Intervju Mitja Okorn: Slovenija, dežela dedka Mraza

05.01.2012  22:30
Mitja Okorn, slovenski filmski režiser, avtor aktualne poljske filmske uspešnice in kandidat za poljsko državljanstvo

Poljsko romantično komedijo Pisma sv. Nikolaju je pri nas in na Poljskem skupaj videlo že več kot 2,2 milijona ljudi. Film, ki se na lestvici najbolj gledanih poljskih filmov vseh časov približuje šestemu mestu, je režiral Slovenec Mitja Okorn. Z njim smo se pogovarjali o Poljski, Sloveniji, poslu, politiki in filmu.

[A] okorn_mitja41_br.1325785256.jpg
Žal v Sloveniji mislimo, da se nam ni treba promovirati, da smo v središču sveta. Sam sem hitro dojel, da nismo v središču sveta, in sem začel hoditi naokoli po festivalih in ljudem delil svoje vizitke, pravi Mitja Okorn, slovenski filmski režiser.

Stanujete v hotelu, torej ste nekakšen turist. Je v Sloveniji lepše biti turist ali je lepše živeti tu?

Lepše je biti turist, Ljubljana je neizmerno lepa, uredili so jo. Za kakšen denar, sicer ne vem. Super je, ker je vse blizu, tako hribi kot morje, imamo krasno naravo in odlično infrastrukturo. Če si tu turist, ti ni treba skrbeti, kako boš tu ustvarjal, kako boš dobil posel in kako boš doživel svoje sanje in vse, kar sodi zraven.

Torej ste gastarbajter, nekdo, ki dela v tujini in se rad občasno vrne domov na počitnice, nekoč pa boste prišli sem v pokoj in umret?

Sicer še ne razmišljam o umiranju, ampak res upam, da ne bom umrl v Sloveniji. Če že moram izbrati, raje umrem v New Yorku, Londonu ali Moskvi. Torej najbrž nisem gastarbajter. Sicer pa tudi o pokojnini ne razmišljam. Kar počnem, imam rad, in to bi lahko počel do konca življenja. Če bi več ljudi razmišljalo tako, morda ne bi imeli težav s pokojninsko reformo.

Koliko časa že živite na Poljskem in zakaj ravno ta država?

Tam živim že skoraj štiri leta. Poljska je izbrala mene, in ne jaz Poljske, sem pa neizmerno srečen, da sem dobil priložnost živeti in delati v tej državi. To je ena izmed redkih evropskih držav, ki nima krize. Verjetno zaradi dejstva, da nimajo evra. Nekaj pa pripomore tudi dejstvo, da so tam ljudje polni zagona in da so Poljaki drugi najbolj delaven narod na svetu. Ne, Slovenci nismo prvi, kot nam tu radi perejo možgane. Prvi so Korejci. Mi pa smo kot vedno tam nekje daleč zadaj. Na Poljskem se res veliko dela, veliko se vlaga, to je ogromen trg in kar je zame zelo pomembno, imajo zelo bogato filmsko tradicijo in kulturo, posnamejo po sto filmov na leto. Predvsem pa je tam demokracija.

Pri nas je uradno tudi demokracija, kako to mislite?

Pri njih so zelo hitro pospravili z »dedkom Mrazom«, pa so imeli veliko hujši komunizem kot mi. Verjetno jim je pri tem močno pomagala vera. Tako da čeprav sem ateist, sem na Poljskem spoznal tudi dobre strani vere in katolištva. Zaradi vere so v zgodovini lažje prebrodili hude težave, kot sta nacizem in komunizem. Verjeli so v nekaj večnega, kar pa komunizem in nacizem nista bila. Pa še cerkveni prazniki so tam nekaj zelo lepega, tam je to res sveto ...

Saj pri nas so prazniki tudi lepi.

So, O. K., ampak pri nas ti prazniki niso čisto sveti. Smo še vedno dedek Mraz država, ne vemo povsem dobro, kaj bi radi, imeli bi kapitalizem, ampak se ne moremo ločiti od komunizma.

Pravite, da vas je Poljska izbrala, kako?

Hodil sem po festivalih in se nenehno samopromoviral. Samopromocija je nekaj, kar je pri nas spet nekaj slabega. Goran Vojnović me je denimo v Dnevniku popljuval, da sem samopromotor, in če bomo takim dajali sredstva, kam bomo pa prišli.

Kdo te bo promoviral, če se ne boš sam?

