Čas branja: 6 min
08.03.2012  22:30
Made in balkan

Več iz teme:  
Obveščaj me o novih člankih:  

Slovenijo je po izhodu iz Jugoslavije mučilo breme socializma. To breme je bilo mogoče videti s prostim očesom. Utelešeno je bilo v hišah in avtomobilih. Slovenija je namreč v Jugoslaviji pomenila kotiček zelo uspešne akumulacije. Na notranjem trgu je kot nekdaj kolonialne sile uvažala surovine in izvažala izdelke. Zraven je plačevala za nerazvite in godrnjala, a je bilanca vseeno bila prijetna. Potem je prišla še inflacija in pojedla posojila. Čista zmaga.

[A] 7aa2Untitled-3.1331226125.jpg
Foto: Redakcija Financ

Najboljši od vseh možnih svetov

Slovenija je bila Nemčija Jugoslavije. Ni se živelo tako dobro kot v pravi Nemčiji, a glede na primerljiva okolja najbolje. Slovenski izdelki so bili pojem kakovosti. Slovenija je bila najpomembnejša izvoznica. Denar je pritekal v slovenske banke. To ni jugonostalgija, tako pač je. Kar smešno je, kako zelo je bil položaj Slovenije podoben sistemu, ki ga ima danes v EU Nemčija. (Kako je Nemčija postala Slovenija, Finance, 7. decembra 2010)

Banka Slovenije je s politiko drsečega tečaja tolarja - z devalvacijo, ki se ni dogajala v enkratnih skokih, temveč počasi in stalno - podpirala slovenske izvoznike. Stalna devalvacija je hkrati pomenila pritisk na rast cen prek dražjega uvoza, vendar sta se obe plati razmeroma uspešno uravnotežili. Tako je nastal mit o Sloveniji kot najboljšem od vseh možnih svetov, ki se je obdržal še dolgo po osamosvojitvi.

Končni rezultat je položaj pred evrom: takšen evropski jug, ki kupuje konkurenč-nost z devalvacijo, ki jo spremlja stalno tleča inflacija, ter rast produktiv-nosti in usposoblje-nosti v manj priganja-škem tempu. Jug, kjer življenje poteka malo drugače. V drugi ligi, ki pa je lahko, če je pametna, še vedno solidna.

Dokler je udobje, ni sprememb

Če ljudje želijo verjeti v nekaj, kar je zanje prijetno, potem bodo verjeli, dokler bo fizično mogoče. Ob lagodnem spanju na stari slavi in udobni materialni bazi ni težko razumeti, da se politično ni uspelo zares prijeti sicer resničnim zgodbam o socializmu kot represivnem sistemu.

Posamezniki, ki so osebno resnično trpeli, so prišli in odšli - najbolj očiten primer je Jože Pučnik. Ljudje pa so še volili »komuniste«, torej tisti del političnih strank, ki ni sprejel antikomunizma kot svoje trženjske znamke. V dolgoživosti »komunistov« lahko gotovo iščemo tudi zarote in manipulacije - to bi bilo naivno popolnoma zanikati, ker ne more biti presenečenje, da se vladajoči oklepajo oblasti z vsemi sredstvi. A nikakor ne gre spregledati prostovoljnega sodelovanja dovolj dobro živečih volivcev, ki jih je bilo preprosto večina.

Vstop v EU in prevzem evra sta se zgodila v času, ko je zgodba o Sloveniji kot popku sveta še živela. Zato ni presenečenje, da so ljudje, podjetja in politiki vzeli oba dogodka - ter eksplozijo poceni posojil in porabe, ki jima je sledila - kot nekaj samoumevnega in se namenili to kar najbolj izkoristiti.

Evro, nebesa in pekel

Širjenje evra na južno krilo Evrope, ki zajema tudi Slovenijo, lahko razumemo tudi kot zgodbo o tem, kako so Nemci imeli poln kufer. Česa? Tega, kako so države, katerih podjetja so sicer močno zaostajala za produktivnostjo severnjakov, vsakih nekaj let zamahnile s čarobno paličico devalvacije, in, hej, že so (jim) bile konkurenčne. Pa so jih zaklenili v skupni valutni prostor. Te pa so se tega razveselile. Skupaj so živeli srečno do konca ... No, do konca minulega desetletja.

Obstajajo tveganja? Gotovo. Če pogledamo samo tista »od znotraj« ... Glavno tveganje na domačem terenu je, da volivci in politiki kot naprava za božanje volivcev rečejo takole: hja, tako ali tako bomo imeli spet svojo valuto.

