Komentar

Drama generala Fišerja

24.05.2013  07:46
Človek, ki je prepričan, da mu določena pravica ali položaj (sic!) pripada kot nekaj samoumevnega, ima v prvi vrsti problem sam s sabo

Dejan Steinbuch je kolumno oddal pred prijetjem Hilde Tovšak, ki jo je policija pridržala v današnjih zgodnjih jutranjih urah.

Bolj ko se razpleta ozadje vélikega pobega Hilde T., bolj prihajajo na dan simptomi sistemskega kolapsa, narcisizem doslej nedotakljivih posameznikov ter omahljivost politikov.

Mea culpa, priznam! Včeraj zvečer sem v oddaji Pogledi Slovenije izgubil živce. Morda so bile krive bolečine v desnem predelu vratu in rame, ki jih trpim že skoraj dva tedna, ne vem. Morda me je sredi televizijske razprave o zločinu brez kazni dokončno obšlo spoznanje, v kakšni zavoženi državi živim. Generalnega državnega tožilca sem označil za bebca, kar gotovo ni lepo od mene. Moja babica, ki je prisegala na meščanski bonton, je bržkone zakašljala v grobu. A v svojo apologijo naj izpovem, da sem se s tem zgolj emotivno odzval na nesramne, nadute izjave nekoga, ki se suvereno posmehuje inteligenci državljanov in se nasploh obnaša kot kak nedotakljivi javni prokurator na Poljskem v času generala Jaruzelskega. Potem sem rekel še to, da se lahko v studiu vsi postavimo na glave, vključno s prisotnim pravosodnim ministrom, pa se ne bo prav nič zgodilo.

Resnica je kruta in boleča. Hilda Tovšak je pobegnila, ker ji je to omogočila zarota, v kateri so hote ali nehote sodelovali visoki predstavniki pravosodja. A še preden zgodbo osvetlimo iz novih zornih kotov, se bomo pomudili v Republiki Srbski, kjer se morda skriva odgovor na tehtno vprašanje moralne (ne)oporečnosti enega izmed ključnih akterjev v pobegu Hilde T.

Uvertura

6. januarja 2012 je predsednik Republike Srbske Milorda Dodik za lokalni spletni portal Glas srpske provokativno izjavil, da so od njega za mednarodnega tožilca Harija Furlana (sedanji vodja specializirane tožilske skupine, imenovan na predlog nekdanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja, in nekdanji direktor Nacionalnega preiskovalnega urada je bil pred leti zaposlen kot mednarodni tožilec v Bosni in Hercegovini, op. pis.) zahtevali podkupnino v višini 300,000 evrov. Dodik seveda ni ravno angel med politiki. To vemo. Ampak zaradi tega še ni rečeno, da je lažnivec, mar ne? Prekaljeni bosansko-srbski politik se je leta 2009 znašel v preiskavi, ki jo je zoper njega in še 15 Srbov sprožil ravno Harij Furlan. Osumljeni so bili nečesa podobnega, kot slovenski gradbeni baroni (Zidar, Črnigoj, Tovšak) v »čisti lopati«; visoke državne uradnike srbske entitete so osumili, da so med gradnjo avtocestnega odseka Bosanska Gradiška - Banjaluka svojo državo ogoljufali za več kot 50 milijonov evrov. Slišati je znano...

»Prišli so k meni... Eden od njih je bil Italijan in je razumljivo govoril srbsko. Rekel mu je, da zagotovo ni ničesar, vendar pa, da bi morali Furlanu plačati 300.000 evrov. Odvrnil sem mu, da tega ne bom plačal in da bom počakal, da se proces konča, nato pa javno povedal, da so od mene želeli denar. Toliko o njihovi poštenosti«, je bil v intervjuju brutalno neposreden Dodik. Na njegove obtožbe se je Harij Furlan, ki se je zaradi hude strokovne napake pri odpravi pripora Hilde Tovšak tokrat znašel pod drobnogledom slovenskih medijev in javnosti, odzval z izjavo, da je svoje delo opravljal »profesionalno, strokovno in pošteno« ter da ni naključje, da se mu je tedaj in tudi že v preteklosti skušalo podtakniti »sodelovanje pri podkupovanju in drugih nezakonitih poslih.« V svoj zagovor je še povedal: »Nikoli nisem sodeloval pri kakršnihkoli nezakonitih dejanjih in jih ostro zavračam. Ko preiskave dosežejo osebe, ki veljajo za nedotakljive, se v takih postopkih vedno skuša sejati dvom v upravičenost preiskovanja, tudi z diskreditacijo preiskovalcev. Prav zaradi uvedbe preiskave zoper predsednika sem bil deležen večkratnih napadov s strani nekaterih medijev, čeprav v času mojega službovanja ni bilo nikakršne prakse podkupovanja državnih uslužbencev.«

Vzdržali se bomo komentarja. Še zlasti tistega dela, ki se nanaša na medije. Kajti zgodba se ponavlja. V zadnjih dneh se je tudi generalni državni tožilec Zvonko Fišer, torej Furlanov nadrejeni, zatekel k podobni (obrambni) retoriki.

