Podjetni, uspešni in pozabljeni

Čas branja: 11 min
04.03.2011  09:49
Kdo so bili bavčarji, bohoriči in tuši slovenske gospodarske preteklosti?

Obveščaj me o novih člankih:  

Fran Bonač, sin uspešnega knjigovezca in trgovca s papirjem, je bil star 26 let, ko je oče Ivan začel graditi tovarno kartona v Ljubljani. Tri leta pozneje je postal prokurist tovarne, ki se je po njem imenovala Ljubljanska kartonažna tovarna I. Bonač sin. Do leta 1940, ko je bil Fran Bonač star 60 let, je imel poleg tovarne v Ljubljani v lasti še Tovarno papirja Količevo in tovarno celuloze v Krškem, bil je glavni delničar v Tovarni lepenke Ceršak in ustanovitelj ter pomemben delničar kartonažne tovarne v Zagrebu.

[A] URN_NBN_SI_.1296509025.jpg
Ljubljanski velesejem je bil središče predvojne slovenske gospodarske elite. Ilustracija Božidarja Jakca je vabila na zadnjo razstavo leta 1940. (Vir: Zbirka NUK)

Ob tem je opravljal številne gospodarske funkcije, kot so član upravnega odbora Ljubljanske kreditne banke, član vodstva Ljubljanske borze, upravni svetnik Združenih papirnic Vevče, Goričane in Medvode, d. d., in predsednik Jugoslovanske zveze papirnic. Bil je med ustanovitelji Ljubljanskega velesejma in predsednik tega osrednjega združenja slovenskih podjetnikov celotno medvojno obdobje. Izjemen podjetnik in po ustnih virih strateg slovenskega gospodarstva je imel v lasti več vil, vendar naj bi živel razmeroma skromno v stanovanju na današnji Prešernovi cesti.

Iz njegovega osebnega življenja ni znanega veliko, ustno izročilo pa omenja romanco z baronico Ervino iz Krškega, kar bi naj bil tudi eden od razlogov za izbor lokacije tovarne celuloze. Leta 1945 je bil obsojen na zaplembo premoženja, zaporne kazni pa ga je višje sodišče oprostilo. Nekaj let po vojni so mu dodelili pokojnino in sobo v eni od njegovih vil v Ljubljani, do visoke starosti pa je na zavodu za slepo mladino poučeval braillovo pisavo.

Za Frana Bonača, eno ključnih osebnosti za razvoj slovenskega gospodarstva v prvi polovici 20. stoletja, sem prvič slišal pred tremi meseci na konferenci o industrijski kulturni dediščini, ki sta jo skupaj pripravila slovensko in hrvaško etnološko društvo. Ko sem poslušal predstavitev njegove kariere, sem bil hkrati navdušen in šokiran. Navdušen nad spoznanjem, da ima uspešno podjetništvo v Sloveniji takšno tradicijo, in šokiran nad spoznanjem, kako slabo poznam slovensko gospodarsko zgodovino.

Pri raziskovanju zgodovine slovenskih blagovnih znamk sem sicer naletel na razna imena, a se nisem poglabljal v usode njihovih imetnikov. Srečanje z zgodovinarji in etnologi pa me je spodbudilo, da sem se začel zanimati tudi za zgodbe o ljudeh, ki so nekoč razvijali slovensko gospodarstvo, podjetja, izdelke in znamke.

[A] 386px-Fran_Bonac.1296509864.jpg
Fran Bonač (1880-1966), eden najpomembnejših slovenskih gospodarstvenikov v obdobju med obema vojnama, lastnik petih tovarn in predsednik Ljubljanskega velesejma.

