Čas branja: 4 min
17.01.2013  22:30
Drobnjakarsko privatiziranje, državno ali zasebno, nas vodi v razvojno zaostalost in nekonkurenčnost.

Že precej let se izogibam vljudnostno spraševati kolege iz eksbratskih in drugih eksdržav o tem, kako jim gre. Ker ne bi dobil normalno kratkega pozitivnega odgovora o novem projektu ali bolniškem oddelku ali terapiji, kot pritiče vljudnostnim vprašanjem v razvitem in v delo usmerjenem svetu. Pri ekskolegih pa praviloma sledi disput o rušenju neke politične barabe, zaradi katere trenutno vse stoji, bo pa potem kmalu cvetelo.

Lepo, ampak ostaja dejstvo, da je pozornost namesto v delo usmerjena v boj nekega političnega anonimneža z drugim. Nekomu, ki pride iz aviona, so pač vsa imena ista, sploh, ker se ponavlja leto za letom in v vsaki državi posebej. Uporabna bilanca političnih bojev pa vedno ostaja nič. Kar tudi ni zelo različno od mojega osebnega občutka, ko po mesecu ali dveh sestopim iz aviona na Brnik in ob vseh mastnih naslovih v časopisih že v prvi minuti vidim, da nisem zamudil ničesar, da je vse isto in se ne splača prelistati časopisnih dram, ki so se medtem nakopičile v nabiralniku. (Pre)živi se pač od tistega, kar se zgodi zunaj politike.

Živi se od tistega, kar se zgodi zunaj politike

Kar postane kruto jasno takrat, ko kateri izmed kolegov iz politično razrvanih eksokolij potrebuje diagnostiko ali terapijo, ki jo zmorejo le bolnišnice in ekipe s tradicijo. Ker je zdaj v medicini čedalje več posegov, ki jih je zaradi specifičnosti ali organizacijskih zahtev mogoče doseči le z načrtno usmerjeno, timsko in dolgoletno ambicijo večjega kliničnega oddelka ali bolnišnice. V ekspolitično razrvanih okoljih je težava vse, kar presega ambulantno-privatizacijski pristop.

Janša bo ne glede na okolico še rinil z nekakšno (manjšinsko) vlado in čakal, ali ga kdo od ekskoalicije upa rušiti. Ki pa ga (dolgo) ne bo - enako, kot se mu do zdaj ni upal (iz)reči, da ga ima prek glave, s KPK ali brez.

Vse, česar ni mogoče privatizacijsko (v okviru državne ali zasebne lastnine, ni pomembno) in na hitro kupiti ter izsiliti s pomočjo posrednikov in političnih koncesij. Noben posrednik ti ne more prodati kompleta za transplantacijo kostnega mozga ali gensko terapijo. Ker traja nekaj let načrtnega opremljanja, izobraževanja, treningov cele skupine ljudi. Kompleksnosti pa je v sodobni, tehnološki medicini čedalje več. Zato kompetitivna prednost in prihodnost organiziranih tehnoloških držav, kot je Nemčija, ni le v prodajanju celotnih industrijskih proizvodnih linij in logistike (kar manj organizirane družbe ne zmorejo izvesti), ampak vse bolj tudi v prodaji medicinskih posegov, ki jih manj organizirana okolja preprosto ne zmorejo.

Zato, ker jim do temeljev nestabilna in prevrtljiva družbena organizacija ne omogoča dovolj miru za oblikovanje strokovnih in delovnih timov, ki na podlagi njihove lastne strokovne in poslovne uspešnosti lahko oblikujejo dolgoročne načrte in strateške usmeritve. Ko pride neprijetna diagnoza, zato tudi pri najbolj razboritih mogočnikih in kolegih iz eksokolij preneha zgovornost in se po dodatno desetletje zemeljskega bivanja tiho odplazijo v okolje, ki so mu pred diagnozo lepili neprijetne družbene nalepke. Nemške klinike so polne tujcev, ki brez vprašanj nakazujejo stotisočake za nekaj dodatnih let. Ki jih bodo zanesljivo tam tudi dobili, njihovi manj srečni rojaki pa bodo medtem umirali pri čudodelcih.

ZZZS je centralnoplanski urad

Medicinska dejavnost je kričeč primer tega, kako zelo družbena in politična organiziranost vplivata na razvoj stroke in njen prispevek k družbeni blaginji. Medicinske storitve so imele v socializmu ves čas družbeni status »stroška«, frizerska storitev (ki je pravzaprav kirurška odstranitev dela telesa) pa je bila gospodarska dejavnost.

Razlog za razliko seveda ni bil vsebinski, ampak politično-ideološki - frizerja je znal kontrolirati vsak napol šolan policaj ali inšpektor, bolnišnice pa je bilo nujno omrežiti s politično birokracijo, čeprav za ceno tega, da so namesto razvoja novih in kompleksnejših zdravstvenih produktov obtičale v nenehnem moledovanju politike, ali smejo za svoje državljane uvoziti iz tujine kaj od tistega, kar so onkraj meje z dobičkom prodajali po pravilih gospodarske dejavnosti.

Drobnjakarsko privatiziranje, državno ali zasebno, nas vodi v razvojno zaostalost in nekonkurenčnost.

Slovenski ZZZS ni zavarovalnica, ki omogoča državljansko solidarnost pri zdravljenju, ampak le centralnoplanski državni urad, ki poskuša vsem državljanom solidarno onemogočati dostop do takega zdravljenja, ki bi po mnenju politike presegel cenovno vrednost povprečnega slovenskega življenja. Vsaj to si priznajmo.