Tako. Žal v Sloveniji mislimo, da se nam ni treba promovirati, da smo v središču sveta. Sam sem hitro dojel, da nismo v središču sveta, in sem začel hoditi naokoli po festivalih in ljudem delil svoje vizitke. Razdelil sem jih morje. To v večini primerov ni uspešno, nekaterim sem svojo vizitko dal tudi po trikrat. Ena izmed teh je romala k poljski producentki, ki me je potem leto dni pozneje povabila režirat serijo za njihovo vodilno komercialno televizijo, podobno kot naš POP tv, kar je bila zame sanjska priložnost. In to v deželi s tako bogato filmsko tradicijo.

Če primerjate podjetniško okolje pri nas in na Poljskem, kje so najpomembnejše razlike?

Velike razlike so v razmerah za delo in ustvarjanje. Če poenostavim, je glavna razlika v tem, da je tam demokracija. Država se ne vtika kaj preveč v posel. Država te ne davi z davki in prispevki, če bi živel tam, bi jih plačal pol manj. Sebe sicer ne vidim kot poslovneža, vendar imam občutek, da se tam vse da. Tu pa se stalno zaletavamo v neke birokratske, davčne in ideološke ovire. Imam tudi občutek, da se tu nenehno nekdo trudi, da ne bi kdo ušel iz srednjega sloja v elito. Takoj ko malo več zaslužiš, nisi bogatejši, ampak moraš več dati za davke, pokojninske prispevke in podobno. In tako se elita pri nas ne zamenjuje in ne širi.

Imamo socialno državo, ki temelji na solidarnosti, se vam ne zdi, da tako prispevate za skupno dobro?

Saj razumem socialno državo in solidarnost - da dajemo nekaj za druge, ki nimajo, delno je to potrebno. Toda bodimo normalno solidarni, z nekimi znosnimi dajatvami. Na Poljskem denimo meni kot umetniku sploh ni nujno plačevati prispevkov za pokojninsko blagajno, plačam jih, če želim.

Kolikšni pa so pokojninski prispevki na Poljskem v vašem primeru?

Najprej morate vedeti, da me pokojnina resnično ne zanima, ker nameravam delati do smrti. Kar pa zadeva pokojninske prispevke, sem na Poljskem pred časom sicer to spraševal in se ne spomnim natančno, vem pa, da je bilo razmerje v primerjavi s prispevki v Sloveniji ena proti štiri.

Slišati je kot prijazno okolje.

Tudi zato sem zaprosil za poljsko državljanstvo. Ne samo zaradi boljšega podjetniškega okolja, ampak iz hvaležnosti tej državi, ker mi je omogočila, da živim svoje sanje. Prednost Poljske je tudi v tem, da ni zasičena z vsem, tako kot je dandanes zasičen zahod.

Kako se občuti že pregovorna naklonjenost Poljske do ZDA?

Res so proameriški, morda najbolj med vsemi v Evropi. In smešno je, da kljub tej hard core proameriški drži še vedno ne morejo potovati v Ameriko brez vizumov. Kar je tudi redkost med evropskimi državami. Najbrž zato, ker je Poljakov res povsod polno in se bojijo, da bi se kar cela Poljska preselila v Ameriko, če odpravijo vizume. Seveda se to ne bo zgodilo, ker je ta hip Poljska bolj ameriška od samih ZDA. Bolj varna, svobodna, demokratična in brez krize.

Vaš novi film Pisma sv. Nikolaju deluje ameriško. Naši umetniki radi pljuvajo po ameriškem filmu in bi imeli v kinih samo evropske filme, gledajo pa se ameriški filmi. Zakaj?

Naklonjenost Ameriki se vidi tudi v poljskem filmskem svetu, kjer se prav tako radi zgledujejo po ameriškem filmu. V Sloveniji se skrivamo za evropskim filmom, da lahko delamo filme, ki jih nihče ne gleda. Naredijo zanič film, ki ga nihče ne razume, potem pa se skrijejo za trditev, da je to art film, ki ga pač ni dano vsem razumeti.

Morda pa je kaj narobe z nami gledalci?

Ni. Film je univerzalen. Vsak film, naj bo art ali pa romantična komedija, bo našel svojo publiko, če je dober. Komercialen film bo vedno našel svojo publiko na lokalni ravni. Publika za umetniške filme je pa seveda lokalno bolj slabo zastopana, ampak dober art film je univerzalen in bo prešel državne meje ter našel svoje gledalce po art mrežah v tujini. Po tej logiki bi v končnem seštevku tako art kot komercialni film imela enako število gledalcev.

Se državi splača vlagati denar v tovrstne filme?

