Komentar

Mercator nad Laško: se iz pivovarske vojne niste nič naučili?

Čas branja: 5 min
28.12.2011  22:30
Vsakemu cepcu je jasno, da gre pri prevzemni nameri Mercatorja za Laško za nedostojno tržno manipulacijo. Nedostojno predsednika uprave največjega slovenskega podjetja, ki bi rad bil tudi ugleden menedžer.

Obveščaj me o novih člankih:  
Boško Šrot dodaj
Merkur dodaj
Istrabenz dodaj
UVK dodaj
ATVP dodaj

Frustrirajoča v tej državi sta spomin zlate ribice pri večini »navadnih državljanov« in politikov na eni strani, na drugi pa pomanjkanje sposobnosti integritete institucij, ki naj bi varovale javni interes. Zaradi tega institucije, ki naj bi nas varovale, vedno znova pokleknejo pod pritiskom javnosti, politike in lobijev ter dovolijo dejanja, zaradi katerih celoten narod še dolgo boli glava, ko mora iz lastnega žepa plačevati za te škodljive odločitve.

Kako se je začel glavobol

Toda ta glavobol, pa naj bo še tako hud, nima prav nobenega streznitvenega učinka, ko pride do naslednje iteracije v zgodbi o nacionalnem interesu. Ko se je leta 2001 začela pivovarska vojna, ki jo je - se še spomnite? - s prevzemno ponudbo za Pivovarno Union, poslano prek faksiranega sporočila, sprožila Pivovarna Laško in jo nato spretno s politično (znana peticija 57 poslancev in podpora nekdanjega predsednika države Milana Kučana) in splošno javno podporo ter aktivno pomočjo regulatorjev trga tudi izpeljala, smo proti temu javno protestirali le redki. Le redki smo takrat javno opozarjali, da se taka nedopustna monopolizacija trga ne bo končala v korist porabnikov in državljanov te države. Končalo se je še huje od predvidevanj. Pohod Pivovarne Laško nad Union in zlom integritete regulatorjev trga sta sprožila trend tajkunskega prevzema Slovenije.

Sistemska napaka

Ko je maja 2005 UVK pod vodstvom Andreja Plahutnika dokončno potrdil, da združeni pivovarni ne pomenita škodljive koncentracije za trg, je bila usoda že zdavnaj tlakovana. Združena pivovarna je medtem prevzela večino slovenske industrije pijač, prevzela je časopisa Delo in Večer, avgusta 2005 pa je na znanem sestanku pri takratnem predsedniku vlade Janezu Janši dobila še dovoljenje za prevzem Mercatorja. V vmesnem času je Boško Šrot že zdavnaj oblikoval verigo lastniško povezanih podjetij, ki se je končala v njegovem družinskem podjetju, in s tem pridobil vpliv nad celotno vertikalno verigo proizvajalcev pijač in največjega trgovca ter nad časopisi. Vzporedno s tem so potekale sorodne tajkunske in interesne zgodbe (Merkur, Istrabenz, gorenjska naveza, Viator & Vektor, gradbena podjetja), ki jim je skupno, da so bile mogoče zaradi neaktivnosti regulatorjev trga (UVK in ATVP) in bančnega regulatorja (Banka Slovenije). Pri tajkunizaciji Slovenije ni šlo za nekaj nepovezanih naključnih zgodb, temveč za sistemsko napako. Oziroma natančneje: šlo je za sistemsko, splošno tajkunizacijo, ki so jo spodbujali odsotnost aktivne regulacije trga in bančnega sistema, aktivna politična podpora, pajdaški kapitalizem ter splošna javna podpora posamičnim tajkunskim procesom. Bolje naši tajkuni kot pa tuji lastniki.

Tajkunski prevzem države je nazadnje zaradi začetka svetovne finančne krize sicer spodletel, toda njegove škodljive posledice so zdaj še zelo žive in boleče za vse nas. Plačujemo jih vsak dan sproti. Z vsakim nakupom goriva na bencinski črpalki iz lastnega žepa plačamo nekaj evrov za dolgove, ki so jih Boško Šrot, Igor Bavčar, Bine Kordež, Ivan Zidar, Hilda Tovšak in kolegi naredili v bankah za spodletele menedžerske prevzeme in nedopustne prevzeme pred tem.