Za Slovenijo je evro pomenil konec devalvacijske subvencije izvoznikom, hkrati pa čedalje večjo rast vseh vrst porabe na kredit - pri državljanih, podjetjih in ob koncu konjunkture silovito še pri državi. Ni naključje, da je najbolj vzcvetelo in potem najbolj upadlo gradbeništvo - za bralca, ki pozna še kaj razen Slovenije, bi bilo presenečenje, če ne bi bilo tako. Pretekli smo klasičen posojilni mehurček, ki bi svoj konec dočakal v vsakem primeru. Ker pa je igla, ki ga je prebodla, svetovnega formata, je toliko manj prostora za iskanje izhoda.

Danes gledamo cunjaste ostanke mehurčka in ruševine pravljice o odlični Sloveniji. Živi se dovolj slabše (občutek o padcu je bolj pomemben od absolutne ravni), da se je odprl prostor za politično zamenjavo. Hvala bogu, vsaj to - politike in direktorje lahko zamenjamo, vsega ljudstva ne.

Kaj nas danes uči Grčija

Za pogled, kako naprej, je koristna Grčija. Grška država, podjetja in državljani so potovali po istih tirnicah kot Slovenija. Ko berem članke o življenju in dogajanju tam spodaj, bi lahko samo spremenil nekaj imen in bilo bi kot doma. Potovali pa so hitreje in dlje in odkrili konec proge.

Danes Grčijo rešujejo. Rešujemo jo kar vsi. Le da ne rešujemo nje. Nora masa denarja »za Grčijo« je namenjena predvsem temu, da dozdajšnji upniki ne bi izgubili čisto vsega. »Solidarnost z Grčijo« je solidarnost z bankami, tudi grškimi, predvsem pa nemškimi in francoskimi. Pogoj, da tuji posojilodajalci pošljejo nov denar za reševanje tujih posojilodajalcev, pa je, da morajo Grki imeti nižje plače in pokojnine. Hm ... Moj življenjski standard mora pasti, da bodo lahko tuji upniki še financirali sami sebe - zakaj že?

Bolj smiselno bi bilo takole: Grki morajo varčevati zaradi sebe. Varčevati morajo zato, ker je to, da ne porabiš več, kot pridelaš, osnova in temelj samostojnosti - kot je zelo lepo povedal Janez Janša. Suveren si, ko nisi odvisen od drugih. To je dober cilj. A dokler se Grk lahko vpraša tisto iz prejšnjega odstavka, toliko časa bo vse skupaj dojeto kot muka, ki se dogaja zaradi drugih in za druge.

Ta vozel se da razvezati. Razveže se s popolnim odpisom dolga. Ne samo psihologija (če že trpiš, trpi zase), tudi matematika pravi, da je to neizogibno. Tak odpis tudi ni konec sveta. To se je v zgodovini dogajalo znova in znova, in če je pri tem kaj presenetljivo, je predvsem to, kako hitro po bankrotu denar iz tujine znova potrka na vrata.

Kje bo Grčija jutri in mi z njo

S tem bi se breme reševanja propadlih posojil v celoti preneslo na posojilodajalce in njihove države. Pa saj tja tudi sodi. Ker so upniki predvsem banke v politično najmočnejših državah EU, obstaja močan pritisk, da se to ne bi zgodilo. Vendar tudi »stisljivost« ljudi v Grčiji ni neskončna.

Odpis dolgov je hkrati priprava na izstop iz evra in močno devalvacijo. Zakaj? Zato, ker je - tako kot pred prevzemom enotne valute - to edina pot za spodbudo gospodarstvu, ki je izvedljiva brez dodatnega financiranja, brez ogromnega revolta volivcev in dovolj hitro, da kaj pomeni.

Prijetno je tako razmišljati - to je smer najmanjšega truda. A konča se z absolutno revščino, histerijo in brutalno diktaturo. Severna Koreja v južni Evropi.

Devalvacijo ponavadi spremlja inflacijski sunek zaradi podražitve uvoza. Sunek je lahko v Grčiji močan, ker je uvoza veliko. Predrage lahko postanejo ne le stvari, ki so ljudem všeč, temveč tudi tiste nujno potrebne. Potem nastopi tiskanje denarja. Vendar: tako kot odpis dolga tudi inflacija ni konec sveta. Še zlasti ne ob tem, da je okvir celotnega svetovnega dogajanja še vedno de-, ne pa in-flacijski in lahko takšen še dolgo ostane (Japonci že nekaj desetletij poskušajo natisniti inflacijo, pa jim ne gre). Inflacija je hkrati nekaj, kar lahko - malo perverzno, a tako pač je - pospeši hitrost obračanja denarja, porabo in gospodarsko aktivnost.

