Komentar

Je fiskalni pakt evrov grob?

Čas branja: 5 min
15.12.2011  22:30
Fiskalni pakt je edini način, da lahko Angela Merkel oziroma Nemčija vsaj približno izvaja nadzor nad proračuni vseh dejansko in potencialno šibkih članic EU.

Številni, ki so v živo spremljali »nočno sejo« evropskega sveta, so se prejšnji petek ob petih zjutraj, ko so se evropski voditelji vsepovprek trepljali po ramenih in si čestitali za veliko opravljeno delo, nejeverno vpraševali: »A to je to?« Misleč seveda na to, ali evropski voditelji z dogovorom o oblikovanju fiskalnega pakta nameravajo res rešiti zdajšnjo krizo ali samo katero izmed prihodnjih.

[A] merkel_bl.1323969051.jpg

Toda nemška kanclerka Angela Merkel je bila videti zadovoljna: »Dosegla sem, kar sem hotela.« Res je, Merklova je dosegla, da se je večina članic EU zavezala k nemški fiskalni disciplini. Uspelo ji je, da bo najmanj 23 (in morda celo 27) članic EU v svojo ustavo zapisalo nemško »zlato pravilo«, da proračunski primanjkljaj ne sme presegati treh odstotkov BDP. Še več, dosegla je, da strukturni proračunski primanjkljaj (to je proračunski primanjkljaj, očiščen cikličnih vplivov gospodarske konjunkture) na letni ravni ne bo smel preseči 0,5 odstotka BDP. Države kršiteljice bodo nemudoma deležne avtomatskih sankcij. Merklovi je uspelo, da bodo evropska komisija (EK) in vse članice EU, podpisnice fiskalnega pakta, izvajale strog nadzor nad proračuni posameznih članic in se odzvale že na »napačno« smer v proračunskih načrtih z njihovo apriorno zavrnitvijo.

Lepo, Angela Merkel je lahko vesela. Fiskalni pakt je res krasen načrt. Le ena težava je z njim. Pravzaprav dve: prvič, da ne rešuje zdajšnjih kriznih težav članic EU, in drugič, da dolgoročno tehnično ne more delovati. Kratkoročno gre za papirnatega tigra, dolgoročno pa za neizvedljivo mantro.

Fiskalni pakt ne rešuje evra

Poglejmo si najprej zdajšnje razmere. Večina članic EU je zaradi finančne in gospodarske krize v velikih javnofinančnih težavah. V vseh članicah, z izjemo Estonije, Luksemburga in Švedske, je v letih 2009 in 2010 proračunski primanjkljaj presegal močno maastrichtsko mejo treh odstotkov BDP. Povprečni proračunski primanjkljaj v vseh najrazvitejših državah sveta, članicah OECD, je leta 2009 znašal 8,3 odstotka, v letu 2010 pa 7,7 odstotka BDP. S tem ni načeloma nič zelo hudo narobe. Tisti, ki so malo povohali študij ekonomije, vedo, da se v času recesije vklopijo tako imenovani avtomatski stabilizatorji. Fiskalna politika ima to lepo lastnost, da je spontano proticiklična.

Ko se gospodarska aktivnost zmanjša, se na eni strani samodejno znižajo davki subjektom (kar ima nanje pozitiven vpliv), na drugi strani pa se samodejno povečajo proračunski izdatki, denimo v obliki povečanih nadomestil za brezposelnost, socialnih transferjev in subvencij. Ko se proračunske razmere poslabšujejo, postane fiskalna politika avtomatsko ekspanzivna. Kar pomaga stabilizirati gospodarstvo. Preprosto pravilo palca (na podlagi ocene OECD, 1997) pravi, da se ob upadu BDP za odstotno točko proračunski saldo poslabša za 0,5 odstotne točke. Se pravi, da bo država z izravnanim proračunom, ki je doživela upad BDP za štiri odstotke, ne da bi karkoli naredila, avtomatsko pridelala proračunski primanjkljaj v višini dveh odstotkov BDP.

Fiskalni pakt je edini način, da lahko Angela Merkel oziroma Nemčija vsaj približno izvaja nadzor nad proračuni vseh dejansko in potencialno šibkih članic EU.