Bravo, naši

Vse skupaj pa plačujemo zgolj zato, ker leta 2001 ali najpozneje 2002 nismo bili sposobni reči »ne« interesom politično sponzoriranih lobijev. Če bi leta 2002 oba regulatorja trga stopila na prste nedovoljenim poslovnim praksam Boška Šrota, bi pozneje lahko stopila na prste tudi preostalim nedopustnim poslovnim praksam, ki so jih uporabljali Igor Bavčar, Bine Kordež in drugi padli menedžerji. In zdaj bi imeli bolj zdravo gospodarstvo in za nekaj milijard evrov manj javnega dolga, ki ga bomo morali odplačati mi davkoplačevalci. In predvsem bi imeli institucije z integriteto, ki bi nas varovale pred takimi prevaranti. Da se nam kaj takega ne bi moglo nikoli več ponoviti.

Toda na žalost se iz te, za naš žep izjemno boleče pivovarske vojne kot narod nismo nič naučili. Ko je 22. decembra letos uprava Mercatorja pod vodstvom Žige Debeljaka napovedala prevzem de facto insolventne Pivovarne Laško, da bi se tako izognila lastnemu prevzemu od hrvaškega Agrokorja, je večina državljanov te države tej »bistri« in »pogumni« potezi Debeljaka zaploskala. Seveda, tudi zdaj, deset let pozneje, spomin zlate ribice preprečuje, da bi trezni razmislek o dolgoročnih stroških te poteze za žep posamičnega porabnika in državljana prevladal nad škodoželjnim zadovoljstvom nad tem, kako smo s tem malce mimo pravil izigrali Hrvate.

Žiga D. kot Boško Š.

Zaradi tega odobravanja nas bo čez nekaj let še bolj bolela glava. Kajti ta prevzemna namera Mercatorja, tudi če gre samo za obrambni mehanizem, je nedostojna in nedopustna z vidika konkurenčnega prava. Mercatorjev prevzem Laškega bi ustvaril vertikalno integracijo med trgovcem in celotno pijačarsko industrijo, za povrh bi Mercator dobil še Delo in Večer. Žiga Debeljak bi tako postal novi Boško Šrot. Vertikalne integracije med trgovci in proizvajalci so nedopustne, ker gredo vedno v škodo porabnikov. Zato bi tako namero moral UVK z jasno izjavo o nedopustnosti že v kali zatreti. Mercatorju bi moralo biti že na začetku povedano, da take manipulacije UVK ne bo dovoljeval, tako kot je ATVP že na začetku s hitro odločbo izničil prevzemno namero spečega lasvegaškega podjetja za Laško. Regulator trga mora že na začetku prestopnike po prstih in jim povedati, da ne bo dopuščal takih dejanj, niti če gre samo za tržne manipulacije, še manj pa, če bi šlo za resne namene.

Vsakemu cepcu je jasno, da gre pri prevzemni nameri Mercatorja za Laško za nedostojno tržno manipulacijo. Nedostojno predsednika uprave največjega slovenskega podjetja, ki bi rad bil tudi ugleden menedžer. Nihče pri zdravi pameti ne bo šel prevzemat podjetja, katerega tržna vrednost je skoraj štirikrat nižja od njegovega finančnega dolga in skoraj petkrat nižja od njegovih celotnih obveznosti. V Mercatorju so sicer na hitro spisali nekaj vrstic, kako si predstavljajo financiranje prevzema in poprevzemno sanacijo podjetja. Toda te vrstice niso v čast njihovim avtorjem. Kajti finančna sestava je »izcuzana« iz prsta, končna sanacija Laškega pa pravzaprav pomeni razkosanje in popolno razprodajo Laškega, Mercator pa z njo dolgoročno ničesar ne pridobi.

Prvi korak

Celoten konstrukt je tako absurden in bedast, da se z njim načeloma ne bi imelo smisla ukvarjati. Toda nekateri ga bodo resno jemali, zato poglejmo samo nekaj podrobnosti. Prvič, za prevzem Laškega, ki naj bi stal med 100 in 150 milijoni evrov, Mercator še nima denarja. Dobil naj bi ga s tako imenovano monetizacijo nepremičnin, tako da bi najprej prodal nekaj svojih največjih trgovskih centrov in jih nato spet najel. Tudi če bi se tega lotil že prejšnji teden, teh sredstev za prevzem ne bo dobil pred drugo polovico leta 2012. In še več: če se tega loti po tej poti, si bo povišal svoje tekoče stroške poslovanja. Tudi banke kot največji lastniki tega ne bodo dovolile, saj bodo zahtevale, da iz monetizacije nepremičnin Mercator prednostno poplača del svojega velikega bančnega dolga, ne pa da ga vlaga v visoko tvegan prevzem Laškega, od katerega Mercator nima nič.

