Anton Tomažič vsi članki avtorja

27.3.01 17:55 dop. 28.3.01 20:54

Kaj sem hotel? Nad in za mano petmetrska skala, s katere sem padel (in sem se je prav bal), pred mano 20-metrski prepad, na obeh straneh kanjona pa po 20 do 30 metrov stene, ki je dopuščala dostop nekaj sončnih žarkov le med 12. in 13. uro. Nazaj ne bom več plezal, saj sem jo zelo skupil že ob prvem padcu. Torej bom čakal na rešitev iz zraka. Zanesel sem se na ženo, za katero sem vedel, da bo odločno zahtevala reševalno akcijo. Toda naslednji dan se ni zgodilo nič. Tretji dan ob 14. uri sem končno zagledal (prvič in zadnjič) reševalni helikopter. Toda le za nekaj sekund. Razdalje so pač velike, najti koga v gosti džungli pa težko. Ne rečem, da me ne bi mogli videti, saj sem na nekaj skal razporedil belo perilo, obesil bele polivinilaste vrečke ... Ko v soboto in nedeljo ni bilo več nobenega glasu, sem začel dvomiti o tem, da me bodo rešili drugi. Čedalje bolj sem začel misliti spet na svoje lastne dejavnosti. Najprej sem se lotil prižiganja ognja. Toda kaj mi je pomagal lok in drgnjenje, ko ni bilo nobenega suhega lesa. Potem mi je pogled padel na moj najljubši digitalni fotoaparat Kodak 290. Vedel sem, da mora biti v njem tudi leča, s pomočjo katere in sonca bi naredil ogenj in s tem tudi dim, ki bi reševalce opozoril name. Mimogrede: sodobni fotoaparati so zelo kompaktni in prav nič lahko ni brez kakršnegakoli orodja iz njih dobiti nepoškodovan del. Pa mi je uspelo. Leča je bila debela in kar obetavna, toda kaj ko ravno naslednja dva dni med 12. in 13. uro ni bilo prav nobenega sonca.

Noči

Lokalni časopis The Daily Herald je Tomažičevo vrnitev med žive objavil na prvi strani. Tedaj je izjavil, da se mu bodo fizične rane zacelile hitreje kot psihične.

Na Nevisu se ob tem letnem času znoči ob 18. uri, zdani pa ob šesti uri. Vmes pa je 12 strahotno dolgih ur, posebno če si zunaj visoko v gori na prostem in nimaš dolgih hlač in rokavov. Iz nekaj malega listja sem si naredil nekakšno gnezdo, kjer sem potem šklepetal in se tresel 12 ur. Če se je ulil dež, sem se pa prav na hitro do golega slekel in hlačke ter majico spravil v nahrbtnik, da so ostale suhe. Tiste pol ure naliva mi pač ni preostalo drugega, kot da sem se še malo bolj tresel, ko pa je naliv prenehal, sem na hitro opravil "menjavo tekočine" (uriniranje v steklenico, pa spet na zdravje ...) in se oblekel v suho oblačilo. Če bi si zmočil hlačke in majico, potem bi morda moj organizem ne prenesel še dodatnega ohlajanja.

Sicer pa čisto sam ponoči le nisem bil. Ko sem prvi večer pripravljal "gnezdo", sem dvignil preperel hlod, izpod katerega se je usul pravi panj (ker sem to doslej videl le pri čebelah) komarjev. Bilo jih je na stotine, in to manj kot dva metra od mene. K sreči mi je žena pred odhodom v nahrbtnik dala sredstvo proti komarjem. Pomokril sem okolico in dele obleke, ne pa tudi rok in nog, saj bi me to peklo še dosti bolj kot komarji piki. (Ko sem imel enkrat čas, sem na nogah in rokah naštel prek 500 ran, ranic in prask). Na moje prijetno presenečenje pa komarji sploh niso bili kaj dosti napadalni, morda tudi zato, ker prej gotovo še niso srečali človeka in spoznali slastnega okusa njegove krvi.