Imena, ki so (p)ostala znamke

Za slovenske znamke štejem vse, ki so nastale in se razvijale na ozemlju naše današnje države, ne glede na nacionalni izvor njihovih tedanjih ali sedanjih lastnikov, pa tudi znamke podjetnih Slovencev, ki so bili uspešni zunaj naših današnjih meja. Zato lahko rečemo, da je Swaty ena naših prvih registriranih znamk, ki jo že več kot sto let poznajo po vsem svetu in bo dobesedno za vekomaj ostala v kamen zapisana.

Kemik Franz Swaty je s proizvodnjo brusnih kamnov začel na Dunaju, njegov sin pa je leta 1894 obrat za izdelovanje umetnega brusnega kamna preselil v Maribor in v nekaj letih zaposlil 18 ljudi. Izdeloval je vrhunske brusne kamne, ki jih je med drugim izvažal tudi na Japonsko in v Ameriko. Franz Swaty je umrl leta 1907 brez potomcev, tovarna pa je zadržala njegovo ime kljub bankrotom ter menjavi sistemov in je danes v lasti Avtotehne.

Približno v istem času kot Swaty je nastala znamka Šumi, ki je priimek slaščičarja iz Budimpešte Franca Schumija. Poročil se je z Josipino Avbelj, ki je v Budimpešti služila kot varuška, potem pa sta odšla v Ljubljano, kjer je gospa leta 1876 ustanovila 'izdelovalnico kanditov in slaščic'. Njen sicer zelo sposoben mož se je namreč popolnoma posvetil teozofiji in potovanjem, zato je breme preživljanja družine padlo nanjo. Po smrti Josipine Šumi je vodenje tovarne prevzela hčerka Evgenija Šumi, poročena Hribar. Ta neverjetna ženska je rodila 13 otrok, obenem pa vodila tudi Prvo kranjsko tovarno pletenin, poznejšo tovarno Pletenina.

[A] Dragotin_hribar.1296509818.jpg
Dragotin Hribar (1862-1935), novinar in publicist, podjetnik in politik, podpredsednik Ljubljanskega velesejma.

V družinski kroniki lahko preberemo, da je že "nekaj dni po porodu šla v pisarno tovarne, otroka pa pustila vzgojiteljicam". Te so bile različnih narodnosti, da so se otroci lahko naučili več jezikov. Njen mož je bil Dragotin Hribar, izjemna podjetniška osebnost, ki je med drugim združil Slovenske lokalne železnice v enotno podjetje in bil član upravnega sveta Južne železnice, bil je predsednik Kranjske hranilnice in Hipotekarne banke, ustanovitelj in predsednik Ljubljanske borze ter Zveze industrialcev in nadzorni član Narodne banke v Beogradu.

Bil pa je tudi kulturnik in politik z velikimi zaslugami za krepitev slovenstva na Štajerskem pred prvo svetovno vojno, zato je v Celju po njem poimenovana tudi ulica. Družina Hribar je bila mecen vrste slovenskih umetnikov in humanitarnih ustanov, bili so med prvimi lastniki avtomobila v Ljubljani in središče družabnega življenja v času med obema vojnama.

Eno redkih znanih imen med uspešnimi in pozabljenimi podjetniki predvojnega časa je Peter Kozina, katerega začetnice sestavljajo znamko Peko. Rojen kmečkim staršem v Dolenji vasi pri Ribnici leta 1876, ni ostal samo pri izdelovanju zobotrebcev, ampak je organiziral njihovo izdelavo, jih lično pakiral in prodajal na Dunaj in Češko. Nato se je usmeril na odkupovanje čevljev od tržiških čevljarjev, ki jim je dobavljal usnje, in jih izvažal v tujino.

Leta 1903 je skupaj z novimi družabniki ustanovil podjetje Peter Kozina & CO, ki je tri leta pozneje začelo v Tržiču izdelovati čevlje. Po prvi svetovni vojni je postal edini lastnik tovarne, ki jo je razširil in leta 1928 preimenoval v Peko, začel pa je graditi tudi mrežo lastnih prodajaln. Umrl je leta 1930 v rahlo skrivnostnih okoliščinah, "baje po zaužitju nekih školjk", bankrotirani Peko pa so prevzele banke.