Drugi korak

V drugem koraku naj bi Mercator odplačal prvo tranšo posojila Laškega v vrednosti okrog 160 milijonov evrov. Denar naj bi dobil s prodajo delnic Mercatorja, ki jih ima v lasti Laško. Komu jih bo prodal in po kakšni ceni? Morda favoriziranemu skladu CVC Capital Partners, ki bi jih kupil po znižani ceni, s čimer bo realizirana velikanska oportunitetna izguba? Neresno.

Tretji korak

V tretjem koraku bi Mercator finančno saniral Laško z odprodajo nepotrebnega premoženja in finančnih naložb. Toda Laško že dve leti prodaja oba časopisa in druge naložbe, pa mu je uspelo prodati le Fructal. V četrtem koraku pa naj bi Mercator odprodal še obe pivovarni.

Pod črto pa migrena

Končni učinek operacije prevzema Laškega je predvidljiva izguba za slovensko industrijo, saj bi Mercator Laško poceni razprodal po kosih. Če pa ga ne bi, ker bi morda politika to preprečila, bi Mercatorju Laško obviselo v njegovih bilancah, s tem pa tudi v bilancah bank, ki bi tako dobile še bolj tveganega združenega dolžnika. Hkrati bomo porabniki dobili še nedopustno vertikalno integracijo. Namesto razdolžitve bank in podjetij s to operacijo Mercator-Laško tako na nacionalni ravni dobimo dodatno povečanje zadolžitve slovenskega gospodarstva, še večje sistemsko tveganje in dodatne stroške tako za porabnike kakor za davkoplačevalce. Hkrati se Mercator s tem ne reši potencialnega prevzema, saj ga bodo posamezne banke prodale. Le večjo oportunitetno izgubo bodo imele in še manj likvidnih sredstev bo prišlo do gospodarstva. Čemu torej vse skupaj?

Če oba regulatorja te norije ne ustavita že na začetku, nas bo čez nekaj let še bolj bolela glava kot zdaj. Namesto da bi izplavali iz krize in vlagali v konkurenčne izdelke, se bomo ukvarjali s posojilnim krčem in državnim reševanjem podjetij, ki smo jim dovolili, da uporabljajo nedovoljene poslovne prakse v imenu nekega »višjega cilja« - ki si ga je izmislilo nekaj mandeljcev.

Imejte se radi!

Vsem bralcem voščim lepe praznike, veliko trenutkov osebne sreče in uspehov v letu 2012. Predvsem pa, da bi jim bile prihranjene nepotrebne neumnosti iz prejšnjih let.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Jože P. Damijan je redni profesor na ekonomski fakulte­ti v Ljubljani.


Preberite tudi:

29.12.2011
29.12.2011

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
Članki Izvedenec našel povezavo med posojili skupine Laško in Šrotovim prevzemom 2

Srečko Lavrenčič je šel po poteh denarnih tokov v skupini Pivovarna Laško v letih 2008 in 2009

FINANCE
Članki
Članki Ideje o združevanju Žita, Pekarne Grosuplje in Mlinarja 3

Prodaje Žita, ki se je že začela, zaradi tega ne bomo ustavljali, pravijo v SDH

FINANCE
Članki
Članki Intervju z Ivico Todorićem: Izkoristite me 30

Popolnoma vseeno mi je, ali imam v Agrokorju 100, 93, 43 ali pa 10 odstotkov, po prevzemu Mercatorja in pred prvo javno ponudbo delnic...

FINANCE
Članki
Članki Ne naše ne vaše, normalne! 3

Privatizacija bi rešila vse težave z »našimi« in »vašimi«, predvsem pa z neučinkovitim upravljanjem premoženja.

FINANCE
Članki
Članki Kdo bodo podjetniški zmagovalci 2.0 1

Zmagovalci bodo ti, ki vedo, kako prodati svoj izdelek ali storitev. In ki so prizemljeni.

MANAGER
Manager
Manager Intervju: Ni kreditnega krča, je kapitalski krč

Kot predsednik uprave SID banke ima Sibil Svilan vpogled v delo bank in poslovanje podjetij, torej lahko pove, zakaj se še vedno...

PRO
Članki
Članki Pravi porsche za 21. stoletje

Izjemno hiter, vznemirljiv, natančen, vozniško odličen in inovativen. Taycan je pravi porsche in je porsche nove dobe, trajnostno...