno pozitivni, v bistvu motivacijski učinek. Deutsche Telekom, za katerega slišim, da naj bi bil že zelo blizu zaključka pogajanj za nakup slovenskega državnega Telekoma, je svoj oglas pospremil s stavkoma, ki se idealno skladata s Pottsovo občuteno, lirično izvedbo operne arije: »Življenje nam podarja nepozabne trenutke. Lepo, da jih lahko delimo z drugimi.«

II.

Da bi lahko normalno živeli in preživeli v deželi negativizma, konstantne krize, ki jo generirajo tudi mediji, si moramo ustvariti svoje paralelne svetove, v katere zunanji dejavniki ne morejo vdreti. Včeraj me je znova verbalno »napadel« sosed, ki je sicer dobričina, vendar je nekaj let pred upokojitvijo postal brezposeln in zdaj je jezen na ves svet. Še posebej na politike. Najin zadnji pogovor se je končal z njegovim vprašanjem, če mu lahko kako pomagam, da bi tudi on kaj ukradel. Mislil je seveda na nekaj zadnjih primerov tajkunskih oškodovanj davkoplačevalskega denarja, ki verjetno nikoli ne bodo dobili ustreznega sodnega epiloga. Sosed je na te ljudi, ki jih lahko imenujemo kriminalci, barabe ali izmečki, četudi je zanje ustreznejši termin psihopati, saj gre v resnici za bolnike, zelo zelo jezen. Podobno kot ljudske množice ponižanih in razžaljenih; če bi jim padel v roke takšen »kravatar«, bi se lahko ponovile balade iz časov ljudskih uporov.

Slavko Bobovnik je pred dnevi v Odmevih skorajda izgubil živce, ko je v studiu gostil eno od ključnih oseb v zgodbi o milijonskih dividendah železnega Hermana. Zdelo se je, da bo ženski, ki se mu je očitno zdela predrzna, vsak čas primazal eno okoli ušes. Morda pa bi bila klofuta terapevtska tudi za Slovence, da bi jih, otopele in anemične prebudila iz zimskega spanja? S tem izzivom bi se morali ukvarjati civilna družba in opozicija, pa se v glavnem ne.

Poleg soseda, ki ga politiki in lopovski menedžerji dnevno spravljajo ob živce, so me s svojim nezadovoljstvom razveseljevali tudi drugi ljudje. In to vsak dan, zato sem se začel ukvarjati z vprašanjem, kako se zaščititi pred vsem, kar negativno in frustrirajoče deluje na name. Naj ignoriram jeznega soseda, se izogibam znancem, ki bi se radi ob kavi pogovarjali o politiki in reševanju države, češ da »tako pa več ne gre, nekaj je treba storiti«? Če se soočate s podobnimi dilemami, vam lahko svetujem, da za to dejansko obstaja rešitev. Ma lascia stare, bi rekli Italijani. Pustite stvari, na katere nimate vpliva, pri miru. Počutili se boste bolje, predvsem pa boste čas uporabili za kaj pametnejšega in tudi bolj zdravega.

V Atenah sem jeseni opazoval Grke, kako z zaskrbljenimi, jeznimi obrazi posedajo po lokalih, pijejo kavo, verižno kadijo in se razburjajo zaradi politične tolpe, ki jim je uničila državo. Le kaj imajo od tega?

III.

Slovenci smo definitivno obsedeni s politiko. Kot da brez nje ne bi mogli normalno živeti. Pa je ravno tu kleč: s politiko - namreč takšno, kakršno imamo zadnja leta - ne moremo normalno živeti. Zato je lahko recept za srečno življenje, da se ji v velikem loku izognemo. To pomeni tudi spremembo mentalitete; politika je ekvivalentna državi, brez katere večina naših ljudi ne more preživeti dneva. Za vse, kar je narobe, je kriva država. Ko kmetu toča stolče koruzo, je logično, da bo škodo plačala država. Za vozniško nekulturo in pobijanje na cestah je kriva država. Celo mediji pričakujejo, da jih bo vsaj delno subvencionirala država.

Kljub velikemu individualizmu, ki ga pripisujejo Slovencem, je prav ta obsesija z državo dokaz, da imamo v resnici opravka s kolektivizmom, ki je sicer značilen za komunitaristične družbe, v katerih je osebna svoboda posameznika podrejena idealu skupnosti. Država sta Mati in Oče v eni osebi, državljan pa otrok, ki ni sposoben skrbeti sam zase.

V komunitaristični družbi, kjer je državljan nekakšen bebček, ki se prijavi na bitko talentov, je prevladujoče prepričanje nenaklonjeno individualnemu uspehu. Ne zgolj zaradi negativne selekcije ali nevoščljivosti - ta nikakor ni slovenska »specialiteta«, pač pa je lastna večini srednjeevropskih, alpskih držav - ampak tudi zaradi privzgojenega egalitarističnega občutka, da smo v svoji majhnosti vsi enaki. To je največja laž, ki nam jo prodajajo od vrtca dalje! Nismo enaki, smo kvečjemu enakopravni. Prav iz različnosti nastajajo velike ideje in uspehi. Zgodba o nekem amaterju, ki so se mu vsi posmehovali, ko je rekel, da bi rad postal operni pevec, ne bi mogla povedati več. To je v bistvu zgodba o vsakem izmed vas, ki skrivate v sebi nekaj dobrega, lepega, plemenitega itd., kar lahko delite z drugimi. Če se le tako odločite.

Nobene želje torej nimam, da bi hodil na kave in izgubljal čas in energijo s političnimi debatami. Nisem poklican, da bi reševal državo. In naj vam zaupam še nekaj: tudi večina od vas, ki to berete, ni. Ampak do tega se boste morali dokopati sami.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Dejan Steinbuch je publicist.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Vlada je potrdila proračuna za 2020 in 2021 6

Davčne spremembe so do nadaljnega še na čakanju

FINANCE
Članki
Članki Kako deluje Draghijeva bazuka? Znani so rezultati prve dražbe poceni posojil za banke TLTRO-III 4

Prva dražba v obnovljenem programu TLTRO-III kaže, da so banke za zdaj zadržane

FINANCE
Zmeda na vladi: finančno ministrstvo zdaj umika predlog davčnih sprememb z današnje seje 5

Kljub temu objavljamo glavne novosti iz včeraj in danes objavljenih novih davčnih predlogov

PRO
Članki
Članki (Natečaj Agrobiznis hi-tech) Kako z novimi tehnologijami spraviti več od njive do mize?

Iščemo ponudnike in uporabnike novih tehnoloških rešitev, ki lahko izboljšajo učinkovitost skozi celotno prehransko verigo. Ste eni...