[A] 441px-Avgust_Praprotnik.1296509843.jpg
Avgust Praprotnik (1891-1942), bankir in podjetnik, predsednik pomembnih združenj industrialcev in zadruge Ljubljanski velesejem. Vpleten v več afer.

Prek znamk so se do današnjih dni ohranili zelo redki priimki. Nekateri predvojni industrialci so namreč že takrat poimenovali svoje tovarne s simbolnimi imeni (denimo Saturnus družine Lajovic, Pivovarna Union družine Kozler). Tovarne, ki so nosile družinska imena, so skoraj brez izjeme preimenovali takoj po drugi svetovni vojni, ko so bili njihovi lastniki obsojeni na zaplembo premoženja. Eden redkih priimkov, ki je ostal v ljudskem spominu, je Hutter, ki se je ohranil prek neformalnega poimenovanja enega največjih slovenskih stanovanjskih objektov, to so Hutterjevi bloki v Mariboru.

Josip Hutter, ugleden predvojni mariborski industrialec, je bil znan kot zelo korekten v odnosu do svojih zaposlenih in je celo dal pobudo Zbornici za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, da se določijo enotne minimalne mezde za celotno državo, kar se je uresničilo leta 1937. S tem je bil dosežen še cilj 'narodnega interesa', saj je bila nova višina mezde določena glede na slovenske razmere, kar je tekstilnim tovarnam v drugih delih Jugoslavije razmeroma povečalo stroške.

Zanimive podjetniške zgodbe najdemo tudi med ljudmi iz bančnih krogov v obdobju pred drugo svetovno vojno. Ena osrednjih osebnosti je bil Avgust Praprotnik, ki je leta 1914 pri 24 letih postal vodja podružnice tržaške Jadranske banke v Ljubljani. Šest let pozneje, kmalu po koncu vojne, je bil že generalni ravnatelj taiste banke, ki je prenesla sedež v Ljubljano in postala ena največjih jugoslovanskih bank. Po škandalu s posojanjem denarja Slovenski liberalni stranki ni bil več imenovan v njeno vodstvo, ampak je prevzel vodenje Slavenske banke, ki je kmalu po njegovem odhodu šla v stečaj, kar je bil hud udarec za številne delničarje.

Praprotnik je v času svoje bančne kariere pridobljeno premoženje vložil v rudarstvo, trgovino in industrijo ter deloval kot predsednik zadruge Ljubljanski velesejem, Centrale industrijskih korporacij Beograd, Zveze industrijcev, prvega avtokluba v Ljubljani, Rudnika Liboje, Premogokopne družbe v Ljubljani, Rudarske združbe v Litiji, Slovenske gradbene industrije Slograd, Cinkarne in kemične tovarne v Celju, bil je upravni svetnik Jugoslovanske d. d. za ceste in nizke gradnje v Zagrebu, Rudnika železa in topilnice Topusko, Pivovarne Union.

Bil je član društva Narodne galerije, Dramatičnega društva in uvrščal se je med ustanovitelje Slovenskega gledališkega konzorcija. Njegovo pestro življenje, polno škandalov in bankrotov ter kontroverznih zasebnih in političnih povezav, se je končalo februarja 1942, ko so ga sodelavci VOS-a likvidirali pred bifejem sredi Ljubljane.

[A] brusni_kamen.1296509902.jpg
Kemik Franz Swaty je dal ime eni najstarejših še obstoječih blagovnih znamk na Slovenskem. Brusni kamni Franza Swatyja v originalni embalaži se na specializiranih spletnih straneh ljubiteljev starih predmetov in klasičnega britja prodajajo tudi po sto evrov.

