Komentar

Od česa bomo živeli čez 10 let?

Čas branja: 7 min
19.04.2012  22:30
Splošna opozorilna stavka javnega sektorja v sredo je bila eno izmed najbolj bolnih, grotesknih dejanj v samostojni Sloveniji. Položaj me spominja na lopova, ki je ukradel zlato uro, nato pa joka in gladovno štrajka, ko ga zasačijo in mu jo odvzamejo.

Več iz teme:  
Obveščaj me o novih člankih:  
Borut Pahor dodaj
Barack Obama dodaj
Algela Merkel dodaj
LKPG dodaj

Zaposleni v javnem sektorju smo od leta 2008 po zaslugi Virantove plačne reforme dobili skupaj za milijardo evrov več v obliki zvišanih plač. To je zaradi usklajevanja s plačami dodatno spodbudilo rast pokojnin, prav tako za milijardo evrov, pa tudi rast nekaterih socialnih prejemkov. Ker za te povečane izdatke ni bilo kritja v prihodkih proračuna, se je morala država zadolžiti v tujini. In zdaj, ko je država na kolenih prav zaradi zadolževanja za te nerazumne zadeve, sindikati v javnem sektorju protestirajo, ker se jim delno jemlje, kar so neupravičeno pridobili v času krize.

[A] dc59Untitled-4.1334852120.jpg
Štrajkajoči, kako lahko pogledate v oči zaposlenim v gospodarstvu, ki te vaše zvišane plače in pokojnine odplačujejo?

Pokvarjenost sindikalnih vodij ne preseneča

Štrajkajoči, kako lahko pogledate v oči zaposlenim v gospodarstvu, ki te vaše zvišane plače in pokojnine odplačujejo?

Toda ta pokvarjena sebičnost sindikalnih voditeljev me niti ne preseneča, osupnilo me je pomanjkanje dolgoročne vizije tako štrajkajočih kot vlade. Jasno je, da moramo z varčevalnimi ukrepi zmanjšati prenapihnjen del javnih izdatkov, toda ob teh ukrepih pogrešam pozitivni program spodbujanja gospodarstva. Program, ki bi lahko povedal, kaj bomo počeli in od česa bomo živeli čez 10 in 20 let ter kako bomo do tja prišli. V številkah.

Da ne bo pomote. Močno podpiram ukrepe vlade na davčnem področju, ki nekoliko znižujejo davčno breme in predvsem povečujejo spodbude za vlaganja v opremo ter raziskave in razvoj (R & R). Toda Slovenija ni ZDA, kjer take davčne spodbude in olajšave povzročijo predvidljiv, hiter in predvsem opazen pozitivni zagon aktivnosti v velikih korporacijah, kjer zaposlenost merijo v nekaj deset- ali stotisočih.

[A] 168fUntitled-3.1334852051.jpg
Foto: Redakcija Financ

Pri nas nimamo prav veliko tako močnih podjetij, da bi te nove spodbude lahko dale zajeten pospešek gospodarski aktivnosti. Sicer bodo precej izboljšale poslovno okolje, toda velikih sprememb v gospodarski aktivnosti in zaposlovanju v prihodnjih treh letih objektivno ne morejo dati. Iz preprostega razloga, ker imamo pri nas opravka predvsem z množico majhnih in srednjih podjetij, katerih največja težava ta čas niso previsoka stopnja davka od dobička ali premajhna davčna olajšava za vlaganja v opremo in R & R, ampak pomanjkanje naročil in posojilni krč.

Brez odmerka keynesijanstva ne bo šlo

Glavna ukrepa za zagon slovenskega gospodarstva bi se morala osredotočiti na to, kako spodbuditi povpraševanje po izdelkih in storitvah naših podjetij ter kako v odnosu med prezadolženimi podjetji in shiranimi bankami ustvariti zaupanje in vzdržen pozitivni kreditni tok.

Če bi od sedmih milijard, za kolikor se je Pahorjeva vlada dodatno neto zadolžila v tujini, polovico namenila za naložbe v javno infrastrukturo, bi bile gospodarske razmere danes v Sloveniji drugačne.