Škoda talenta zdravnikov

Zaradi našega zatohlega okolja ideologizacije zdravstvenih storitev (namesto korenite ureditve družbene solidarnosti s pravim zavarovalništvom) se je podjetnost v zdravstvu usmerila v nezdravo privatiziranje (državnega in zasebnega) namesto v podjetno in dolgoročno strokovno in poslovno organiziranje.

Ogromno nadarjenih zdravnikov, ki bi v podjetnem, organiziranem okolju državnih ali zasebnih bolnišnic s tržno vizijo razvijali strokovno in finančno vrhunske medicinske posege, se je zaradi politično edino dovoljenega trenda drobnega privatiziranja (po zgledu socialističnih frizerjev) usmerilo v drobnjakarske ambulantne posege, ki pa so v resnici samo »nacionalni strošek«, ker nikogar drugega ne zanimajo (ker jih imajo vsi dovolj v svojih še tako preprostih okoljih). Kakšna škoda njihovega talenta! In kakšna škoda za milijone, ki bi jih k nam namesto k našim sosedom nosili bolniki iz okolij, kjer splošna kupna moč in družbena (ne)organiziranost ne omogočata zdravstvenega sistema, ki bi obolelemu za levkemijo zamenjal kostni mozeg in mu za znosnih 50 (solidarnih) tisočakov priskrbel od pet do deset let več življenja.

Ko namreč postane državljanovo leto življenja za sistem vredno manj kot deset tisočakov, si večina v taki družbi tudi tujine za 200 tisočakov ne (z)more več privoščiti. In opozarjam, da se tak pojav sesuvanja zdravstva v okviru sistema komaj opazi, ker se iz takih držav (kot zdaj iz Grčije) postopoma in skoraj neopazno poberejo proizvajalci medicinske opreme in zdravil, medicina pa pač dela s tistim, kar ji je (še) na voljo.

Zato težko prenašam besede sindikalistov, ki v želji po teatralnih učinkih vidijo hudiča in zlom solidarnosti v privatizaciji zdravstva. Hudič je v drobnjakarskem, skrivaškem, socialističnem privatiziranju, ne pa v lastninski privatizaciji. Drobnjakarsko privatiziranje, državno ali zasebno, nas vodi v razvojno zaostalost in nekonkurenčnost; s tem pa iz zdravstvene dejavnosti v resnici delamo tisto, kar so trdili socialistični politiki - zgolj in samo družbeni strošek. Ki bo glede na razvoj medicine kmalu tako visok, naša kupna moč pa tako majhna, da bodo državni statistiki začeli previdno skrivati primerjalne podatke o umrljivosti pri nas in sosedih.

Ob tem je največja tragedija, da vso potrebno kulturno, človeško-značajsko in delovno tradicijo za razvijanje kompleksnih medicinskih storitev imamo. Slovenski zdravniki se brez posebnih težav vklopijo v delo avstrijskih in nemških medicinskih ekip. In to tudi vse bolj množično počnejo. Vem pa, da je to škoda, tako zanje kot za Slovenijo.

P. S.: Za konec še moja aktualna športna napoved. Janša bo ne glede na okolico še rinil z nekakšno (manjšinsko) vlado in čakal, ali ga kdo od ekskoalicije upa rušiti. Ki pa ga (dolgo) ne bo - enako, kot se mu do zdaj ni upal (iz)reči, da ga ima prek glave, s KPK ali brez. Tega ne napovedujem, ker bi bilo najbolj logično in konstruktivno, ampak ker je nelogično in nekonstruktivno. Kar pa se v napetih situacijah pri nas itak skoraj vedno zgodi.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Dr. Alojz Ihan je pesnik, pisatelj, zdravnik, specialist klinične mikrobiologije ter redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
SUBV
Članki
Članki Denar EU: Kam ga bo šlo največ

Pogledali smo, za katere projekte je Slovenija namenila pomemben delež kohezijskih sredstev, ki jih ima na voljo v obdobju 2014–2020

FINANCE
Kakšne davke hočejo delodajalci in kakšne sindikati 2

Sindikati bi večjo razbremenitev rednih plač, podjetniki več davčnih olajšav

Posel 2030
Prihodnost mobilnosti
Prihodnost mobilnosti Mobilnost 2030: Pametna mesta so pešcem in kolesarjem prijazna mesta 1

S prihodnostjo mobilnosti v mestih se veliko ukvarjajo predvsem ponudniki vozil in informatiki, ni pa nujno, da so njihove rešitve...

FINANCE
Kdaj do resnega znižanja davkov? 1

Bi imeli raje višjo plačo ali hitrejšo železnico do Kopra?

PRO
Članki
Članki Blockchain bo prevetril letalsko industrijo

Z vpeljavo tehnologije veriženja podatkovnih blokov bi letalska industrija na svetovni ravni lahko povečala prihodke in hkrati znižala...

AVTO
Nasveti
Nasveti V torek ena največjih sprememb pri ceni bencina in dizla

Tektonske premike na naftnih trgih bomo v torek občutili na slovenskih bencinskih črpalkah

FINANCE
Za koliko se letos v resnici prodajo stanovanja v Ljubljani 4

V času, ko Banka Slovenije govori o precenjenosti ljubljanskih stanovanj, smo pogledali, kakšne cene v prestolnici letos dosegajo...

DRAŽBE
Članki
Članki Kako do osem tisoč kvadratnih metrov zemlje v Portorožu

Zemljišča, ki so v lasti družbe Hoteli Bernardin, merijo skoraj osem tisoč kvadratnih metrov, z njih se razprostira pogled na morje