Intervju: Nikoli več se ne bi odločila za študij medicine, saj vzame več, kot pa da

Čas branja: 9 min
25.04.2009  08:19
Zdravnica v usodnem primeru Bora Nekrepa o odnosih, človečnosti in predanosti v medicini ter o tem, zakaj se mama treh hčera ne bi znova odločila za študij medicine

zlatka kanič

Pediatrinja v mariborski univerzitetni bolnišnici Zlatka Kanič je krhka, drobna gospa, govori tiho in mirno, a odločno in prepričano. Privolila je v pogovor za Medicino danes, a ne želi govoriti o podrobnostih zdravljenja Bora Nekrepa v usodni noči. Tudi tega, ali so jo medicinski izvedenci res pohvalili, da se je kljub zapletenosti primera spomnila narediti test za vsebnost amoniaka v krvi, noče potrditi.

Glede obeh kazenskih ovadb, ki ji očitata povzročitev smrti iz malomarnosti v primeru Bora Nekrepa, in glede sklepa Zdravniške zbornice Slovenije o odvzemu licence zaradi nezadostnega ukrepanja ob urgentnem stanju, pravi, da se ne počuti kriva, ker je naredila vse, kar je bilo tiste noči v njeni moči.

Kako ste doživljali vse te obtožbe, medijske pritiske, javno razkrivanje podrobnosti primera Kaj je bilo za vas najtežje?

O tem primeru je bilo v medijih veliko rečenega, sami ste spremljali. Veliko je bilo nekorektnega, polresnic, tudi nekaj laži. To je nekaj, s čimer se srečujemo vsi, ki delamo v tako izpostavljenih poklicih, in to je nekaj, proti čemer si v resnici nemočen. Pogrešala sem nekoga, ki bi stal za mano in bi lahko rekel, veste, to pa ni tako, to pa ni res.

Ko se je primer začel dogajati, sta me oba direktorja, UKC Maribor, glavni in strokovni, poklicala in mi dala moralno podporo. Mislila sem, da imam v njiju zaveznika, zdaj pa nisem popolnoma prepričana.

Narava poklica je takšna, da kljub razkrivanju dokumentov o pa- cientovem zdravljenju v javnosti sami ne smemo ničesar povedati. V medijih so me izpostavili, govorili, kaj vse sem počela, mene pa veže molčečnost in ne smem povedati, kaj sem počela. To je največja težava v takem položaju, ko mediji začnejo poročati o nečem, kar ne drži, vendar se ne smeš izpostaviti, ker si omejen s pravicami drugih.

Kaj se je dogajalo usodne noči, kako ste vodili diagnostiko, kaj vse ste naredili, o čem ste razmišljali?

Ne, tega ne bi povedala. Ne smem. To lahko povejo starši, jaz pa ne.

Kakšen je bil odziv okolice, vaših sodelavcev, prijateljev, tudi družine? Kako so oni gledali na dogajanje okoli primera, kako so to doživljali, kako to dojemajo?

Kljub nesreči imam veliko srečo, da me družina zelo podpira, kar je neprecenljive vrednosti. Podpirajo me tudi številni kolegi, s katerimi sem se srečala in se srečujem, in mi to tudi povejo. Dobila sem pisne podpore, pokličejo me od daleč in mi povejo, da mislijo name in da so z mano. Tudi nekdanji pacienti, starši mojih pacientov, pokličejo, mi izkažejo podporo, ko se srečamo. Vsa ta podpora mi je znova pomagala sestaviti se. Nikoli pa nisem srečala nikogar, ki bi mi bil pripravljen v oči povedati nasprotna mnenja. Mislim, da nimajo poguma, ker sem dobila nekaj anonimnih klicev.

Kako ste se tiste dni, ko so deževale obtožbe, vračali na delovno mesto?

Ko se dnevno srečujem s kolegi, ki mi dajo roko, me pridejo obiskat, me pokličejo, karkoli naredijo zame aktivno ali pasivno, sem jim neizmerno hvaležna. To je neprecenljive vrednosti in v takem primeru zelo pomembno. Daje neko moč.