Države evrskega območja so v letu 2009 doživele povprečen upad BDP za 4,2 odstotka, kar avtomatsko pomeni povečanje primanjkljaja za dobra dva odstotka BDP. K temu so države dodale še fiskalne ukrepe za spodbujanje gospodarstva in fiskalne izdatke za dokapitalizacije ali reševanje bank (Irska denimo v višini 31 odstotkov BDP v letu 2010). S temi ukrepi so države poskušale stabilizirati gospodarstvo in ga čim hitreje spraviti nazaj na pot k rasti. Pri tem so bile uspešne. Na drugi strani so finančne institucije, ki so jih države v tej krizi reševale iz težav, ki so jih same zakuhale, začele staviti proti vrednostnim papirjem držav, ki so najbolj povečale proračunske primanjkljaje. S temi špekulativnimi napadi na obveznice šibkih držav finančna industrija seveda ne sili v bankrot samo posameznih držav, ampak ogroža obstoj evra kot skupne valute.

Kako lahko v takšnem položaju dosledna izvedba restriktivnih pravil fiskalnega pakta države potegne iz krize in kako lahko pripomore k rešitvi evra? Ne more. Bolj ko države zategujejo pas, bolj ko zmanjšujejo proračunski primanjkljaj, bolj se gospodarstvo pogreza v krizo in slabše so dolgoročne napovedi za vsako izmed njih. Tem slabše bodo bonitetne ocene in tem višje bodo premije za tveganje pri refinanciranju javnega dolga. Finančnim trgom je malo mar, ali bodo dolgoročne javne finance držav stabilne, zanima jih varnost njihovih zdajšnjih naložb. To je hudičeva spirala. Fiskalni pakt v tej obliki torej samo zateguje zanko okrog vratu posameznih držav. In uničuje evro.

Kratkoročno je edina rešitev korenita ustavitev te hudičeve spirale. To pa ni varčevanje za vsako ceno v okviru fiskalnega pakta, ampak kredibilna akcija članic evrskega območja bodisi z uvedbo evroobveznic bodisi z odpravo klavzule no-bail out in napovedjo ECB, da bo odkupila vse državne obveznice držav članic evrskega območja. Samo to lahko ustavi to norost. Šele potem lahko začnemo spoštovati pravila fiskalnega pakta. Da v naslednjo krizo države pridejo z izravnanimi proračuni, kar jim omogoča več manevrskega prostora za ukrepanje.

[A] 1f24Untitled-6.1323969282.gif
Foto: Redakcija Financ

Dolgoročno ne more delovati

Iz dozdajšnjega teksta je jasno, zakaj fiskalni pakt ne more delovati ali je ob doslednem spoštovanju njegovih pravil celo škodljiv za države. Načeloma omogoča finančno stabilnost držav, toda ne omogoča veliko manevrskega prostora posamezni državi. Prvič, v primeru gospodarske krize so pravila fiskalnega pakta škodljiva za državo, ki bi se jih strogo držala. Vztrajanje pri največ treh odstotkih proračunskega primanjkljaja v času krize povzroči, da postane fiskalna politika države restriktivna, torej prociklična, kar krizo samo še dodatno poglablja. To so pokazale že izkušnje s paktom za stabilnost in rast, pri katerem smo v zadnjem desetletju našteli kar 40 kršitev pravila največ triodstotnega primanjkljaja.

Kot prvi sta ga kršili prav promotorki predloga fiskalnega pakta - Nemčija in Francija. Obe sta pravila pakta kršili kar štiri leta zapored - med 2002 in 2005. Obe sta se ubadali z reševanjem recesije po letu 2001, Nemčija pa še s stroški združitve. Takrat so zaradi njunega vpliva v svetu finančnih ministrov ecofinu ta pakt suspendirali (kar je evropsko sodišče razsodilo kot nelegalno, vendar je pri tem tudi ostalo). Tudi v zdajšnji krizi sta obe državi močno kršili pravili dovoljenega skupnega in strukturnega proračunskega primanjkljaja, ki sta ju zdaj predpisali celotni uniji. Fiskalni pakt je lep načrt za mirnodobne razmere, med krizo pa je neživljenjski in škodljiv.

