Komentar

Bo globalizacija požrla svoje starše?

Čas branja: 7 min
31.01.2013  22:30  Dopolnjeno: 01.02.2013 08:43
Vsekakor pa je zdajšnja globalna kriza predvsem ZDA in njihove korporacije prisilila v razmislek, kako daleč še smejo z globalizacijo - ali še bolje, kako se iz nje izvleči s čim manj ranami. Odgovor je vnovična industrializacija, odpiranje industrijskih delovnih mest doma in vnovično rojstvo srednjega razreda, ki je nekakšen porok za socialno stabilnost.

Dani Rodrik, profesor s Harvarda in eden izmed najbolj znanih protržnih globalizacijskih skeptikov, si je vprašanje, ali ni globalizacija šla predaleč, postavil že daljnega leta 1997 v knjigi Has Globalization Gone too Far?. Rodrik v knjigi trdi, da globalizacija ne ustvarja samo zmagovalcev, ampak tudi poražence in da so posledične socialne napetosti lahko zelo nevarne tudi za zmagovalce. V tem komentarju bom predstavil nekaj plati razvoja globalizacije v zadnjih desetletjih in se na koncu vprašal, ali ni že prepozno, da bi se izognili temu, da globalizacija na koncu »požre svoje starše«.

[A] 6aa2Untitled-3.1359657574.jpg

Potovala je po svileni poti

Izraz globalizacija so prvič uporabili v začetku osemdesetih, njeni zametki pa segajo v čase rimskega imperija in kitajske svilene poti. Vse skupaj je dobilo nov zagon s Kolumbovim odkritjem Amerike (1492), ko je postalo jasno, da obstajajo še druge celine in možnosti za trgovino, pospešek pa je globalizacija dobila z odkritjem parnega stroja (1763), ki je prinesel revolucijo v transportu (parniki, železnica) ter tako korenito »zmanjšal svet«. Po britanski industrijski revoluciji in »izvozu liberalizma« se je svet trgovinsko povezal. Toda resnici na ljubo je bila ta povezava izjemno skromna, če jo merimo z današnjimi vatli. Denimo leta 1950 je obseg svetovnega izvoza znašal samo 62 milijard dolarjev in se do leta 1970 povečal za petkrat, na 317 milijard dolarjev. Nato pa je duh ušel iz steklenice.

Prvi val »zaresne« globalizacije se je začel v sedemdesetih, ko se je svetovna trgovina med letoma 1970 in 1980 povečala s 300 na dva tisoč milijard dolarjev - predvsem zaradi povečanega izvoza azijskih tigrov in eksplozije cen nafte v obeh naftnih krizah. Sledila je svetovna recesija zaradi dolžniške krize v prvi polovici osemdesetih. Drugi val globalizacije je bil po letu 1985, ko se je vrednost svetovne trgovine do leta 1998 zvišala z dva tisoč na šest tisoč milijard dolarjev. Tudi v tem valu so prevladovale azijske države, takrat še brez Kitajske, ki je v globalizacijo zares vstopila šele po letu 1999, sploh pa po letu 2001, ko je prišla v STO (svetovna trgovinska organizacija) in ko so razvite države sprostile dostop kitajskih izdelkov na njihove trge.

Po letu 2000 eksplozija na 18 tisoč milijard dolarjev

ZDA so zdaj s Kitajsko v varljivi in krhki simbiozi. Hiter odmik ene ali druge države bi utegnil v zrak poslati svetovno gospodarstvo. Številni v ZDA so prestrašeni zaradi »strateško nevarne« odvisnosti od kitajskega pritoka kapitala, čemur je bil namenjen tudi precejšen del predsedniške predvolilne kampanje.

Prava eksplozija je sledila po letu 2000, v tretjem valu globalizacije, ko se je vrednost svetovne trgovine povišala s šest tisoč na 18 tisoč milijard dolarjev! Zdaj pa to številko primerjajte s piškavimi 62 milijardami dolarjev svetovne trgovine leta 1950. Šlo je za izjemno, eksponentno rast svetovne trgovine, pri čemer sta dve tretjini tega enormnega obsega trgovinskih tokov nastali v zadnjem desetletju. Da ne bo pomote, ni šlo zgolj za eksplozijo izvoza azijskih držav v razvite države, temveč so v podobni, le za malenkost manj svoj izvoz povečale tudi razvite države. Konec leta 2011 so te države še vedno imele več kot polovični delež v svetovnem izvozu.