Kako gledate na odziv institucij v vašem primeru, UKC Maribor in Ljubljana, zdravniške zbornice, zdravniškega društva, ministrstva za zdravje? Ste imeli občutek, da imate pri njih podporo ali ne?

Zdravniška zbornica ima dvojno vlogo. Najprej moje stanovske skupnosti, ki je pozitivna. Njena predsednica je po moje veliko naredila, trenutno se ne morem spomniti, kaj bi lahko še več naredila. Mislim, da je prava na tem mestu, tako menijo tudi številni kolegi, so pa tudi taki, ki so do nje kritični. Po mojem mnenju je naredila dovolj. Z njo se osebno sicer nisem nikoli slišala, tudi namenoma ne, čeprav so mi očitali, s kom vse prijateljujem, ki je povezan s tem primerom.

Je pa še vloga tožilstva, ki zame ni ugodna in je ne bi želela še kdaj doživeti, morali so reagirati na obtožbo odvetnika.

Ministrstvo za zdravje ni cehovski prijatelj. Da pa smo jim tak trn v peti, tak sovražnik, nasprotnik! Kolega Janez Remškar je večkrat povedal, še preden so bila izdana vsa strokovna mnenja, da je zadeva jasna. Ko je bilo znano mnenje odbora za strokovno medicinska vprašanja, je javno povedal, da pričakuje ukrepanje tožilstva. To je bilo najtežje, kar sem doživela, saj sem to razumela kot neko napeljevanje k linču. Dajmo jo križat, ona je kriva, tožilci, izrecite kazen. Težko mi je bilo, ker ni šlo samo za Janeza Remškarja, ampak Janeza Remškarja, doktorja medicine, za katerega vem, da je zdravnik in se je gotovo tudi on kdaj znašel v dilemi. Vsak se znajde v dilemi. To me je res bolelo.

Domnevajva, da ni imel informacij o primeru, vi mu jih ne bi mogli povedati, tudi če bi vas poklical in vprašal, za kaj je šlo. Kaj bi lahko pričakovali od njega?

Če ni imel informacij, tega ne bi smel reči. Ne bi smel soditi, če ni vedel, o čem sodi.

Veste, ne počutim se krivo, ker nimam vzroka za to.

Kaj pa drugi?

Od zdravniškega sindikata Fides sem dobila odziv, nekako podporo in hkrati ponudbo, da mi dajo svojega odvetnika, če bi to želela. Skratka, niso me ignorirali.

Kar se tiče moje delovne organizacije, UKC Maribor, sta me, ko se je primer začel dogajati, oba direktorja, glavni in strokovni, poklicala in mi dala moralno podporo. Mislila sem, da imam v njiju zaveznika, zdaj pa nisem popolnoma prepričana, ali je to res tako. Veste, če ste v neki organizaciji delali 20 let in do tega trenutka dobro, dali vse od sebe, delali ponoči in podnevi res je, za to sem bila plačana, a so stvari, ki se ne dajo kupiti , zakaj nobeden od njiju v novinarske mikrofone ni mogel reči drugega kot to, da čakajo mnenje tožilstva Zakaj niso mogli reči, poglejte, gre za našo staro specialistko, ki je doslej delala dobro, odlično, pomagala nam je zgraditi otroški intenzivni oddelek

Odzivi iz UKC Ljubljana?

Z Ljubljano nisem nikoli neposredno komunicirala. Tu bi se vzdržala komentarja.

Kako doživljate vlogo zdravnika v današnjem času po vseh teh primerih, ki so se pojavili? Poleg vašega denimo še primer zdravnika, ki je med operacijo zabodel deklico, pa obsojeni porodničar, do primera Šilih, ki sta ravno danes (pogovarjali smo se v četrtek popoldne, 9. aprila, op. p.) znova dobila tožbo na evropskem sodišču, da njun sin pred 16 leti ni bil pravilno obravnavan. Se pojavlja trend nekakšnega preganjanja zdravniških napak ali je to zgolj naključje?

