Čas branja: 5 min
26.09.2010  22:30
O umazanosti posvečenih poklicev

Večina zdravnikov nesebično dela tako rekoč noč in dan, je strokovno usposobljena in ima etično držo, ki celo presega Hipokratovo prisego. So pa med njimi tudi črne ovce.

Neizmerna hvaležnost ozdravljenih bolnikov in njihovih sorodnikov zdravnikom je najbrž vzrok, da je slišati razmeroma malo kritik na račun zdravstvenih delavcev. Morda je razlog tudi nekakšen strah, saj je jasno, da je, ali bo, prej ali slej vsakdo bolnik.

Kritično se oglašajo osebno prizadeti zaradi napak pri zdravljenju ali neprimernega odnosa zdravstvenih delavcev do bolnikov in/ali sorodnikov. Naj poudarim: večina zdravnikov nesebično dela tako rekoč noč in dan, je strokovno usposobljena in ima etično držo, ki celo presega Hipokratovo prisego. So pa med njimi tudi črne ovce.

Kot povsod. Zaradi njih je občasno padla le kakšna senčka na zdravništvo kot tako.

Vemo, da so zdravstveni delavci preobremenjeni. Da jih je premalo. Da imajo slabe razmere za delo, ali vsaj ne optimalnih. Da je za delovanje sistema še vedno nujno tudi to, da delajo na "etični pogon".

Da so vsaj na začetku svoje kariere, po diplomi in med specializacijo, preslabo plačani. Da so delovne razmere na podeželju, kjer mora zdravnik tudi po več ur peš do bolnika, težke in jih noben denar ne poplača! Vsa ta dejstva so bila zajeta v splošno podobo zdravstvenega delavca pri nas.

Grobost Konrada Kuštrina

So bila! Kajti zdravniški preklic soglasja za dežurstva je razkril veliko več kot le težave zdravstvenih delavcev pri nas. Njihova tiha "stavka" je imela (za marsikoga!) hude posledice: odpoved operacij, nujnih pregledov in seveda podaljšanje čakalnih vrst.

Tudi to bi človek še nekako sprejel, toda ogroženi so bili tudi bolniki z rakom, ki bi jih bilo nujno operirati, pa otroci ... Tu pa se zadeva zalomi. Na tej točki se je v moralnem smislu nekaj podrlo. Neka moralna instanca, ki smo ji prej zaupali.

Predstavnik zdravniškega sindikata Konrad Kuštrin je v svoji razlagi zdravniških zahtev deloval grobo, da ne rečem odurno, izsiljevalsko. "Navadni" gledalci, sedanji in prihodnji bolniki smo ob tem ostajali brez besed. Kajti tako ravnanje je naredilo nekaj veliko hujšega, kot so finančno izmerljive zdravniške zahteve: padla je še ena domina, na katero smo stavili kot na skupino človeško sočutnih in moralno delujočih ljudi med nami.

"Tudi zdravniki so požrešni," mi je rekla ena od prizadetih bolnic. Poudarjam, ni denarja, ki bi poplačal zdravnika, ki nekomu reši življenje ali ga reši trpljenja! Toda pri teh svojih zahtevah so zdravniki pomešali dvoje: plačo in etiko, plačo in družbeno veljavo. Če dobiš za neko operacijo manj denarja, kot si jo prej ali kot meniš, da ti sicer gre, zato še nisi - v moralnem smislu ali družbenem ugledu - manj vreden! Če pa tako izsiljuješ, padeš na moralno raven brezkompromisnih izsiljevalcev izključno v svojo korist. "Posvečenosti" ni več.

Država sili v kršenje zakona

Saj, zdravnikov je premalo. Absurdno je, da so zdravniki, če hočejo zadostiti zdravstvenim potrebam prebivalstva, prisiljeni delati prek zakonsko normiranega delovnega časa. Kakšna država je to, da je normalno in celo nujno kršiti zakon. Da te država sama sili v kršitev zakona, ki ga je sama sprejela! Toda tudi v tem pogledu ima zdravstvo kot tako svoj delež odgovornosti! Spominjam se - tega je že skoraj dvajset let -, kako mi je prijateljica, že pokojna Katja Boh, demosovska ministrica za zdravstvo, pripovedovala, da je sklicala sestanek zdravnikov, odgovornih za zdravstveno politiko, in jih vprašala, ali ne bi bilo primerno povečati vpis na medicinsko fakulteto ali ustanoviti še kakšno, da ne bo pomanjkanja zdravnikov.

