Komentar

Pred živčnim zlomom

Čas branja: 6 min
18.01.2013  08:18
Indolentno pisanje pisem je ob streljanju kozlov in mlatenju prazne slame priljubljeni šport politikov in njim zveste civilne družbe

Indolentno pisanje pisem je ob streljanju kozlov in mlatenju prazne slame priljubljeni šport politikov in njim zveste civilne družbe. Njihov zadnji dosežek je obveščanje tujcev o norostih v podalpskem rezervatu.

V zadnjih dneh sem spremljal silovito javno razpravo o omejevanju prodaje določenih tipov strelnega orožja v Združenih državah, ki jo je sprožil predsednik Obama zaradi dveh velikih tragedij v letu 2012. Podpisal je skupaj 23 dekretov, s katerimi želi njegova administracija zmanjšati možnost, da pride do masakrov, kakršen se je decembra zgodil na osnovni šoli Sandy Hook.

Pravica do nošenja orožja je stara toliko kot prvih deset amandmajev ameriške ustave. Vrhovno sodišče je že večkrat odločalo o pravilni interpretaciji II. amandmaja, na katerega se sklicujejo zagovorniki liberalne politike prodaje, posesti in nošenja strelnega orožja. Politične napetosti, ki jih je sprožil Obama, so presegle običajno raven ideoloških konfliktov med demokrati in republikanci. Soočeni smo z dvema povsem različnima konceptoma človeka, življenja in odnosa do sveta; na eni strani liberalen, humanističen in egalitarističen (v zdravem pomenu besede), na drugi pa arhaičen, ozkosrčen, nezaupljiv in na argumentu pendreka utemeljen pogled.

I.

Zgodovina Združenih držav je paradoksalna in polna zasukov; medtem ko so sredi 19. stoletja republikanci z Lincolnom na čelu zagovarjali odpravo suženjstva (ki mu demokrati niso nasprotovali), se je »grande sorpasso« začel dogajati v 20. stoletju, zlasti pa v začetku tega stoletja, z vrnitvijo republikanskih jastrebov iz časa hladne vojne. Nenadoma so republikanci prevzeli štefeto norosti in tako potisnili demokrate na pravo stran zgodovine

Tisto, kar nas v politični dihotomiji Združenih držav - ne glede na silovitost nestrinjanja med obema dominantnima strankama - ves čas fascinira, je dvoje. Prvo je dejstvo, da ima nacija svoj vrednostni temelj, na katerega se lahko v časih krize opre, se na njem olajša. Kot vrednostni temelj razumem predvsem moralni, neskorumpiran, neomadeževan historični dogodek, okoli katerega obstaja najširši družbeni konsenz, ki ga politika ne more zmanipulirati. To niso Dražgoše, Rog ali Sveti Urh, izbrisani ali afere. To ni kontroverzna zgodovinska oseba, ki bi delila zgodovinarje in laike.

Vrednostni temelj je nekaj, kar v svojem bistvu deluje kot eliksir držav(otvor)nosti. Američani se lahko v obdobju politične ali ekonomske krize, v časih moralne stiske zatečejo k izročilu republike, kakršno so jim postavili Founding Fathers; imajo Deklaracijo o neodvisnosti, Ustavo, spominjajo se razlogov, brutalnosti in spoznanj državljanske vojne, ne nazadnje jim ostane še II. svetovna vojna in osvoboditev sveta pred diktaturami.

Drugo dejstvo, ki nas fascinira glede Združenih držav, lahko ekstrapoliramo na katero koli drugo evropsko državo s tradicijo. In sicer to, da država kot taka normalno deluje tudi v času najhujše politične krize. Amerika nikoli ni pokleknila zaradi vojne med republikanci in demokrati. Še manj Francija, kjer nasprotja med levico in desnico segajo vse tja do francoske revolucije, da ne govorimo o II. svetovni vojni in Vichyju. Niti Italijani si med politično blokado ne privoščijo, da sistem zaradi preigravanj med Berlusconijem in njegovimi nasprotniki ne bi zapadel v stanje »lera«, namreč prostega teka.

Ni potrebno naštevati držav, ki se kot naša soočajo z radikalno polarizacijo, občasno zdrsnejo v stanje šoka, toda obenem njihova državna administracija vseskozi normalno deluje. Uradništvo in državna uprava svoje delo opravljata profesionalno in neodvisno od vsakokratne strankarske vlade. Samo to zagotavlja obstanek države v tudi najbolj zaostrenih pogojih.