Slovenija postaja vedno bolj podobna ZDA. Tam je znano, da so zdravniki veliko na sodiščih. Niso pa v medijih, tako kot mi. To, da je zdravnik zaradi upravičenega ali neupravičenega mnenja, da se je zmotil, tožen, v ZDA ni nenavadno. Nenavadno je, da smo tisti, ki smo v sodnih postopkih, nenehno v medijih, še preden se karkoli zgodi, tega ne morem razumeti. S tem se pri nas nekako izvaja pritisk na institucije, ki ne opravljajo več svoje funkcije.

Zdravstvo se bo in se je, sem prepričana, v zadnjega pol leta bistveno podražilo. Vsi gledamo, da bomo naredili to, kar je treba, in še vse tisto, kar ni, da se bomo zaščitili. Dela se bistveno več preiskav. To se bo kmalu videlo in ministrstvo se tega ne zaveda. To bo zelo velik udarec za paciente.

Popolnoma pa razumem Nekrepove, da so strašno žalostni. Tudi jaz sem.

Ali lahko vaš primer v zdravstvo vendarle vnese kaj pozitivnega? Da se denimo zdravniki začnejo zavedati, kako pomembno je komuniciranje med njimi samimi, med zdravstvenimi institucijami in bolniki, da lahko, če znaš govoriti z ljudmi, pričakuješ podporo? Ali pa da se denimo naučite komunicirati tudi z mediji?

Gotovo je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. Res je, lahko se navadimo prenašati udarce z leve in nastaviti še desno stran. A medijem vseeno ne bomo mogli nikoli povedati nič, ker ne smemo. Ni prav, da smo zaradi vsake naše odločitve, ki ni optimalna, preganjani. Ni prav, da si linčan zato, ker med petimi možnostmi, ki so bile na razpolago, nisi izbral prave.

Zakaj mislite, da je ravno vaš primer postal tako medijsko razvpit, kaj je po vašem tisto, kar iz takih primerov naredi cirkus?

Poglejte malo globalno, pa boste videli, kdaj so se začele stvari pojavljati v medijih. Ko je bilo treba zdravnike nekako priškrniti. Vse to je delegirano malo višje, kot si midve misliva. Ta primer je bil že od začetka obsojen, da se ne konča dobro, tudi zaradi druge strani, vseh vpletenih, odvetnika, staršev.

zlatka kanič

Ali bi zdaj, ko gledate nazaj, naredili kaj drugače?

Po bitki je vsak lahko general. Če bi s sedanjim znanjem, izkušnjami, vedenjem dobila enakega pacienta, bi se seveda drugače odzvala. Če pa bi bila z enakim znanjem še enkrat v enakem položaju in dobila enakega pacienta, bi ravnala enako.

Kaj pa glede komuniciranja s starši? Očitajo vam, da ves čas niste komunicirali z njimi, da jim niste nič povedali.

To ne drži, to so laži, ki jih širijo starši in odvetnik. Komunikacija z njimi je bila od vsega začetka. V začetku niso komunicirali z mano, z njimi je komunicirala kolegica. Ko smo začeli zdravljenje, sem jo prosila, naj se ona pogovori s starši, da lahko izpeljem to, kar je bilo še treba. Ko sem se naslednjič z njimi srečala jaz, sem jih prosila, naj še malo počakajo, da še nekaj delamo, potem pa se bomo usedli in se pogovorili. Ko sem prišla nazaj s podatki, jih ni bilo več.

Kdaj so se vrnili?

Sredi noči, ko so videli fantka, zjutraj pa smo govorili po telefonu.

Če bi bila z enakim znanjem še enkrat v enakem položaju in dobila enakega pacienta, bi ravnala enako.

Koliko časa je vse skupaj trajalo, od tega, ko so ga pripeljali, do odhoda v Ljubljano?