Te eksplozije svetovne trgovine seveda ne bi bilo brez liberalizacije trgovine na eni strani (najprej z drugimi azijskimi državami, v drugi polovici devetdesetih z Indijo, po letu 2001 pa tudi s Kitajsko) ter hkrati povečanega izvoza kapitala v obliki tujih neposrednih naložb (TNN) iz razvitih v nerazvite države. Kot kaže slika, sta šla eksponentna rast svetovnih trgovinskih tokov in tokov TNN z roko v roki. Podjetja v razvitih državah so iskala poceni delovno silo v nerazvitih državah ter postopoma s procesi outsourcinga in offshoringa prenašala proizvodnjo v nerazvite države. Tega globalizacijskega buma seveda nikakor ne bi bilo tudi brez hkratnega hitrega razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije ter standardizacije (zabojniki) in znižanja transportnih stroškov za nekajkrat v pomorskem prevozu.

ZDA zaradi Kitajske ob tretjino delovnih mest v industriji

Ta eksplozija svetovnih trgovinskih in investicijskih tokov v zgolj enem desetletju (na dve desetletji podlage) ob hkratni tehnološki revoluciji je fenomen sam po sebi. Toda še bolj zanimive so globalne strukturne spremembe in posledice, ki jih je ta eksplozija prinesla.

Prva taka posledica je pospešen prenos industrije v nerazvite države. Razvite države so sicer še vedno dosegale rast neposrednih naložb, vendar večinoma v obliki prevzemov in združitev (kar zaradi iskanja »sinergij« navadno zmanjšuje število delovnih mest), v državah v razvoju pa so TNN večinoma namenjali v »greenfield« naložbe, ki povečujejo proizvodne zmogljivosti in število delovnih mest. Nujna posledica tega procesa je bila pospešena deindustrializacija v razvitih državah in izguba delovnih mest v industriji. Ameriški urad za statistiko dela (BLS) je v študiji iz leta 2011 pokazal, da so v obdobju od leta 1979 do 2007 ZDA izgubile šest milijonov oziroma skoraj tretjino delovnih mest v industriji. Od tega kar polovico po letu 2001. Pierce in Schott sta v še vroči študiji iz decembra 2012 pokazala, da se ta izguba delovnih mest v industriji po letu 2001 ujema z ameriško podelitvijo statusa »trajno normalnih trgovinskih odnosov« Kitajski, ki je torej v enem desetletju pomagala »posrkati« dobre tri milijone ameriških delovnih mest.

Druga pomembna - in seveda logična - strukturna posledica tega je bila relokacija delovne sile v storitvene dejavnosti v razvitih državah. Toda kot kaže študija BLS iz leta 2001, je v obdobju od leta 1979 do 1999 le 31 odstotkov odpuščenih v industriji pozneje našlo polno zaposlitev, le 36 odstotkov jih je našlo podobno ali višje plačano službo, več kot polovica pa jih dela za manj kot 85 odstotkov prejšnje plače v industriji. To pomeni izginotje bolj varnih, sindikalno zaščitenih in bolje plačanih delovnih mest ter seveda posledično izginjanje srednjega razreda v razvitih državah, predvsem v ZDA. Ob tem pa številne raziskave kažejo, da ameriški zaposleni od te globalizacije niso imeli koristi, saj so povprečne plače »modrih ovratnikov« v ZDA kljub enormni rasti produktivnosti stagnirale. Koristi pa so pobrali menedžerji ter visoko izobraženi, ki so močno izboljšali razmerje glede na plače »modrih ovratnikov«. Tisti z najmanjšimi dohodki (spodnji decil) v ZDA se lahko tolažijo s študijo Brode in Romalisa (2008), ki je pokazala, da so »bolečine« revnih blažile nižje cene poceni kitajskih izdelkov za široko porabo ter s tem omilile zmanjšanje njihovih dejanskih realnih dohodkov.