Če je art film dober, se splača, zakaj pa ne. Če se film uvrsti na kakšen dober festival ali si nabere gledalce po Evropi, je to vrhunska promocija za državo. Slovenski filmarji se skrivajo za oznako art, da lahko poberejo denimo milijon evrov za film, ki ga potem nihče ne razume, sami pa razlagajo, kako je to art in da je logično, da ga nihče ne razume. Komercialnemu filmu pa po drugi strani ne pripada subvencija, ker naj bi že sam našel svojo publiko. Tako meni država in veselo podpira kvazi art filme, ki nikoli ne bodo uspešni na svetovni ravni. Če Lars Von Trier dela uspešne art filme, ki dosegajo uspehe po vsem svetu, se to da tudi pri nas. Za kaj takega pa je spet potreben talent.

Dober film ne potrebuje državne podpore, slab pa državi ne bo povrnil vloženega denarja.

Potem ko Jelka Stergelj ni hotela podpreti fi lma Piran Pirano producenta Francija Zajca, so jo odpustili. Film je dobil denar in v kinu ga je videlo sramotno malo ljudi.

Ko sem našo nekdanjo ministrico za kulturo vprašal, kdaj bomo skupaj naredili kaj pametnega, mi je odvrnila: »Mitja, vem, da si sposoben in se boš že sam znašel, mi moramo pomagati tem, ki se ne morejo znajti sami.« Torej dajmo po socialistični logiki vzeti sposobnim in dati nesposobnim in potem bomo vsi enaki. In to mi reče ministrica za kulturo. Ni čudno, da je država na robu bankrota, ko pa še vedno živimo po tej »dedek Mraz« logiki.

Kaj pa ste državi predlagali vi?

Država naj spremeni razmišljanje in naj ne »podpira« in ne subvencionira - država naj soinvestira v slovenski film. In potem naj na koncu pobere svoj del dobička oziroma izkoristi trženjski potencial filma, da se promovira država Slovenija. V obeh primerih je to dobiček, saj je film močno trženjsko orodje, to vsi vedo.

Ne vsi.

No, res na državni strani to izkoriščajo zato, da denar dajo svojim prijateljem. Dejstvo je, da je producent Franci Zajc kandidiral pri stranki Zares in je prijatelj nekdanje ministrice Majde Širca in da je v zadnjih treh letih na razpisih pobral skoraj ves denar za filme. Med drugim tudi nekaj milijončkov, za katere sem se jaz na skladu neuspešno potegoval s svojim filmom Član.

Zdi se, da pri nas filme snemamo zato, da bi denar porabili, in ne zato, da bi ga zaslužili. Kako je s tem na Poljskem?

Povsem nasprotno. Če v film vložijo dva milijona, hočejo ven dobiti štiri. V moj zadnji film so vložili dva milijona evrov, do zdaj so že ustvarili dva milijona evrov čistega dobička, pa se bo film vrtel še ves januar. Plus dobički iz prodaje filmske glasbe, DVD in pa seveda od reklam, ko bodo film predvajali na televiziji. Kot je videti, se bo moj film na poljskih televizijah predvajal vsak božič še prihodnjih 60 let. Pa za konec seveda še prodaja v druge države ... Točno vedo, da če hočejo dobiti denar nazaj, potrebujejo dober izdelek, ki pa ga lahko dobijo samo s talentiranimi sodelavci - zatorej iščejo talent, in ko ga najdejo, ga kar najbolj izkoristijo. Sam pa sem rad tako izkoriščan.

Kaj pa odgovornost za uspeh?

To je še ena zadeva, ki je v Sloveniji ni. Vsi od lastnika televizije navzdol, programski direktor, šef oddelka za filme in serije, producentka in jaz, nosimo svoj del odgovornosti za to, da bomo z vloženim denarjem in delom ustvarili dobiček. Če mi ne uspe, ne bom nikoli več dobil takega projekta, vsi drugi pa ostanejo brez službe.

V Sloveniji tega ni?

Ne, pri nas delijo davkoplačevalski denar in jim je vseeno za uspeh ali neuspeh filma. Na filmski sklad nastavijo lutko, ki nikoli nima moči, odloča se v ozadju. Ko se zgodijo težave, pa ti ljudje iz ozadja to lutko v ospredju zamenjajo. Zato so jih pa v zadnjem času toliko zamenjali. Edina kompetentna oseba na filmskem skladu je bila Jelka Stergel, ki pa so jo, potem ko ni hotela podpreti filma Piran Pirano producenta Francija Zajca, prav tako odstavili. Toliko časa so zamenjevali direktorja sklada in komisijo, dokler niso našli takih ljudi, ki so ta film podprli. Film je dobil denar in rezultat je kot vedno standardno slovenski: kritiki so ga raztrgali, v kinu pa je film videlo sramotno malo ljudi.