Sprejet je bil okoli osemnajste ure, diagnostika se je začela takoj, hkrati s tem se je nadgrajevalo zdravljenje po diagnozi, ki sem jo postavila jaz, ko sem dobila vse podatke iz preiskav. Ko sem dobila izvid o vsebnosti amoniaka glede na to, da je šlo za zelo specifično stanje, vse drugo je bilo namreč v redu sem pogledala v biblijo pe- diatrije Nelson Textbook of pediatrics, diagnosticirala sindrom Reye in ga zdravila. Storila sem vse, da bi prišla do prave diagnoze, in nisem opustila nobenega diagnostičnega postopka. Zjutraj smo se na konziliju odločili, da pokličemo Ljubljano, kar smo tudi naredili, in je bil potem prepeljan v Ljubljano. Vse to sem povedala tudi na zagovoru.

Se je tožilstvo v sklepu o začasnem odvzemu licence opredelilo do vašega zagovora?

Ne, sklepa še nisem prejela, zato ne vem, s čim so utemeljili, da se niso opredelili do mojega zagovora.

Zakaj je bilo rečeno, da se je strokovno mnenje odbora za strokovno medicinska vprašanja razlikovalo od mnenja tujega izvedenca medicinske stroke?

Mnenje strokovnjaka iz tujine je bilo odgovor na vprašanje, ali je okvara encima v ciklusu uree potem je tako in tako. Ko sem jaz opravila vse preiskave, nisem vedela, da ima fant okvaro ciklusa uree. Videla sem, da ima zvišano vrednost amoniaka, in sem diagnozo poiskala v tej smeri. Šla sem pogledat v več knjig in določila diagnozo glede na zbrane podatke, glede na njegovo anamnezo (zdravila, potek bolezni, obnašanje v tistem hipu, starost). Bilo je več možnosti, odločila sem se za tisto, ki se mi je zdela najbolj verjetna, sindrom Reye, ki je zelo redka bolezen. V tej starostni skupini smo imeli v 15 letih dva otroka s tako težavo. Moji starejši kolegi pa se ne spomnijo, da bi kdo imel motnje v ciklusu uree, niti pri mlajših otrocih, pri katerih je to bolj verjetno, kaj šele pri taki starosti.

Potem je to zmotna presoja, če gledamo za nazaj?

Glede na podatke je bila v tistem trenutku moja presoja skladna z medicinsko doktrino in zdravljenje tako, kot zahteva ta sindrom. Bila je bolj verjetna o tiste, ki se je potem izkazala za pravo. Izvedenska mnenja, ki so ugotovila, kakšna je bila prava diagnoza, so bila izdelana kasneje, a se iz nje zdaj delajo sklepi, kaj bi morala storiti, če je šlo za motnjo uree. Genetska analiza je bila narejena po pol leta.

Nameravate po vsem, kar se bo zgodilo, če boste denimo obsojeni, delati kot zdravnica, imate morda kakšne druge načrte?

Ne. Veste, ne počutim se krivo, ker nimam vzroka za to. Strokovni forum je presodil, da gre za zmoto. Prepričana sem, da se je že vsak zdravnik kdaj zmotil, ker se vsak lahko zmoti. Veliko še lahko dam medicini in pa- cientom. Če se umaknem, bi bilo to zame res poraz in priznanje krivde. Jaz pa nisem kriva.

Popolnoma pa razumem Nekrepove, da so strašno žalostni. Tudi jaz sem strašno žalostna zaradi Borove smrti, žalostna sem za vsakega otroka, ki umre v bolnišnici, pa jih na srečo ni veliko. Žalostna sem, če moram povedati, da ima otrok raka. Ne bi se pa zagotovo odzvala tako, kot so se oni. Bolečino doživljam kot nekaj intimnega, kar moram preboleti v sebi, ne na očeh javnosti.

Se boste na odločitev o začasnem odvzemu licence pritožili?