S tega vidika verjetno lahko razumete nasilne protiglobalizacijske demonstracije v razvitih državah (Seattle, Genova...) ob srečanjih skupine najrazvitejših držav. Ljudje v razvitih državah dejansko niso demonstrirali proti izkoriščanju in slabim delovnim razmeram zaposlenih v revnih državah, kot so deklarirali, temveč proti »izvozu« lastnih delovnih mest v cenejše države.

Ob tem pa bodo predvsem ZDA po treh desetletjih divjanja v peti prestavi brez pripetih varnostnih pasov pod diktatom dobičkov korporacij morale dati večji poudarek socialni, zdravstveni in šolski politiki. Obama je na dobri poti.

Nerazviti so z globalizacijo večinoma pridobili

Na drugi strani pa so tretja posledica globalizacije njeni večinoma pozitivni učinki na razvoj nerazvitih držav. Bolj odprte države so začele hitreje rasti, po letu 2000 so izrazito napredovale celo afriške države (šestodstotna rast na leto) ter latinskoameriške države (po štiri odstotke na leto). Najbolj pa so z globalizacijo pridobile azijske države, in sicer predvsem tiste, ki so se, kot ugotavlja Dani Rodrik v številnih študijah, globalizaciji odprle načrtno in pospešeno - tako da so kombinirale domače industrijske politike s pritokom tujega produktivnega kapitala ter odprtjem zahodnih trgov njihovim izdelkom. Države, ki so se odprle brez vseh omejitev (denimo s popolno odpravo kapitalskih omejitev, s fiksiranjem deviznega tečaja in podobnim), kar velja predvsem za latinskoameriške države v sedemdesetih in osemdesetih in nekatere azijske države v devetdesetih, so doživele velike šoke in finančne krize. Potrebovale so desetletja, da se izvlečejo iz krize po tem, ko je tuj finančni kapital pobegnil.

Ne glede na nekatere protiglobalizacijske aktiviste številke kažejo, da so nerazvite države z globalizacijo večinoma pridobile. Prišle so bolje plačane službe kot prej, delež otrok v delovni sili se je od leta 1960 do 2000 zmanjšal s 24 na samo 10 odstotkov. Pismenost se je v svetovnem merilu povečala z 52 na 81 odstotkov vsega prebivalstva. Najpomembnejši učinek pa je zmanjšanje revščine v nerazvitih državah. Po podatkih Svetovne banke se je od leta 1981 do 2008 okrog 740 milijonov ljudi dvignilo nad mejo revščine (merjene z enim dolarjem nacionalnega prihodka na dan). Resnici na ljubo je večina - tri četrtine - tega učinka na Kitajskem, v podsaharski Afriki se je revščina v tem obdobju celo povečala (za 140 milijonov ljudi), v Latinski Ameriki pa je ostala na isti ravni. Seveda je v zvezi z merjenjem revščine veliko kontroverznosti, toda po podatkih Branka Milanovića iz Svetovne banke se je tudi ob neupoštevanju Kitajske in Indije po letu 2000 na svetovni ravni stopnja neenakosti med državami zmanjšala.

Strah pred strateško nevarnim kitajskim kapitalom

Toda hkrati s temi pozitivnimi posledicami je na svetovni ravni z eksplozijo globalizacije prišlo do četrte glavne strukturne spremembe. S prenosom proizvodnje v nerazvite države se je namreč globalno ravnotežje občutno spremenilo - predvsem po azijski finančni krizi v drugi polovici devetdesetih ter po vstopu Kitajske v globalizacijo so azijske države začele kopičiti devizne rezerve in z njimi financirati trgovinske primanjkljaje v ZDA ter nekaterih drugih, predvsem obrobnih evropskih državah. To pa je, kot je v govoru leta 2007 ugotavljal predsednik Feda Ben Bernanke, tudi eden izmed glavnih nastavkov za zdajšnjo svetovno finančno krizo.

Tako kot so veliki trgovinski primanjkljaji v sredozemskih državah EU povezani z velikim trgovinskim presežkom Nemčije na drugi strani ter posledičnim povečanjem nemških finančnih naložb v obrobne države EU (kar je dejansko ozadje zdajšnje velike evrske krize), je tudi na globalni ravni. Kitajska gospodarska eksplozija ne bi mogla nastati brez odprtega ameriškega trga in ZDA si ne bi mogle privoščiti velikega primanjkljaja, če ga ne bi z nakupi ameriških vrednostnih papirjev financirala Kitajska. Hkrati pa brez poplave te velike likvidnosti na ameriških finančnih trgih ne bi bilo nenormalnega razmaha trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti in pozneje implozije finančnega sistema.