Učiteljica zgodovina in tri tranzicije v imenu nacionalnega interesa

Zgodbe ljudi izpred skoraj stotih let, ki so ustvarjali temelje slovenskega gospodarstva, so "lepe, strastne, grde in tudi hudo žalostne", pravi Žarko Lazarević, gospodarski zgodovinar na Inštitutu za novejšo zgodovino. Gospodarska zgodovina se seveda ne ukvarja samo z zanimivimi biografijami, ampak jo zanimajo predvsem vzroki in posledice gospodarskih procesov in fenomenov ter interakcija med temi procesi in socialnimi, političnimi ter kulturnimi dogodki in institucijami.

Do velikega zanimanja za gospodarsko zgodovino je prišlo po naglem industrijskem razvoju v drugi polovici 19. stoletja, kot popolnoma samostojna veda s samostojnimi oddelki, dogodki, časopisi in revijami pa se je razvila po drugi svetovni vojni. Povedano velja seveda za razvite države, saj se je v Sloveniji gospodarska zgodovina začela samostojno razvijati šele v šestdesetih letih 20. stoletja, potem ko je bila dolgo časa pastorek politične zgodovine in omejena z interpretacijskimi okviri političnega sistema.

[A] f223Untitled-1.1296509929.jpg
Bomboni Šumi so dobili ime po Josipini Avbelj, poročeni Schumi, ki je leta 1876 ustanovila slaščičarsko podjetje v Ljubljani.

Zgolj v 20. stoletju je šlo slovensko gospodarstvo kar skozi tri velike tranzicije. Zadnjo, to je tretjo tranzicijo, ki se je začela z izdajo lastninskih certifikatov leta 1993, lahko kot žive priče spremljamo še danes in večinoma poznamo ljudi, ki so bili v tem procesu najpodjetnejši in uspešni. Iz šole, medijev in pripovedovanja naših staršev vemo, da je velika preobrazba slovenskega gospodarstva potekala tudi po drugi svetovni vojni.

Za natančnejše spoznavanje te druge tranzicije je sicer treba poiskati posebne vire, kot je zbornik razprav s simpozija Podjetništvo na Slovenskem, ki ga je že kmalu po osamosvojitvi Slovenije, januarja 1994, organiziral Inštitut za novejšo zgodovino. V njem je celovito predstavljeno prvo stoletje kapitalizma pri Slovencih, kako se je današnja Slovenija spremenila iz pretežno agrarne v industrijsko družbo in kako je potekal radikalen prehod v socializem.

Druga tranzicija je trajala približno tri leta, od 1945 do 1948, začela pa se je s tako imenovano patriotično nacionalizacijo. Žarko Lazarević to dogajanje zelo natančno opisuje v knjigi Bančniki v ogledalu časa (2005), bistvo tega procesa, ki je v glavnem potekal poleti 1945, pa je bilo, da so vse člane uprav Ljubljanske kreditne banke in drugih finančnih inštitucij obtožili sodelovanja z okupatorjem, jih obsodili na zaporne kazni ali prisilno delo ter odvzem premoženja. Zadnja kazen je doletela vse, ne glede na to, ali so dejansko zagrešili izdajalska dejanja ali pa so aktivno podpirali osvobodilno gibanje.

Ker so bili v upravah bank skoraj vsi najpomembnejši slovenski industrialci, je takratna oblast razmeroma hitro in enostavno dobila nadzor nad znatnim delom gospodarstva. Lazarević v svojem tekstu pravi: "Z ukinitvijo bančnih delniških družb, hranilnic in kreditnih zadrug ter odstranitvijo njihovih vodstev iz gospodarskega življenja je v pozabo utonilo veliko teoretičnega in praktičnega znanja [...], obilje večdesetletnih izkušenj, [...] zato se je bilo pozneje treba učiti na novo, in to na lastnih napakah."