V čem je torej misterij delovanja države v kriznih časih? Kje tiči tista normalnost, ki jo v Sloveniji tako obupno iščemo in potrebujemo? Je morda odgovor v tradiciji držav(otvor)nosti, ki narode po Engelsovi klasifikaciji deli na zgodovinske in nezgodovinske? Mar nas tepe to, da smo intrinzično protirevolucionarni in kot taki obsojeni na izumrtje?! Če namreč ocenjujemo stanje stvari v Sloveniji danes, potem lahko ravno skozi prizmo Engelsove nezgodovinskosti pojasnimo, zakaj je (bo) slovenski revolt - zgolj in samo z veliko mero pretiravanja ga lahko imenujemo revolucija - obsojen na neuspeh in zakaj drži stara hegeljanska maksima, da narod brez izoblikovane državnosti v bistvu nima zgodovine: ker države, ki nam je leta 1991 padla v naročje kot zrela hruška, po teh kriterijih sploh ne bi smeli dobiti, kaj šele jo imeti.

II.

To, kar zdaj pišem, je herezija par excellence, vendar se tolažim, da me fundamentalisti še niso ubili, čeprav sem tezo, da si ne zaslužimo lastne države, prvič objavil ob dvajseti obletnici plebiscita v prilogi Objektiv. Pričakoval sem kak odziv na tako provokativno pisanje, a sem bil deležen hladne ignorance, Dnevnik pa v prihodnjih dveh letih ni izkazoval pretirane želje, da bi mi objavil še kak tekst.

Kleč je v tem, da se je že pred leti dalo napovedati razplet naše zgodbe. Ko sem pisal o frustracijah, povezanih z državo, o nesamozavesti in negativni selekciji, so me obtoževali, da sem pesimist. Da stvari vidim preveč črno. Kaj bi lahko ti ljubitelji zmernega napredka porekli danes, ko Slovenija kot država odmira - pa ne v smislu tiste stare, celo simpatične utopije o odprtju komunistične države? Kako bi sprejeli dejstvo, da pri nas ne velja več noben moralni imperativ, da najvišji politični izbranci vztrajajo na svojih položajih in spodkopavajo še zadnje ostanke institucionalne integritete organov, s katerimi se ne strinjajo? Kaj porečejo ti večni optimisti na medsebojno klevetanje, obrekovanje in obtoževanje, s katerim politična kasta in njeni civilnodružbeni apologeti ene in druge barve posiljujejo tujino in mednarodne institucije?

Obnašanje, ki sodi na bližnjevzhodni konjski smenj, ne pa v družbo zrelih, duševno stabilnih in odgovornih posameznikov, od katerih sposobnosti je odvisna prihodnost države in naroda!

Kaj bi dejali naši stari, ki niso nikoli doživeli samostojne države, so pa o njej sanjali stoletja? Kaj bi porekli, ko bi opazovali karneval neodgovornih norcev in izgubljencev, ki jim je bilo v roke zaupano krmilo države, danes pa se obnašajo kot trop hormonsko podivjanih adolescentov, nezmožnih sprejemanja racionalnih odločitev? Kakšen bi bil njihov komentar? Bi se cankarjansko razjokali nad krivično usodo, ki iz svojih krempljev noče izpustiti majhnega naroda? Ali pa bi se morda razjezili in udarili z roko po mizi, češ naj se končno vzpostavi avtoriteta, naj se zagotovi red in se paglavce, ki so nam ugrabili domovino in iz nje naredili opičji cirkus, naposled napodi tja, od kamor so prišli. Domov, k staršem. Kajti njihova neustrezna, permisivna vzgoja je iz otrok naredila prededipalne zombije, ki so spravili državo na kolena.

III.

Vsako potrpljenje ima svoje meje. Predolgo že poslušamo žalostinke o kompleksu naroda hlapcev, kot nam poskušajo predstaviti domnevno neodločnost in nesposobnost Slovencev, da bi si sami, dobro in uspešno vladali. Če si ne zaslužimo države po meritokratskih kriterijih, potem je na drugi strani umestno vprašanje naše (ne)sposobnosti imeti državo, predvsem pa je na mestu dilema, ali smo jo zmožni voditi, ali imamo voditelje.

Tu se vračamo k izvirnemu grehu slovenske res publicae - elitam oziroma eliti. Ki je bila, kot večkrat poudarja moj dragi prijatelj BMZ, pobita. V fizičnem in tudi psihološkem smislu. Kompleks nesposobnosti namreč izvira tudi iz podatka, da niti od leta 1945 niti po letu 1990 nismo bili sposobni spraviti skupaj izobraževalnega sistema, ki bi omogočal postopno ustvarjanje nove elite. Kajti če bi bili to naredili, potem danes v parlamentu ne bi sedela takšna mizerna druščina ljudi, ki naj bi bili zakonodajalci, pa so žal vse prej kot to. Italijani poznajo pravšnji izraz, ki ga ne bom prevajal: la squadretta del niente. (Sintagmo mi je nekoč v Firencah izustil hotelir, ko je komentiral beden nastop lokalnega nogometnega kluba.)