Za rešitev posojilnega krča se zdi zasnova prvega koraka reševanja dobra - to je ustanovitev državnega sklada, ki bo prevzel slabe naložbe iz kreditnih portfeljev bank ter k temu dodal nekaj dobrih državnih naložb, s čimer bo sklad bolj zanimiv pri tujih naložbenikih. Toda od idejne zasnove do končne izvedbe ter učinkov na povečanje kreditnega toka od očiščenih bank do gospodarstva bo preteklo še ogromno časa. Slovensko gospodarstvo pa je že v recesiji, zato se bo v čakanju na pozitivne učinke tega ukrepa recesija še poglobila.

Prav zato v vmesnem času brez primerno krepkega odmerka keynesijanstva ne bo šlo. Toda ne keynesijanstva, kot si ga je predstavljala Pahorjeva vlada - v obliki napihnjenih plač javnega sektorja in pokojnin. Ampak v obliki klasičnega keynesijanstva - to je povečanih javnih naložb v javno infrastrukturo in javnih del. Če bi od sedmih milijard, za kolikor se je Pahorjeva vlada dodatno neto zadolžila v tujini, polovico namenila za vlaganja v javno infrastrukturo (namesto za plače javnih uslužbencev in pokojnine), bi bile gospodarske razmere danes v Sloveniji precej boljše.

Ne samo da bi že nekaj časa intenzivno gradili drugi tir Koper-Divača, tretji pomol v Kopru, tretjo razvojno os ter imeli nekaj novih ali obnovljenih bolnišnic in šol. Imeli bi tudi še vedno za 20 tisoč več zaposlenih v gradbeništvu ter še deset tisoč več pri dobaviteljih zaradi stalnega toka naročil ob gradnji in obnovi infrastrukture. Ne bi doživeli tako hudega recesijskega upada v letu 2009 in danes bi imeli bolj živahno poslovno klimo, manj bank bi imelo težave s slabimi terjatvami in več davkov bi se stekalo v proračun.

Obama in Merklova sta za javno infrastrukturo

S tovrstnimi keynesijanskimi ukrepi so gospodarstvo spodbujali tudi v najbolj liberalnih državah, kot so ZDA, ter v bolj socialno-tržnih državah, kot je Nemčija. Tako Obamov kot program ukrepov Merklove je vključeval nekajdesetmilijardni sveženj povečanih javnih izdatkov v obnovo in gradnjo javne infrastrukture.

Vlaganja v infrastrukturne projekte imajo vsaj tri pozitivne učinke na gospodarstvo. Prvič, močan vpliv na rast BDP in zaposlenosti v času gradnje. Drugič, vpliv na rast gospodarstva in zaposlenosti pozneje zaradi uporabe infrastrukture. In tretjič, dolgoročni vpliv na spremembo sestave gospodarstva. Gradnja železniške in cestne infrastrukture namreč določa, kje in s kakšno dinamiko se bo v prihodnje razvijalo gospodarstvo. To se vedno razvija ob prometnicah. Poglejte si vpliv, ki ga je gradnja južne železnice pred več kot 150 leti imela na razvoj slovenskega gospodarstva. Večina slovenske tradicionalne industrije se je pozneje razvila ob železnici. Brez te industrije ne bi bilo. Poglejte si vpliv gradnje Luke Koper na razvoj primorskega gospodarstva ter razvoj logistike in transporta v Sloveniji v zadnjih štirih desetletjih.

Luka Koper ob svojem evru še evro za druge

Za tiste, ki ne veste, naj omenim, da Luka Koper z vsakim evrom dodane vrednosti, ustvarjene s pretovorom, neposredno in posredno ustvari še za dober evro dodane vrednosti pri drugih dejavnostih v Sloveniji ter da zaradi vsakega zaposlenega v Luki Koper nastane še za 1,6 zaposlenega v drugih dejavnostih.

Gradnja infrastrukture ima pomembne multiplikativne učinke. V času gradnje, v času uporabe infrastrukture ter zaradi vpliva na razvoj novih dejavnosti. Tega se v drugih državah zavedajo precej bolj kot pri nas. Kajti medtem, ko pri nas sanjarimo o pomembnosti gradnje drugega tira in tretjega pomola ter po dveh desetletjih modrovanj nismo prišli še niti do umestitve v prostor, drugje takšne projekte že veselo gradijo. Povsem mimo nas.