Ne, zdravnikov je dovolj, še preveč, so odgovorile zdravstvene veličine, ki so se očitno bale prevelike konkurence. In pri tem je ostalo. Poudarjam, osebno poznam mlade zdravnike in vem, kako težko so še pred leti prišli do specializacije. Zdaj manjka specialistov vseh vrst! No, pozneje smo sicer dobili medicinsko fakulteto v Mariboru, toda bilo je že prepozno. In zdaj smo tukaj: zdravnikov je premalo, zato morajo delati preveč - hkrati pa je to izgovor za višanje cene dela (dežurstva).

In za izsiljevanje. Da so zdravniki skoraj soglasno umaknili soglasje za čezmerno delo zaradi predlaganega znižanja plačila dežurstev za okrog 200 evrov, "navadni" državljan težko razume. Še posebej ne tisti, ki ima plačo nekaj sto evrov nižjo, kot je plačilo zdravniku za eno dežurstvo! Ne, tega tudi jaz ne razumem.

Še posebej ne z moralnega vidika. In z vidika Hipokratove prisege, ki zavezuje vsakega zdravnika, da bo deloval v korist bolnikov. Da ne omenjam tega, da ne ministrstvo za zdravje ne zdravniška blagajna ne storita ničesar ob nenormalno visokih dohodkih direktorjev nekaterih (manjših) zdravstvenih zavodov!

Duhovniki, sodniki, tajkuni ...

No, "domine" skupin, ki jih je nekoč spremljala nekakšna "posvečena" avreola, so padale tudi prej: duhovništvo je umazala pedofilija, ne le tista, o kateri izvemo, da se je dogajala v svetu, tudi pri nas. Sodniška srenja se je umazala z zahtevami po plačah in s tožbami države ob tem, ko ima na sto tisoč nerešenih zadev in ko se ne konča skoraj nobena obtožba "tajkunov" ali preprodajalcev orožja. Ves javni sektor ravna tako! Noben od teh ni na eksistenčnem minimumu.

Noben od teh ni tako ogrožen kot brezposelni. In vsi mešajo oziroma enačijo denar z družbeno veljavo: če imajo "oni" drugi takšno plačo, jo zahtevamo tudi mi! Takoj ko povišek izsili ena skupina, se že pojavijo tri ali več drugih, ki tudi hočejo popravek plače, češ da so v manjvrednem položaju. Manjvredni - mešajo/enačijo veljavo in moralo z denarjem!

Nikjer nobene slabe vesti

Že prej so padale "domine": direktorji (tedaj še družbenih) podjetij, ki so s svojo spretnostjo rešili slovensko gospodarstvo po izgubi jugoslovanskega trga, so nenadoma dobili prevelike apetite. Po lastništvu podjetij. No, seveda, ne vsi, vendar mnogi med njimi. Preveč! Propadala so podjetja, ki jim zaradi izgube trgov, krize ali kdo ve česa ne bi bilo treba.

Mnogim strokovnjakom je bilo preprečeno delovanje - kajti novi lastniki so vedeli vse ... Država pa ni storila nič! Ni sprejela zakona, s katerim bi zavezala nove lastnike, da s svojim osebnim premoženjem jamčijo za uspeh podjetja.

Ni preprečila prepisovanja njihovega premoženja na bližnje in daljne sorodnike, da so ga obvarovali pred zasegom ... In doslej ni znala postaviti vprašanja tem nemoralnežem, od kod razlika med njihovim premoženjem in osebnim dohodkom oziroma davkariji prijavljenimi dohodki ... Prodajajo, propadajo podjetja, ljudje, ki so izgubili delo, pa se gnetejo na zavodih za zaposlovanje za državno podporo, ki jo morajo sprejeti, da preživijo, hkrati pa ostane v njihovih ustih grenak priokus, da so podpiranci v polni delovni sposobnosti.