Sliši se kot kakšen mafijski posel.

To so povsem mafijski posli. Kultura je dejavnost, skozi katero je najlažje oprati denar. Dosti težje je oceniti vrednost mojega umetniškega dela kot vrednost pleskanja stanovanja. V birokratski državi se pa potem skrijejo za razpisi, ki so vedno narejeni tako, da bo njim všečen zmagal. Moral pa bi zmagati najboljši.

Razpisi filmskega sklada so vas očitno opekli, se boste še prijavljali nanje?

Ugotovil sem, da tudi na sodišču ne bi ničesar dosegel, zato sem obupal. Odločil sem se, da se na razpis v Sloveniji ne bom več prijavil, razen če me kdo ne pokliče in zagotovi, da so se zadeve spremenile in da so pripravljeni sodelovati z mano.

Vašo serijo vsak torek na Poljskem gleda od štiri do šest milijonov ljudi, vas ljudje prepoznavajo na ulici?

Ne, na Poljskem imajo še nekaj, česar mi nimamo, zvezdniški sistem jim deluje. Igralci so zvezdniki, režiser je lahko zvezdnik le izjemoma oziroma so to lahko le najboljši.

Ste pa režiserji iskano blago. Pokojni severnokorejski diktator Kim Džong Il si je najljubšega režiserja kar ugrabil, da mu posname film. Katerega voditelja bi si vi želeli za ugrabitelja?

Raje bi posnel film o ugrabljenem režiserju kot o politiku. Politiki namreč o sebi radi mislijo, da so popolni. Filmi o popolnih, srečnih ljudeh brez slabosti so pa vedno dolgočasni. Tako da dvomim, da bi politik, ki bi me ugrabil, imel toliko distance do sebe, da bi mi pustil posneti resničen film z resničnimi dejstvi.

Kaj pa kakšen film o slovenski politiki?

Nima smisla delati filma o slovenski politiki, ker noben režiser, scenarist ali igralec ne bi mogel zadeve bolje realizirati, kot to realizirajo slovenski politiki sami. Vsi po vrsti si zaslužijo oskarja.

[A] sirca_majda_us.1325785214.jpg
Majda Širca: »Mitja, vem, da si sposoben in se boš znašel, mi moramo pomagati tem, ki se ne morejo znajti sami.«

Oznake:   radar Radar: Dostava obvestila ob objavi članka, ki vsebuje oznako.

Preberite tudi:

08.01.2012
06.01.2012
07.01.2012
07.01.2012
19.01.2012

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Trendi
Trendi Zadnja večerja pred koncem sveta 1

Če bo danes konec sveta, potem si vsekakor privoščite zadnjo večerjo v stilu - predvsem pa zanjo porabite ali zapravite vse kar imate

FINANCE
Članki
Članki Noč vampirjev 77

Virantova teza, da je Janković v noči čarovnic napovedal totalno vojno Janši, ne drži povsem. V resnici so vampirji tisti, ki...

MANAGER
Manager
Manager Ali slovenska bogataša še verjameta v kapitalizem? 4

Drugi in 12. najbogatejši Slovenec, Joc Pečečnik in Tone Strnad, sta za rubriko E-rgument revije Manager razpravljala o tem, ali se...

FINANCE
Članki
Članki Ali se kapitalizem, kakršnega poznamo, bliža koncu? 72

Podjetnika Tone Strnad in Joc Pečečnik za rubriko E-rgument revije Manager razpravljata o tem, ali se kapitalizem, kakršnega poznamo,...

MANAGER
Manager
Manager Drugi najbogatejši Slovenec: Če bi bil jaz oblast... 2

Drugouvrščeni na lestvici najbogatejših Slovencev Joc Pečečnik o tem, ali se kapitalizem, kakršnega poznamo, bliža koncu, kako bi...

FINANCE
Članki
Članki Amerik@ 54

Zmago je najprej objavil na twitterju. Potem je podpornikom poslal e-mail z zahvalo. Čez nekaj minut je stopil na oder in zmago razglasil...

FINANCE
Članki
Članki Mrak: Leto 2013 bo še bolj naporno 24

"Vedno bolj prehajamo v Evropo dveh hitrosti," meni ekonomist Mojmir Mrak