Govorim predvsem o gradnji baltsko-jadranskega železniškega koridorja (nekoč znanega kot jantarjeva pot), ki povezuje Gdansk ob Baltiku z jadransko Raveno in ki bo obšel Slovenijo (glej sliko 1). Koridor poteka od Gdanska do Katovic, nato pa po dveh paralelnih poteh povezuje slovaški Žilino in Bratislavo ter ceška Ostravo in Brno z Dunajem. Od tega koridor poteka do Gradca, nato pa, drugače od nekdanje južne železnice, namesto proti Mariboru zavije proti Celovcu. Odtod pa naprej do Beljaka, kjer se navezuje na pontebansko železnico mimo Vidma proti Benetkam (z odcepom za Trst) ter nato naprej mimo Padove in Bologne do pristanišča v Raveni. Ta koridor bo povsem zaobšel Slovenijo in zmanjšal pomen Luke Koper.

Koridorji gredo mimo kakor strateške Slovenije

Medtem ko mi sanjarimo in govoričimo o strateškem pomenu slovenskega ozemlja in o tem, kako smo na strateškem križišču petega in desetega evropskega koridorja, naredimo pa nič, naši sosedje že konkretno gradijo ta koridor mimo nas. Da ne bo pomote, ne gre za načrt, ampak so številni odseki že grajeni ali obnovljeni, medtem ko nekatere intenzivno gradijo. V Avstriji že poteka gradnja dveh glavnih predorov in železniške proge. Predor pod Semmeringom v dolžini 27 kilometrov bo končan do leta 2025, koralmski predor, dolg 33 kilometrov, in železniška povezava v dolžini 130 km pa bosta zgrajena do leta 2022.

Ob tem so Avstrijci popolnoma prenovili dunajsko železniško postajo, obnavljajo postajo v Gradcu, gradijo logistični center v Inzersdorfu ter številne druge pomožne infrastrukturne objekte. Italijani so tudi že zgradili povezavo med Trbižem in Vidmom, Poljaki, Slovaki in Cehi pa so svoje proge že modernizirali, elektrificirali in usposobili za velike hitrosti. Ko bo baltsko-jadranski koridor končan, bo na 1.800 kilometrov dolgi progi omogočal hitrosti v potniškem prometu do 160 kilometrov na uro, v tovornem pa do 120 kilometrov na uro.

Avstrijci so na javnih predstavitvah pri evropski komisiji in v evropskem parlamentu predstavili tudi vplive gradnje koridorja. Na avstrijskem odseku naj bi samo zaradi gradnje koridorja nastalo 15 tisoč novih delovnih mest, BDP naj bi se povečal za 9,5 milijarde evrov (kar je skoraj 30 odstotkov slovenskega BDP). V času uporabe koridorja pa naj bi bil njegov multiplikativni učinek na BDP vsaj še v višini šest milijard evrov v Avstriji ter 5,8 milijarde v drugih državah, navezanih na koridor. Skupni učinek gradnje in uporabe koridorja naj bi v Avstriji tako povzročil povečanje BDP za 15,5 milijarde evrov, v celotni regiji pa za 21,3 milijarde evrov (glej sliko 2). Slovenije seveda ni zraven.

Modrost avstrijskih vladarjev

Vendar gre pri tem le za neposredne učinke gradnje in uporabe železniškega koridorja, niso pa ocenjeni dolgoročni dinamični učinki na spodbujen razvoj gospodarskih dejavnosti ob železniški progi. Gre za nove dejavnosti, ki se bodo ob progi razvijale zaradi povečanega prometa po progi, skupaj z industrijo ter logističnimi in drugimi storitvenimi dejavnostmi.

Seveda Avstrijci in Italijani niso ocenjevali učinkov, ki jih bo preusmerjanje transportnih tokov iz Luke Koper v Raveno ali Trst imelo na slovensko gospodarstvo. Prav ti učinki bi morali krvavo resno zanimati naše politike. Če se ne bomo hitro obrnili, se bo pretovor preusmeril mimo Slovenije in s tem bomo izgubili pomembno strateško prednost, ki so nam jo pred več kot 150 leti podarili modrejši avstrijski vladarji oziroma slovenski politiki, ki so pred dobrimi 40 leti sprejeli odločitev o gradnji koprskega pristanišča.