In nikjer nobene slabe vesti! Nikjer nikogar, ki bi javno povedal karkoli, da bi izzvenelo vsaj kot pojasnilo, če ne tudi kot opravičilo!

Vsak hoče svoj kos mesa

Očitno še nismo ozavestili, da gre za "preživetveno logiko". Bolj kot doslej bi se morala izkazati solidarnost: zavestno omejevanje lastnih apetitov; kajti vsi moramo preživeti v tej krizi! Nihče, prav nihče ni nad družbo in ne bi smel biti izvzet iz družbe - vsi moramo imeti enako usodo in čutiti zdajšnjo krizo. Vsakdo ima kot človeško bitje svoje dostojanstvo in je torej v tem smislu nedotakljiv, toda kot nosilec določene družbene vloge, ki jo in kakor jo opravlja, ne bi smel nihče biti nedotakljiv! Vem, da te besede marsikomu zvenijo moralistično.

Toda kot moralizem jih občuti in ocenjuje tisti, ki se ne zaveda resnosti tega trenutka in tako opravičuje svoje apetite. Nobena skupina ali sloj pri tem ni izvzet; vsaka - gledano na splošno - hoče svoj kos "mesa", pa četudi bi ga moral odtrgati od telesa bližnjika. Tudi upokojenci z višjimi pokojninami.

Ko ni več "posvečenih", torej skupin ljudi, ki bi jim lahko apriorno zaupali, da so zavezane etiki, ostajamo sami. Vsakdo sam, posameznik, ki mora izhajati iz sebe, iz svoje morale, ki jo bo uresničeval in tako vzdrževal svojo etično držo. Se bo iz tega rodil nov čas? Nova razmerja med ljudmi? Tudi ta "vera" se vse bolj krha.

Spomenka Hribar je publicistka.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Članki
Članki (pregled stroškov) Mansson: Ni fer govoriti, da lani nismo delali nič 45

Šefi DUTB pojasnjujejo, kako so do zdaj za delovanje porabili slabih pet milijonov evrov; pravijo, da so lani med drugim iskali kadre, v...

FINANCE
Članki
Članki Tožilec Moljk: V državnih bankah akcije kot v Hypu ne bomo dočakali 51

V primeru Hypo so ob sumih nepravilnosti ukrepali sami lastniki banke, v Sloveniji ti nimajo interesa, meni okrajni državni tožilec Luka...

FINANCE
Članki
Članki (anketa) Kaj gospodarstvu prinašajo Pličaničevi naložbeni načrti

Učinek za gospodarstvo bo zagotovo manjši, kot bi bil, če bi šlo za naložbo z namenom povečevanja izvoza, meni ekonomist Davorin...

FINANCE
Članki
Članki Jezerc iz NLB: Čutim se objektivno odgovornega za bančno luknjo 20

"Bančniki nismo bili tako pametni in vsevidni, da bi predvideli krizo," pravi nekdanji šef področja poslovanje s podjetji v NLB Tomaž...

FINANCE
Članki
Članki Za čigav interes dela stečajna novela 11

Če se vam zdi velika svinjarija, da vam podjetje dolguje za plače ali pa za blago, lastnik pa se še vedno vozi v velikem beemveju, se...

FINANCE
Članki
Članki Bratuškova: Težko bi pristala na večja odpuščanja v javnem sektorju 106

Če pristojni v bankah ne bodo sodelovali z organi pregona, bodo morali oditi, pravi premierka Alenka Bratušek

FINANCE
Članki
Članki Državni zbor jutri začne proračunsko sejo 78

Na kateri od postavk proračuna se bodo sredstva zmanjšala, ni znano.

PRO
Članki
Članki Od česa boste živeli leta 2040?

S staranjem prebivalstva je pokojninska blagajna pod vse večjim pritiskom. Poleg tega študije kažejo na nadaljni upad deleža redno...