ZDA so zdaj s Kitajsko v varljivi in krhki simbiozi. Hiter odmik ene ali druge države bi utegnil v zrak poslati globalno gospodarstvo. Številni v ZDA so prestrašeni zaradi »strateško nevarne« odvisnosti od kitajskega pritoka kapitala, čemur je bil namenjen tudi precejšen del predsedniške predvolilne kampanje. Številni pa so prestrašeni, ker se v zadnjem letu delež Kitajske v lastništvu ameriških državnih obveznic že trendno zmanjšuje. Za zdaj strahovi sicer še niso upravičeni (toda o tem kdaj drugič).

Svetovno gospodarstvo je predvsem v zadnjem desetletju verjetno prešlo v stanje, ki si ga »starši globalizacije«, to pa so predvsem ameriške korporacije in uradna ameriška politika, niso predstavljali, ko so spustili duha iz steklenice. Globalizacija je sicer enormno povečala dobičke ameriških korporacij, ki so vlagale po svetu, toda hkrati je najedla domačo gospodarsko substanco in socialno stabilnost. Na noge je postavila nove globalne velesile (države BRIK), hkrati pa je razvite države postavila v odvisnost od pritoka finančnega kapitala ter jih naredila zelo ranljive za finančne krize, ki so se prej večinoma dogajale v nerazvitih državah.

Delovna mesta nazaj domov

Morda je danes že prepozno za vprašanje, ali je še mogoče preprečiti, da globalizacija požre svoje starše. Vsekakor pa je zdajšnja svetovna kriza predvsem ZDA in njihove korporacije prisilila v razmislek, kako daleč še smejo z globalizacijo - ali še bolje, kako se iz nje izvleči s čim manj ranami. Odgovor je vnovična industrializacija, odpiranje industrijskih delovnih mest doma in vnovično rojstvo srednjega razreda, ki je nekakšen porok za socialno stabilnost. Kot kaže ena izmed nedavnih študij McKinseyja, so ameriške korporacije začele vračati industrijska delovna mesta domov. Za zdaj se ti učinki sicer merijo samo v tisočih, toda miselni obrat je očiten. Ob tem pa bodo predvsem ZDA po treh desetletjih divjanja v peti prestavi brez pripetih varnostnih pasov pod diktatom dobičkov korporacij morale dati večji poudarek socialni, zdravstveni in šolski politiki. Obama je na dobri poti. Gospodarska in politična stabilnost zahteva tudi socialno stabilnost, torej varna in dobro plačana delovna mesta ter varnostno mrežo za tiste, ki jim spodleti.

Jože P. Damijan je redni profesor na ekonomski fakulte­ti v Ljubljani.
FINANCE
Prenesite si posebno prilogo Davki, dolgovi in terjatve

V njej pišemo o tem, kaj bodo preverjali davčni inšpektorji, kako dobi država podatke iz tujine in seveda tudi o tem, kako ukrepati ob...

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Kako dolgo bosta bencin in dizel še stala okrogel evro? 4

Ministrstvo za finance je sprva preprečevalo zdrs cene litra dizla in bencina pod evro, nato pa preprečilo rast nad evro. Kako dolgo še?

FINANCE
Komu in za koliko so v NLB že znižali plače: sledijo velika odpuščanja?

Lahko zaradi poslabšanja gospodarske slike pričakujemo nova pogajanja za ceno srbske Komercijalne banke in ali je že kakšna sprememba...

FINANCE
Times: znanost postaja jasna – zaprtje držav ni več pravo zdravilo 168

Vrhunska znanstvenika opozarjata, da zaradi korone ni potrebe po politični odločitvi o nadzoru ljudi in sledenju državljanom

FINANCE
Kakšen je predlog za Kurzarbeit, vsakemu polnoletnemu vavčer za dopustovanje v Sloveniji! 11

Kaj še pride v novi sveženj pomoči za ublažitev posledic epidemije zaradi koronavirusa, kdaj bo pred poslanci