Prva tranzicija 20. stoletja se je v gospodarstvu na ozemlju današnje države Slovenije zgodila že po prvi svetovni vojni. Prerazdelitev premoženja takrat ni potekala na ideološki, ampak na nacionalni osnovi, kot je podrobno opisano v zborniku že omenjenega simpozija v poglavju Franceta Kresala O slovenskem podjetništvu med obema vojnama. Decembra 1918 je narodna vlada v Ljubljani izdala naredbo o nadziranju podjetij in zemljišč, ki je pomenila, da so tuji lastniki podjetij morali pridobiti jugoslovansko državljanstvo ali večinski delež odstopiti domačim denarnim zavodom, katerih upravne svete so morali sestavljati jugoslovanski državljani.

[A] 1.1296509886.jpg
Ime tovarne čevljev Peko je sestavljeno iz prvih črk imena in priimka Petra Kozine, ki je podjetje ustanovil leta 1903. Oglas je iz leta 1931.

Seveda so bili številni tuji državljani kreativni pri izogibanju tej naredbi, a vendarle je premoženje avstrijskih in drugih kapitalistov postopoma prehajalo prek slovenskih oziroma jugoslovanskih bank v roke njihovih vodilnih uradnikov, najprodornejših obrtnikov in industrialcev ter postalo podlaga za hiter gospodarski razvoj in industrializacijo Slovenije. Ideja o 'nacionalnem interesu' domačih kapitalistov tako izvira vsaj že iz časa po prvi svetovni vojni.

Neke vrste središče nove gospodarske elite tistega časa je bil Ljubljanski velesejem, ki je imel v svojih organih najpomembnejše predstavnike gospodarskega življenja Slovenije. Po oceni Franceta Kresala je tako imenovana podjetniška baza medvojnega obdobja štela približno 450 posameznikov, ožje vodstvo oziroma personalno jedro slovenskega podjetništva pa okoli 50 članov. Ko sem prebiral njihove življenjske poti, sem zaznal veliko podobnosti z današnjimi procesi lastninjenja in drugimi značilnostmi tranzicije.

Kot pravi Lazarević, je za Slovence "20. stoletje neke vrste vrtenje v krogu, ko poskušajo prek zelo podobnih procesov vzpostaviti družbeno ravnotežja znotraj ekonomskega sistema, hkrati pa so pred izzivom prehoda v nov tehnološki in družbeni razvojni vzorec".

Očitno pa je, da brez podjetniške pobude in tveganja, drznosti ter povezovanja ključnih nosilcev sprememb ni gospodarskega uspeha, da je povezovanje podjetniških ciljev z narodnim interesom koristno, da pa morajo biti osebne koristi na daljši rok podrejene interesom podjetja. Sicer sledi bankrot, in teh je bilo pred drugo svetovno vojno veliko. Glavna razlika med prvo in tretjo tranzicijo je, da so nekoč vodili gospodarstvo in reševali podjetja predvsem bankirji, in ne politiki.

Zbor pomembnežev

Ljubljanski velesejem je bil ustanovljen leta 1921, potem ko je Zbornica za trgovino, obrt in industrijo sklenila, "da pokažemo Srbom in Hrvatom, kaj imamo in kaj znamo, da si zasiguramo tamošnji trg" (dr. Rudolf Marn, načelnik oddelka za trgovino, obrt in industrijo pri banski upravi). Organiziran je bil kot zadruga, pomenil pa je osrednjo ustanovo za gospodarsko promocijo Slovenije v Jugoslaviji in v svetu. V upravi velesejma so bili zbrani "najeminentnejši slovenski podjetniki in gospodarstveniki". (vir: France Kresal, 1994, str. 64)

Da spomin ne zbledi

Tradicija vzbuja zaupanje

Slovenska podjetja so pri predstavljanju svojih ustanoviteljev večinoma previdna, omenjajo jih v stavku ali dveh in s kakšno fotografijo, približno na enak način kot uvedbo samoupravljanja ali zagon novega stroja. Tak nevtralen odnos do predhodnikov je logična posledica politične občutljivosti pri obravnavi zgodovinskih dogodkov. V socializmu ni bilo primerno govoriti o ljudeh izpred druge svetovne vojne, zdaj se malo govori o pomembnih direktorjih iz socialističnega obdobja. A vsaj v nekaterih podjetjih bi veljalo razmisliti o obsežnejši predstavitvi izjemnih posameznikov, ki so ustvarili kulturo podjetja, osvajali nove trge in razvijali znamko. Zlasti se to zdi logično, če podjetje že tako uveljavlja retro linije izdelkov, izpostavlja besedo tradicija ali poskuša pridobiti dolgoročno zaupanje.