V državi nedoraslih zakonodajalcev, obrekljivih strank in dveh nedotakljivih personifikacij bipolarnosti se lahko zgodi, da poleg inflacije indolentnih pisem in tožarjenja pred tujci, ki jih razmere pri nas - dokler odplačujemo kredite in ne zganjamo cirkusa v sosedstvu - zanimajo toliko kot lanski sneg, doživimo reprizo svetopisemske zgodbe o rimskem guvernerju Judeje. Prepirljivi, tečni in zavistni domorodci so v času, ko je njihovo provinco de facto vodil ta guverner, poslušali njegove nasvete, priporočila in navodila. Obnašanje enega od tujih veleposlanikov spominja na to. Vendar mu ne moremo ničesar očitati. Kot diplomat odlično skrbi za interese svoje države. Problem, ki ga imamo z njim, je torej v resnici problem, ki ga imamo - sami s sabo.

Država sama po sebi ne pomeni veliko, če nima ljudi, ki bi jo bili sposobni ali željni voditi. Sistematično uničevanje in preganjanje uspešnih in sposobnih, vendar do sistema kritičnih ali neprilagojenih posameznikov dobiva svojo ceno. Potrebovali smo dvajset let, da smo to brutalno spoznali. A očitno ne gre drugače. Zlom sistema je neizogiben, morda celo koristen. Sedanja politična elita mora spoznati, da je odgovorna za stanje stvari. Odstop bi pomenil prelaganje odgovornosti na nekoga, ki je v tem trenutku neznan. Namesto neartikuliranih in absurdnih zahtev po »takojšnjem odstopu vse elite« in predčasnih volitvah bi raje slišal kaj o sporazumu med parlamentarnimi strankami, ki bi se zavezale podpreti novega, nepolitičnega in nestrankarskega mandatarja. Stranke bi v njegovo vlado delegirale polovico ministrov - po načelu enakega deleža, vsaka po enega - drugo polovico bi predlagal mandatar sam. Državni zbor bi takšno vlado potrdil z aklamacijo, njen mandat pa bi bil omejen na čas, ki je potreben za sprejem preostanka nujnih reform, sprememb ustave (referendum, širša pooblastila predsedniku republike) in volilne zakonodaje ter predvsem za povrnitev zaupanja tujih finančnih trgov. V tem, denimo enoletnem obdobju, bi bilo dovolj časa, da se organizira civilna družba, oblikujejo nove politične stranke, ki v primeru predčasnih volitev niti teoretično ne morejo uspeti, saj je časa za formiranje enostavno premalo.

Nosilec pobude o sporazumu med strankami, ki bi omogočil končanje blokade, mora biti predsednik republike. Njegova neposredna izvolitev in poudarjanje privrženosti idealom republike ga zavezujeta, da se aktivno vključi v proces iskanja rešitev, ki lahko preprečijo brodolom države na robu živčnega zloma. Morda je to tudi njegovo poslanstvo.

Tokrat ne gre za narodov blagor, kot bi dejal Cankar. Zdaj gre zares. Vse druge besede bi bile fraze.

Dejan Steinbuch je publicist.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
AVTO
Posel
Posel Uradno: lovke kitajske države nad Daimler

Kitajski lastniški delež vztrajno raste. Kako velik je? Kateri so največji delničarji Daimlerja?

TRANS-LOG
Novice
Novice Kako me je Flixbus pripeljal z dopusta 5

Margaret Thatcher pripisujejo izrek: Kdor se pri 30 letih še vozi z javnim potniškim prometom, je zguba. Čeprav te snobovske izjave...

FINANCE
Imate stojnico, gostilno, mesnico, prodajate krmo, kruh, sadje, zelenjavo ali sladoled? Inšpektorji so čedalje bolj aktivni

Kaj vse zadnje čase preverjajo inšpektorji uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in kdo jih lahko pričakuje

DRAŽBE
Članki
Članki Hrvati iščejo kupca za nasedli projekt nekdanjega splitskega župana

Hotel Marjan ob splitski marini je najdražja nepremičnina, ki jo je bilo v zadnjem času možno kupiti na hrvaških dražbah. Prodaja se...

OGLAS
IKT
Članki
Članki Spoznajte digitalno delovno mesto prihodnosti

Nič več ne bo pomembno, kje bomo delali, ampak kaj bomo kjerkoli ali kadarkoli naredili.

FINANCE
S pokojninsko reformo tudi spremembe pri dodatnem pokojninskem zavarovanju – bomo varčevali več? 6

Nujno je treba spremeniti davčno zakonodajo, opozarjajo upravljavci pokojninskih skladov

FINANCE
Članki
Članki Kdo je Boris Johnson, ki velja za verjetnega novega britanskega premiera 7

Boris Johnson ali Jeremy Hunt? Danes bomo izvedeli, kdo bo novi britanski premier, čeprav vseskozi večina stavi na Johnsona. Z vidika...