Luka Koper in predvsem železniška povezava med Divačo in Koprom sta danes na zgornji meji stopnje izkoriščenosti. Luka Koper načrtuje povečanje pretovora do leta 2040 za 150 odstotkov, predvsem po zaslugi rasti kontejnerskega pretovora. Toda kontejnerskega pretovora ni mogoče povečati brez poglobitve pristanišča, da bodo lahko pristajale tudi sodobne kontejnerske ladje, brez gradnje tretjega pomola, specializiranega za kontejnerski prevoz, ter brez gradnje drugega tira do Divače in posodobitve železniških prog proti Jesenicam, Šentilju in Dobovi. Če bomo čakali še kakšno leto, teh infrastrukturnih vlaganj več ne bomo potrebovali, saj se bo pretovor preusmeril na bolj sodobne in bolj konkurenčne povezave v soseščini.

Te infrastrukturne projekte bo, razen tretjega pomola in poglobitve pristanišča, treba graditi z javnim denarjem. Govorjenje o javno-zasebnem partnerstvu pri gradnji železniških prog je utopično, saj nizke uporabnine železnic ne omogočajo pokritja niti naložbe v drugi tir. Slovenija z uporabninami v tovornem prometu na leto zbere 10 milijonov evrov za uporabo 1.250 kilometrov železniških prog v Sloveniji, samo gradnja drugega tira do Divače pa bi stala 1,3 milijarde evrov.

Ne samo shirana, tudi neumna kura?

Tak projekt seveda ne more zanimati zasebnih vlagateljev. Toda ti nimajo širšega pogleda, to je najprej spodbujanja domačega gospodarstva v času krize ter spodbujanja dinamičnega razvoja in dolgoročnih ekonomskih koristi vsega gospodarstva, ki bodo nastale skozi desetletja zaradi gradnje infrastrukture. To pa mora zanimati vlado, katerakoli že je na oblasti.

Kot rečeno na začetku, varčevalni ukrepi so v redu, toda samo s temi bo Slovenija na koncu shirana presušena kura, nekonkurenčna že za sosedsko, kaj šele za svetovno tekmovanje. Slovenija potrebuje rešitve, ki bodo ustvarile nov razvojni potencial in nove dinamične konkurenčne prednosti. Logistika in transport sta eden izmed takšnih strateških dinamičnih razvojnih stebrov. Te vizije v teh ukrepih vlade ni. Drug tak steber so na znanju temelječe dejavnosti, ki pa so odločilno odvisne od vlaganj v izobraževanje in kakovosti tega. Tudi te vizije v sedanjih varčevalnih ukrepih vlade ni videti. Ker polovico neto učinka varčevalnih ukrepov pomeni precejšnje zmanjšanje vlaganj v izobraževanje, se bojim, da čez nekaj let Slovenija ne bo samo shirana, ampak tudi neumna kura. Čas je za strateške in hitre odločitve ter dinamične dolgoročne razvojne spodbude.

Jože P. Damijan je redni profesor na ekonomski fakulte­ti v Ljubljani.

Več iz teme:  

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
Članki Casinoju Bled prihodki letos upadli za petino 4

Gold Club čaka na soglasje vlade za prodajo državnega deleža, s čimer bi postal večinski lastnik igralnice

FINANCE
Članki
Članki ATC Kanin ni bil prodan. Bo cena šla pod milijon evrov? 1

Za nakup premoženja ATC Kanin za 1,141 milijona evrov ni bilo zanimanja. »Bliža se naslednja zima, ki bo povzročila dodatno škodo,«...

FINANCE
Članki
Članki Ne naše ne vaše, normalne! 3

Privatizacija bi rešila vse težave z »našimi« in »vašimi«, predvsem pa z neučinkovitim upravljanjem premoženja.

FINANCE
Članki
Članki Agroruše po državnem posojilu z velikopoteznimi načrti 4

Država bo Agrorušam, ki so v težavah, a trdijo, da imajo trg, ceneje posodila 1,5 milijona evrov. Rešilna bilka ali (še ena) podpora...

FINANCE
Članki
Članki Kdo bodo podjetniški zmagovalci 2.0 1

Zmagovalci bodo ti, ki vedo, kako prodati svoj izdelek ali storitev. In ki so prizemljeni.

PRO
Članki
Članki Vrhunski šport, osebni bankroti in dvojna kariera

Vrhunski športniki se pogosto znajdejo v finančno izjemno zahtevnih položajih. Od velikih zaslužkov v mladih letih do potrebe po...