Ko sem že pri dobrih stvareh, naj resnici na ljubo omenim še čudovite nočne koncerte in skrivnostno petje, ki se je začelo zvečer in katerega različne oblike so se menjavale vso noč. Pa še (sicer zelo plašne) opice, ki so se lovile in ropotale po vejah, pa tudi marsikaj odvrgle (tudi v mojo bližino), niso dale miru.

V lastni grobnici in plezarija

Seveda sem se z vsakim novim dnem svojega bivanja v tisti kanjonski pasti vedno bolj počutil kot v lastni grobnici. Morda me bodo (moje truplo) pozneje našli in v tem primeru sem želel pustiti sporočilo, da nisem kar takoj umrl. Tako sem pripravil kar nekaj "dokumentacije". Vsak dan sem na steno izpraskal številko dneva, na primer "day 3". Še uporabnejši pa je bil moj (zdaj že pokojni) digitalni fotoaparat. Z njim sem ne le posnel svoje bivališče, gnezdo in lastno stanje (s samosprožilcem sem se vsak dan slikal s toliko dvignjenimi prsti, kot sem preživel dni), temveč sem na pomnilniške kartice lahko posnel tudi zvočna sporočila! Vsak dan sem na kratko opisal, kaj sem počel, dodal pa še izvlečke iz čudovitega nočnega koncerta (predvsem ptičev). Najhuje pa mi je bilo (priznam, da sem kar zajokal), ko sem pogumni ženi pustil nekakšno oporoko, pa ne v materialnem smislu, temveč o vzgoji in prihodnosti otrok. Čeprav sem fotoaparat na koncu razbil, da bi dobil iz njega lečo, sem tri spominske kartice (s prek sto slikami in desetimi zvočnimi zapisi) ter denar, kolikor sem ga imel s sabo, zavil v polivinil in dal v žep. Na žalost pa sem pri enem od naslednjih padcev vse skupaj izgubil, tako da tega nihče več ne bo našel.

Ko sem četrti in peti dan začel vse bolj razmišljati, kako bi se sam rešil, mi je pogled vse pogosteje uhajal na skalo, s katere sem padel. Gotovo sem se vsaj desetkrat opremil, obul, oblekel in pripravil - potem pa odnehal. Saj nisem neumen, naslednji padec bo še hujši! Po drugi strani pa - ali naj umrem v tej neumni kotanji? In nikoli več ne vidim svojih otrok? Prisilil sem se k logičnemu razmišljanju in kmalu prišel do bistvenega vzroka za svoj padec: vlažen mah in pomanjkanje stopinje. In sem začel delati: počasi sem (od spodaj) odstranjeval mah, našel nekaj ostrih kamnov (kot pri Kremenčkovih) in začel klesati nekaj ključnih stopničk. Ugotovil sem, da nekje na sredini stene že kar lepo stojim in moj strah je začel počasi plahneti (pa tudi stanje noge se je počasi izboljševalo). Da bi laže stal v steni in jo obdeloval, sem bil rajši bos, k sreči pa sem copate zagnal prek stene - "za vsak primer". V nekem trenutku (petega dne) pa sem nenadoma zbral dovolj poguma in moči in preplezal še zadnja dva metra ter se končno rešil svoje pasti. Nič zato, če sem ves ostanek svojega premoženja (predvsem nahrbtnik, v katerem sem imel vse pretekle noči vsaj nekoliko zaščitene noge) pustil v kotanji, saj je bilo moje olajšanje neizmerno. Toda pred mano so bili še trije (hujši) dnevi (in noči!).