Zaplet

Zvonko Fišer ni navaden državni tožilec, ki se lahko obnaša, kakor ga je volja. Nasprotno, gospod Fišer je tisti tožilec, ki personificira in simbolizira sramotni kolaps svoje institucije v primeru pobega Hilde T. Ker gre bržkone za največji fiasko v zgodovini slovenskega pravosodja, še posebej državnega tožilstva, je ključno vprašanje, kakšne bodo pravne oziroma disciplinske sankcije zoper tiste, ki so subjektivno odgovorni (tj. krivi), da se je to sploh lahko zgodilo. Kajti v tem kontekstu je nepomembno, kakšno je pravo ozadje vélikega pobega in ali je šlo za skrbno načrtovano »rešitev« potencialne skesanke, ki bi se morebiti sporazumela s tožilci o priznanju krivde in »potopila« marsikatero sveto kravo ali bika. Ne, v resnici je ključno in pravno relevantno edinole to, da se je zgodila nedopustna, neopravičljiva in tudi zelo očitna strokovna napaka, za katero zakon o državnem tožilstvu predvideva konkretne sankcije, vendar obstaja utemeljen sum, da generalni državni tožilec ne bo ravnal v duhu zakona. Njegove kategorične, do medijev nesramne in žaljive, do davkoplačevalcev in javnosti pa skrajno podcenjujoče izjave namreč nakazujejo, da se ne bo zgodilo - nič. Še več, generalnemu državnemu tožilcu - tako se je sam pridušal v televizijske kamere - niti slučajno na pade na pamet, da bi zaradi svoje (objektivne) odgovornosti odstopil s položaja.

Težko je najti racionalne argumente za takšno aroganco. Če odmislimo, da gospod Fišer težko prikriva svoj prezir in gnus do medijev (in posledično tudi javnega mnenja); če pozabimo na njegovo poklicno kariero v prejšnjem režimu, med katero je ljudi preganjal zaradi verbalnih deliktov in zločinov proti državni ureditvi; če ne iščemo moralnih in kariernih povezav s krogom profesorja Ljuba Bavcona, čigar produkt je Fišer - če skratka vse to abstrahiramo, potem imamo opravka zgolj in samo s psihologijo. O čem govorim? O psihološkem fenomenu arbitrarnega in absolutističnega vladarja v srednjeveški Evropi, za katerega ni veljala nobena postava, kaj šele moralni imperativ. V današnjih časih je nepredstavljivo, da se na tako odgovorni javni funkciji, kot je predstojnik vrhovnega državnega tožilstva, najde posameznik, ki se požvižga na ugled in dostojanstvo svoje institucije (o čemer govori tudi že omenjeni zakon o državnem tožilstvu) in trmasto vztraja na svojem mestu. Kot da bi bil do njega (tj. svojega položaja) upravičen z nekakšno samoumevnostjo, skratka s tistim, kar anglosaksonci imenujejo self-entitlement; gre pa za »pravice«, ki so po svoji substanci absolutne in neodtujljive, v klinični psihologiji in psihiatriji jih običajno interpretirajo kot enega izmed simptomov narcisistične osebnosti.

Človek, ki je prepričan, da mu določena pravica ali položaj (sic!) pripada kot nekaj samoumevnega, ima v prvi vrsti problem sam s sabo, vendar velja tudi vice versa: s takšnim narcisističnim posameznikom ima na koncu problem družba oziroma državljani (o tem obstaja odlična knjiga The Psychoanalytic Theory of Neurosis, poglobljena študija na 703 straneh, ki jo je leta 1945 napisal avstrijski psihoanalitik Otto Fenichel).

Razplet

Na četrtkovi seji vlade je zaradi tožilskega »spodrsljaja« v primeru odprave pripora in skoraj sočasnega pobega Hilde Tovšak prišlo do razprave, v kateri je prevladalo mnenje, da se mora nekaj narediti, sicer bo javnost znorela in posledično lahko pride tudi do prvih izbruhov državljanske nepokorščine. Trenutno stanje duha v slovenski družbi je takšno, da politični eliti ne pušča več veliko manevrskega prostora. Premierka se tega zaveda, še bolj pa pravosodni minister, ki je (in bo) zaradi samovšečnega generalnega državnega tožilca Fišerja v prihodnjih dneh brez dvoma najbolj pod pritiskom.