Da. Še enkrat povem, prepričana sem, da je bila moja odločitev zmotna, tega ne zanikam, ampak za diagnozo, ki sem jo po klinični sliki sprejela, sem bolnika zdravila vestno in ne malomarno. Nihče se ne zaveda, kaj pomeni takšna odločitev v javnosti. Moji kolegi so prestrašeni, ljudje zahtevajo in izsiljujejo preiskave, dela se več preiskav, dobivamo več napotnic. Kakšni starši pridejo k meni in pravijo, pa da ne bo kot pri Nekrepovih, da ne boste malomarni, da ga ne boste ubili. To so grozljivi pritiski.

Če bi se odločali danes, bi bila to še medicina?

Zanimivo vprašanje. Postavljala sem si ga že pred leti, ko nisem imela nobenih slabih izkušenj s pacienti. Kolegom sem večkrat povedala, da se za ta študij nikoli več ne bi odločila.

Zakaj?

Medicina mi ni nikoli dala toliko, kolikor mi je vzela. Bila sem pridna študentka, študij sem končala, ko sem imela devet mesecev staro hčerko. Tudi specializacijo sem delala po regelcih, brez kakšnega zabušavanja, ko sem jo končala, sem bila stara 31 let. Ko se prišla pa v službo, sem bila tako na dnu, da je sleherni zaslužil več kot jaz in je bil več vreden. To ni vredno. Ni, nikoli več ne bi šla študirat tega. To so bila zame in za mojo družino izgubljena leta.

Medicina pa vas veseli.

Seveda, zelo me veseli, posebno delo s pacienti. Ni mi težko delati veliko, veseli me klinično delo. Priznam pa, da po teh dogodkih nisem imela nobenega veselja do dela.

Avtorica: Lucija B. Petavs

Prispevek je bil objavljen v 14-dnevniku Medicina Danes.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Lokalne volitve: Janković slavi, vrnitev Kanglerja v Mariboru

Županom se v prihodnjem letu obeta nekaj več denarja kot letos

FINANCE
Zoran Nepremagljivi 1

Kdo v Ljubljani sploh lahko premaga Zorana Jankovića?

MANAGER
Slovenija
Slovenija Od banan do nepremičnin in odpadkov: kaj je v ozadju vzpona Izeta Rastoderja in kaj vse je še pred njim

Rastoder je preživel udarec sesutja Agorkokorja v letu 2016 in že lani je njegov posel z bananami spet začel pospešeno rasti. Zadnja...

TOP JOB
Delavci
FINANCE
MOL nezakonito podelil koncesijo, izločeni in oškodovani ortodont kljub temu praznih rok 1

Ortodont Saša Savić opozarja na ugotovitve sodišč o nezakoniti praksi Mestne občine Ljubljana Zorana Jankovića pri podeljevanju...

FINANCE
Neuradno: interes za Abanko izrazili Madžari, lastnik NKBM, Kostić ... Kdo še? 2

Med že začetim postopkom prodaje državni sekretar Dragonja spet minira prodajo

OGLAS
FINANCE
Članki
Članki Poslovna priložnost za prevzem proizvodne dejavnosti z več kot 40 letno tradicijo

Naprodaj je uspešna družinska proizvodna dejavnost z več kot 40 letno tradicijo. Posel ustvarja prihodke s proizvodnjo in prodajo...

DRAŽBE
Članki
Članki Kakšen je izkupiček stečaja podjetja, ki je bilo porok podjetju Zorana Jankovića?

Stečaj Baze Dante, ki je dala poroštvo za posojilo družbi KLM Naložbe, je tik pred koncem. Upniki dobili le drobtinice, Furs ostal brez...

TOP JOB
Delodajalci
Delodajalci Zdaj ni pravi čas za zanemarjanje izobraževanja delavcev

Dodatno izobraževanje je potrebno tudi zaradi hitro spreminjajočih se delovnih mest

MANAGER
Slovenija
Slovenija Direktor, ki je izplačal lastnike in iz treh naredil 25 milijonov 5

Marjan Pogačnik iskreno o svojem netipičnem menedžerskem odkupu, ko se je pred desetimi leti moral odločiti: zapustiti Iskro Mehanizme,...