Prvič na uhojeni poti in vnovič pri luknji

Vedel sem, da v spodnjem delu kanjona nimam česa iskati, saj se je z vsakim (presušenim) slapom le še poglabljal. Torej mi ni preostalo drugega, kot da se spet vzpenjam in skušam na vrhu najti kakšno sled, ki vodi v dolino. Prvi del je bila ena sama muka, saj sem bil že zelo izčrpan za vzpon, toda druge možnosti ni bilo. Po šestih dneh sem na nekem džungelskem grebenu končno naletel na pot (gaz), po kateri je nekdo (mislil sem, da sta bila morda dva) že hodil. To je pomenilo, da se mi ni treba izogibati prav vsakega kaktusa in odstranjevati prav vsake nadležne ovijalke. Ker so bile sledi še dokaj sveže, sem pomislil, da so jih morda celo naredili reševalci. Opazil sem tudi, da so imeli podobne navade kot jaz, saj sem našel prežvečene ostanke iste vrste palme, kot je bila moja najljubša (še zdaj ne vem zakaj, ampak jaz sem ji dal ime "domžalčanka"). Čeprav sem šel najprej navzgor (kar je bilo zelo naporno) in so se na vrhu preganjali oblaki, ki so mi onemogočali nadzor nad orientacijo, je moja morala (in moč) kar rasla, saj sem bil končno na človeških sledeh. Stvar je tekla kot po maslu; pozabil sem na napor, samo sledil sem predhodniku, zdaj le še navzdol, najprej po zmerni dolini, nato pa vse bolj kanjonasti. Saj ni čudno: v nekem groznem trenutku sem se znašel tik nad "svojo" luknjo, zagledal lasten nahrbtnik, dobro poznano (in označeno) grobnico ... Zavedel sem se, da sem ves dan sledil lastnim sledem, ki so me pripeljale tja, kjer sem začel prvi dan ...

V takšnih razočarljivih trenutkih je kar težko narediti objektivno analizo in se odločiti za pravo rešitev. Sam sem najprej (kot ponavadi) zmolil kratko molitev, pomislil na otroka in ženo ter s tem dobil novo voljo za iskanje rešitve. Bal sem se, da sem že preveč izčrpan, da bi se spet vračal po kanjonu navzgor. Odločil sem se, da se bom skušal s strani izogniti najnevarnejšim delom kanjona. Vrnil sem se le toliko, da sem našel stransko steno, ki ni bila preveč strma, tako da bi se lahko delno povzpel nanjo, nato pa nekaj časa nadaljeval skozi najhujšo džunglo, vzporedno s kanjonom, ter tako obšel najnevarnejša mesta. Naj omenim, da gre za res strma pobočja, brez pretiravanja s tudi do 80-odstotnim naklonom, ki bi jih bilo drugje (na primer v Sloveniji) nemogoče obvladati (se na njih obdržati), v džungli pa nekako gre, ker je pač tako gosta, da te včasih s svojimi trni, kaktusi in oprijemajočo se travo kar nekako (za)drži in reši pred padcem. No, mene pač ni. Ko sem se po dobrih dveh urah mučenja (in kakšnih sto novih praskah) kakšnih dvesto metrov niže približal kanjonu, sem začutil, da se strmina 80 odstotkov vse bolj približuje 90 odstotkom, kjer pa te nobena "hosta", ki štrli iz stene, več ne zadrži. Ko sem to spoznal, je bilo že prepozno, tudi za umik. Začutil sem, da se trava trga, koreninice pulijo. Kako globoko pod mano so bila tla, še nisem vedel (sem pa slutil). Svet' križ božji! Pa sem poletel, z velikim hruščem. Spotoma sem postružil še nekaj kamenja, treščil pa sem na skale (v kanjonu) s hrbtom navzdol. Zelo me je zabolelo v hrbtenici, vendar sem že v isti sekundi skočil pokonci, kot bi nagonsko ne želel priznati, da sem dobil hujšo poškodbo. Hvala bogu! Ko sem pogledal nazaj, sem videl, da sem tako padel (in preživel) kakšnih osem metrov.

JUTRI: Tomažič gre na vse ali nič