Zelo spoštljiv odnos do svoje preteklosti, ki je prinašal tudi praktične koristi, so pred 20 leti in več leti pokazale Tobačna Ljubljana, Pivovarna Union in Radenska. Njihovi muzeji so bili zgledni primeri sodelovanja zgodovinske in marketinške stroke, prostori, ki so pritegnili zelo veliko število ljudi in služili v kulturne ter promocijske namene. Trenutno je za javnost dostopen samo Pivovarski muzej, Tobačni muzej pa bodo spet odprli marca 2011 ob 140-letnici Tobačne Ljubljana v obnovljenih prostorih v spomeniško zaščiteni zgradbi Kulturnega centra projekta Tobačna mesto. V Radencih so muzej, ki je bil tudi pomembna turistična zanimivost, pred leti žal zaprli, vendar lahko zapišemo obljubo novega predsednika uprave Zvoneta Murglja, da bodo že v letošnjem letu pristopili k projektu njegovega ponovnega odprtja.

Posebno pozornost za zgodovino podjetja pokažejo pred praznovanjem obletnic, a takrat je praviloma premalo časa za celovito obdelavo preteklosti. Takšni dogodki pa so odlična spodbuda za začetek raziskovanja in moje zanimanje za razvoj slovenskih znamk ter gospodarsko zgodovino se je začelo ravno pri pisanju tekstov ob 50-letnici Iskre in 80-letnici Heliosa. Ob takšnih dogodkih in prenovah prostorov so marsikje razstavili manjše zbirke starih izdelkov in drugih dosežkov. Dober primer je razstavni prostor v upravni stavbi Gorenja, pa tudi podpora družbe Droga Kolinska razstavi o Cockti, ki jo je poleti 2010 na pobudo Društva za marketing Slovenije pripravil Slovenski etnografski muzej. V mladih in hitro razvijajočih se podjetjih najpogosteje ni časa ne volje za spremljanje razvoja, a so tudi izjeme, kot je Ivo Boscarol, ki stranke v novi stavbi že ob sprejemu navduši s pregledom dosežkov in pomembnih dogodkov.

Ključno vlogo pri ohranitvi industrijske kulturne dediščine v Sloveniji je dolga leta imel Tehniški muzej Slovenije, v zadnjem desetletju pa gospodarsko področje z zanimivimi razstavami in strokovnimi posvetovanji odkrivajo tudi številni drugi slovenski muzeji. Za ohranitev gospodarske kulturne dediščine imajo poleg muzejev in drugih strokovnih inštitucij pomembno vlogo še ljubiteljska društva, kot je Domžalsko zgodovinsko društvo, ki je dalo pobudo, da je občina vsaj začasno obvarovala izjemno secesijsko stavbo in celoten kompleks nekdanje tekstilne tovarne Univerzale pred tekočim trakom graditeljev stanovanjskih blokov.

Obstaja resna pobuda, da bi se na tej lokaciji uredil tudi nov muzej slovenskega gospodarstva, ki bi deloval predvsem kot mreža različnih zbirk in raziskovalno središče. Poleg muzejskih zbirk in zbirk posameznih podjetij so za gospodarsko zgodovino pomembni tudi zasebni zbiratelji, med katerimi izstopa Miro Slana s svojo Fabianijevo trgovino na Krasu, kjer ima več kot deset tisoč izdelkov, promocijskih elementov in drugih. Za proučevanje gospodarske zgodovine je ključna vloga Inštituta za novejšo zgodovino, veliko pa je tudi zanimivih prispevkov kustosov in zgodovinarjev v drugih inštitucijah ter "svobodnjakov" oziroma ljubiteljev družinske in krajevne zgodovine.