In če vam kdo reče, da je v Nemčiji hiperinflacija (1922-1923) spravila Hitlerja na oblast - to ni res. NSDAP je doživel svoj veliki vzpon šele po izvajanju ostrega programa boja proti svetovni krizi (1930). Ne zaradi inflacije, temveč zaradi strahu pred to. Brutalno, a ne brez smisla bi rekli, da danes Nemci kot tista politična sila v EU, ki diktira striktne pogoje drugim, izvažajo Hitlerja, kar je velika zgodovinska ironija.

Recept za politika evropskega juga

Varčevanje, odpis dolgov, izstop iz evra, devalvacija, inflacija. Prihodnost celotnega južnega krila Evrope, zelo verjetno tudi Slovenije.

Najprej tolikšno varčevanje, da je dosežen primarni presežek - da je mogoče s prihodki v celoti financirati izdatke, če ne štejemo izdatkov za obresti. Ta proces lahko traja nekaj let. Omejen je s potrpežljivostjo volivcev. Je zelo naporen, vendar ključen.

Šele ko je to doseženo, prideta na vrsto odpis dolgov (ali kot mehkejša možnost renominacija v novo domačo valuto) in izstop iz evra, ki ga spremlja devalvacija. Sledi čas povečanih političnih in pravnih napetosti, za katere pa zgodovina pravi, da se jih da prenesti, četudi večinoma z zavlačevanjem.

Končni rezultat je položaj pred evrom: takšen evropski jug, ki kupuje konkurenčnost z devalvacijo, ki jo spremlja stalno tleča inflacija, ter rast produktivnosti in usposobljenosti v manj forsiranem tempu. Jug, kjer življenje poteka malo drugače. V drugi ligi, ki pa je lahko, če je pametna, še vedno solidna.

Srečno pot

Obstajajo tveganja? Gotovo. Če pogledamo samo tista »od znotraj« ... Glavno tveganje na domačem terenu je, da volivci in politiki kot naprava za božanje volivcev rečejo takole: hja, tako ali tako bomo imeli spet svojo valuto. Potem pa lahko poljubno devalviramo, tiskamo in trošimo. Ne potrebujemo nikakršnega razvoja. In zakaj bi sploh začenjali varčevati, ker bomo potem tako ali tako spet veselo zapravljali.

Večkrat sem že omenil, da bo pri razreševanju svetovnega zastoja velik in povsem nezaslužen uspeh že to, da se izognemo množičnemu prelivanju krvi. Menim, da je to, da se južno krilo Evrope znova denarno osamosvoji, lahko način, kako se temu izogniti - vztrajanje, da naj se ne, pa grožnjo stopnjuje.

Vendar lahko denarno vrnitev v preteklost spremlja tudi vrnitev k starim političnim praksam, k diktaturam, ki enako kot v balkanskih državah tudi v Španiji, na Portugalskem in seveda v Grčiji niso ravno zelo oddaljen spomin. Zato je pomembno, da se prehod zgodi pravočasno - da so pogoji zanj izpolnjeni pravočasno, in ne šele takrat, ko ljudem poči film. Potem pa to, da se politiki držijo cilja: vnovičnega doseganja relativne konkurenčnosti, ne pa čim večjega lagodja. In še tisto najtežje - da jim volivci to dovolijo.


Več iz teme:  

FINANCE
Prenesite si posebno prilogo Davki, dolgovi in terjatve

V njej pišemo o tem, kaj bodo preverjali davčni inšpektorji, kako dobi država podatke iz tujine in seveda tudi o tem, kako ukrepati ob...

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Kako dolgo bosta bencin in dizel še stala okrogel evro? 4

Ministrstvo za finance je sprva preprečevalo zdrs cene litra dizla in bencina pod evro, nato pa preprečilo rast nad evro. Kako dolgo še?

FINANCE
Komu in za koliko so v NLB že znižali plače: sledijo velika odpuščanja?

Lahko zaradi poslabšanja gospodarske slike pričakujemo nova pogajanja za ceno srbske Komercijalne banke in ali je že kakšna sprememba...

FINANCE
Times: znanost postaja jasna – zaprtje držav ni več pravo zdravilo 168

Vrhunska znanstvenika opozarjata, da zaradi korone ni potrebe po politični odločitvi o nadzoru ljudi in sledenju državljanom

FINANCE
Kakšen je predlog za Kurzarbeit, vsakemu polnoletnemu vavčer za dopustovanje v Sloveniji! 11

Kaj še pride v novi sveženj pomoči za ublažitev posledic epidemije zaradi koronavirusa, kdaj bo pred poslanci