In drugič, fiskalni načrt je neživljenjski tudi v dobrih časih. Predstavljajte si, da želi neka država povečati javne investicije v javno infrastrukturo in to financirati s povečanjem javnega dolga prek izdaje državnih obveznic. Pri tem takoj naleti na omejitev največ 0,5-odstotnega strukturnega primanjkljaja. Za izvedbo večjih infrastrukturnih naložb bi tako morala država najprej nekaj let prej imeti sistematičen proračunski presežek, s katerim bi pokrila prihodnji primanjkljaj.

To preprosto pomeni, da lahko EK in posamezne članice kadarkoli blokirajo proračunske načrte države, ki bi denimo kot Slovenija načrtovala, da bo z javnim denarjem financirala modernizacijo železniške infrastrukture v višini denimo pet odstotkov BDP (če bi se odločili, da celoten projekt obnove železnic zgradimo z javnim denarjem, bi nas to stalo nekaj manj kot 30 odstotkov BDP). Dolgoročno fiskalni pakt ne more delovati.

Da ne bo nesporazuma: sem zagovornik odgovorne fiskalne politike in načeloma močno podpiram pravila fiskalnega pakta. Ker bo neodgovorne vlade članic EU prisiljeval k odgovornejšemu proračunskemu načrtovanju in porabi. Želim le poudariti, zakaj bomo v prihodnje lahko spremljali, kako bodo države nujno morale odstopati od pravil fiskalnega pakta in kako bo EK takrat iskal primerna opravičila za izjeme, ki jih bo moral dovoljevati posameznim članicam.

Namesto strogega proračunskega zlatega pravila, ki kaže ex post stanje v javnih financah po tem, ko države niso izvedle nekaterih nujnih strukturnih reform, ali pač, bi bilo treba dati večji poudarek k ex ante harmonizaciji strukturnih reform in gospodarskih politik. Na dolgoročno vzdržnost javnih financ posameznih članic EU bi imelo večji vpliv, če bi EK predpisal denimo minimalne standarde v zvezi s pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo trga dela.

Jože P. Damijan je redni profesor na ekonomski fakulte­ti v Ljubljani.
Več iz teme:  

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
Članki Hollandovi obljubljajo: Zarezali bomo v javno porabo 12

Naslednje leto francoska vlada Francoisa Hollanda načrtuje 15 milijard evrov prihrankov - 12 milijard z rezi v javno porabo, tri milijarde...

FINANCE
Članki
Članki Državni zbor jutri začne proračunsko sejo 78

Na kateri od postavk proračuna se bodo sredstva zmanjšala, ni znano.

FINANCE
Članki
Članki Številske igrice Čuferja: Dolg v tednu dni večji za 800 milijonov evrov 46

Prejšnji teden je minister dejal, da se bomo naslednje leto zadolžili za 4 milijarde evrov, danes je številko že povišal na 4,8...

FINANCE
Članki
Članki Umar najverjetneje ne bo spreminjal napovedi gibanja BDP 9

Na uradu, katerega jesensko napoved je pričakovati v kratkem, za zdaj ne pričakujejo sprememb napovedi 2,5-odstotnega krčenja BDP, pravi...

FINANCE
Članki
Članki Fed ohranja stimulacijski program: Okrevanje ni prepričljivo 13

Ni neovrgljivih dokazov, da se trg delovne sile in ekonomija približujeta polnemu zdravju, pravi šef ameriške centralne banke Fed Ben...

FINANCE
Članki
Članki (intervju) Ne odlašajte s slabitvami!

Ameriški ekonomist Joseph Quinlan

FINANCE
Članki
Članki Proračun umaknjen z dnevnega reda zasedanja evropskih poslancev 2

Kompromis med poslanci, Evropsko komisijo in državami članicami še ni dosežen, najverjetneje bo proračun uvrščen na novembrsko sejo.

PRO
Članki
Članki Nedokončani nepremičninski projekti namesto čakanja na novogradnje 

Novih neprodanih stanovanj skoraj ni več, novogradenj primanjkuje, saj jih je veliko v začetnih fazah. Nedokončani projekti omogočajo...