Pri odkrivanju tega bogastva znanja o razvoju, o ljudeh in uspehih naše gospodarske zgodovine sem dobil občutek, da v največjem delu ostaja skrito očem širše in poslovne javnosti. Priložnost, da se iz preteklosti učimo, razumemo sedanjost in z njo dokazujemo, da smo sposobni novega razvoja, se zdi neizkoriščena. Spet so na potezi novi izjemni posamezniki, novi bonači, ki bi denimo podprli idejo o gospodarskem muzeju kot veznem členu obstoječih zbirk in znanja, centru za raziskovanje celotne gospodarske dediščine, tudi nesnovne, kamor sodijo znamke pa procesi in ljudje. Takšna inštitucija bi lahko postala tudi izobraževalni center, turistična zanimivost in izložbeno okno za nove podjetnike.

Gospodarski zgodovinar Žarko Lazarević v pobudi za ustanovitev gospodarskega muzeja vidi priložnost tako za stroko kot gospodarstvo. Pravi, da je "zgodovina spomin na preteklost, spomin pa je naša eksistencialna nuja, omogoča nam orientacijo v prostoru in času, omogoča nam povezovanje znanja in izkušenj. Kot družba smo brez vedenja o preteklosti, brez popisane zgodovine kot človek brez spomina."

Avtor: Janez Damjan

Članek je bil objavljen v reviji Manager, februar 2011.

Kaj prinaša marčevski Manager?

manager03

Na voljo je Manager, marec 2011

Revijo lahko kupite v prosti prodaji za 10,85 EUR (DDV vključen), ali pa se na njo naročite in s tem pridobite tudi do 50% popusta.

Za naročilo kliknite tukaj.




Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
Članki Jezerc iz NLB: Čutim se objektivno odgovornega za bančno luknjo 20

"Bančniki nismo bili tako pametni in vsevidni, da bi predvideli krizo," pravi nekdanji šef področja poslovanje s podjetji v NLB Tomaž...

FINANCE
Članki
Članki Zakrajšek: Banke je v težave pahnilo neukrepanje 18

"Če se ljudje zaprejo v svoje pisarne, potem je rezultat tak, kot je," je pred preiskovalno komisijo DZ dejal Boris Zakrajšek

FINANCE
Članki
Članki Hauc: Slabe prakse v bankah se bodo še dogajale 14

"Zlate ribice imajo menda 30 sekund spomina, jaz menim, da ga imajo nekateri ljudje še manj. Pozabijo celo vojne," pravi šef NKBM Aleš...

FINANCE
Članki
Članki Socialistični duh v bruseljski četrti 1

Na Rue d'Alliance na številki tri je živel Moses Hess, socialist, novinar po poklicu. Kot Marx in Engels je pisal za Rheinische Zeitung,...

FINANCE
Članki
Članki Kako naj ustavim očeta, ki mi krade iz podjetja? 4

»Kaj naj naredim?« me je spraševal Janez. »V bistvu krade! Naj ga prijavim policiji? Lastnega očeta?«

MANAGER
Manager
Manager Dvajsetletna pot do revolucije v kuhinji

Patentirani sistem Albina Smrketa za upravljanje gospodinjskega štedilnika po novem uporablja Gorenje, kmalu ga bosta še eden izmed...

FINANCE
Članki
Članki Hočevarjeva: Vprašanja o podrobnosti posojilnih tokov niso bila zaželena 3

Ker smo dobili vtis, da je to nezaželeno, nismo spraševali, je povedala finančnica Laškega Mirjam Hočevar