Toda politika je previdna in obotavljiva. Načelo delitve oblasti je nekaj najbolj občutljivega v demokratični in pravni državi, čeprav tožilstvo bolj kot v sodno vejo sodi v eksekutivo; a po sedanji ureditvi vlada neposredno ne more prisiliti Fišerja k odstopu, saj je 41. člen zakona o državnem tožilstvu nejasen in je bil enkrat že poslan v presojo ustavnemu sodišču (in sicer v primeru postopka razrešitve nekdanje generalne državne tožilke Barbare Brezigar). Generalnega državnega tožilca imenuje državni zbor na predlog državnotožilskega sveta, vendar po predhodni pridobitvi mnenja vlade. V tej skrajno zakomplicirani rešitvi (zakon o državnem tožilstvu se sklicuje na smiselno uporabo 63. člena zakona o sodiščih) se kot edina logična rešitev ponuja čimprejšnja sprememba zakona, ki bi poenostavila razrešitev generalnega državnega tožilca, če svoje funkcije ne opravlja po predpisih, če s svojim ukrepanjem in ravnanjem izkaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje te funkcije.

Ameriška ureditev je glede tega logična in preprosta: ker je generalni državni tožilec (Attorney General) hkrati tudi ekvivalent našemu (kontinentalnemu evropskemu) ministru za pravosodje (Justice Department), ga predlaga predsednik in potrdi senat. To bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi s spremembo zakonodaje - in pobudo bo moral vsekakor prevzeti minister za pravosodje Senko Pličanič, ki je v zadnjih dneh deloval precej nemočno - dosegli to, da generalnega državnega tožilca na predlog vlade imenuje državni zbor z ustrezno (kvalificirano) večino.

S tem bi naredili konec sprenevedanju, slepomišenju, izmikanju odgovornosti ter skrivanju za floskulo samostojnosti in neodvisnosti tožilstva. Če bi obenem končno in enkrat za vselej ukinili tudi preživeti institut preiskovalnega sodnika, bi lahko Hilda Tovšak iz črne vdove, negativke in begunke postala junakinja v učnem gradivu na slovenskih pravnih fakultetah, kajti ravno njen primer razgalja vso bedo našega pravosodja, ki ga po eni strani hromi zaverovanost v lastno nezmotljivost in nedotakljivost, po drugi pa zaradi svoje pasivnosti plačuje strahotno ceno sostorilstva pri sistematičnemu uničevanju zaupanja v pravni sistem in vladavino prava.

Zgodba o Hildi T., ki jo danes lovi pol Slovenije, je v resnici zgodba o neučinkovitosti sistema, neodločenosti vlade in predvsem o preveliki prizanesljivosti nas državljanov, ki dvajset let mirno gledamo, kako se nam domovina pogreza v mafijsko močvirje, v katerem veselo ribarijo velike ribe.

Zategadelj ni čudno, če se človek kdaj počuti kot bebec in potem izgubi živce.

Dejan Steinbuch je publicist.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Zakon o množičnem vrednotenju v remont. Kako se vas to tiče in kdaj bo uveden davek na nepremičnine 11

Ducat vprašanj in dogovorov o noveli zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin

DRAŽBE
Članki
Članki Tako avstrijska Heta jaha oživljajoči se slovenski trg poslovnih nepremičnin

Kaj vse je uspelo slabi banki po Hypu prodati v zadnjih mesecih in kaj daje na trg

FINANCE
Kateri inšpektorji so najbolj garali in kateri največ kaznovali 1

Tržni inšpektorat je denarno kaznoval v petini primerov, najbolj uspešni so bili pritožniki zoper delovni inšpektorat

TOP JOB
Delavci
AVTO
Novosti
Novosti Škoda, kot smo je vajeni; veliko prostora za malo denarja 1

Škodina modelska ofenziva se nadaljuje s prenovljenim rapidom, avtomobilom nižjega srednjega razreda, ki je tudi po novem na voljo kot...

TOP JOB
Delavci
Delavci Kje v energetiki najbolje plačujejo svoje zaposlene

Rast plač lani pogosto na račun zmanjševanja števila zaposlenih

FINANCE
Ste ''pozabili'' prijaviti dohodke iz tujine? Še je čas!

Preverjamo, do kdaj se lahko samoprijavite

TOP JOB
Delodajalci
Delodajalci Milijon evrov za spodbujanje podjetništva med mladimi

Tokrat več denarja za zahodni del Slovenije