Šef Istrabenza (vsaj še do ponedeljka) Igor Bavčar zadnje dni veliko govori. Zanj je to dokaj nenavadno. Igor Bavčar je doslej medijem namenjal po intervju na leto. Od minule srede so ga polni vsi teve ekrani. Govori v svojstvenem stilu: počasi, mirno, preudarjeno. Govori in govori, a bolje bi bilo, če tokrat ne bi.

Vendar pa, bolj kot govori, bolj dela uslugo nam, "populističnim medijem". Razkriva namreč vso bedo Istrabenza, svojega vodenja holdinga, slovenskega "corporate governancea" oziroma političnega kadrovanja, na katerega smo, vsaj na Financah, dosledno opozarjali že leta. Bedo upravljanja, ki se, žal, ni dotaknila množic. Zakaj? Zaradi svetih krav, medijev, ki so ščitili "izbrance", politike in eminentne gospodarstvenike, apatičnosti ljudi? Verjetno vsega tega.

Bavčarjev populizem

Ko Bavčar zadnje dni govori, se seveda brani. In ko se človek brani, izusti marsikatero cvetko, tudi neumnost. Kot je recimo tista, kako je imel Istrabenz vsa leta pozitivni denarni tok iz posojil. Finančni "faux pas", a v bistvu to drži. Če ne bi bilo radodarnih prijateljskih bankirjev, danes o potopu Istrabenza ne bi govorili.

In neskončno omenjanje števila zaposlenih v skupini. Gre za skrajni populizem: če še novinar nacionalne televizije, "specializiran" za gospodarske teme, ne razume, da to ne pomeni, da bi ob morebitnem stečaju Istrabenza - kar, mimogrede, je po mojem mnenju še vedno najboljša rešitev - na cesti ostalo pet tisoč ljudi, kako bi to razumeli janezi? Ali delavec v proizvodnji Bavčarjeve netranparentno prevzete Droga Kolinske ? Še enkrat: ob stečaju Istrabenza bi bilo na cesti 25 ljudi.

Lastniški populizem

Populizem zganja tudi Stane Valant, prvi mož NFD Holdinga , ki trdi, da je rešitev Istrabenza nacionalni interes. Ker da bi drugače padlo pol Slovenije. Oprostite, gospod Valant, zaradi vašega nacionalnega interesa, ki v bistvu ni bil nič drugega, kot interes priviligiranih izbrancev, da pridejo do poceni, če ne zastonj premoženja, je treba Istrabenz zdaj reševati.

Valant je na Trenjih lepo naštel, kje vse ga je Bavčar polomil, kako je izčrpal holding: a pozabil, da so vse te napake nastale pred njegovim nakupom. In pozabil, da so bile vse obelodanjene. Zakaj je torej kupil četrtino Istrabenza, če pa je vse to vedel že takrat?

Nalaga tudi Marko Kryžanowski, prvi mož Petrola , ki poudarja, da bi bil stečaj škodljiv. Seveda zanj, gospoda Valanta in Bavčarja: ob njem bi družbe, ki jih vodijo in si jih lastijo, ostale praznih rok. Stečaj je nevaren tudi zanje - če bi imeli odgovorne lastnika, ker bi jih ti zamenjali (čeprav so se branili pred sovražnim prevzemom, ki pa je v bistvu nastal na političnih, ne ekonomskih temeljih). In strečaj je zanje najslabša možnost, ker ni šment, da se ne bi pojavil kakšen od njihovih tisočerih delničarjev, ki bi menil, da so z nakupi Istrabenza oškodovali njegovo premoženje.

Med najbolj absurdnimi Bavčarjevimi izjavami na četrtkovih Trenjih je tudi tista, da bi se bil v korist rešitve Istrabenza pripravljen odpovedati svojemu deležu. Kakšnemu deležu? Vse premoženje "njegove" Maksime Holding , v katerem je sicer še 25 tisoč drugih delničarjev, je bolj kot ne zastavljeno. Torej že v lasti bank. Čemu bi se torej odpovedal, če pa nikoli niti ni bilo njegovo?

Bankirski populizem

Tudi mimo vrlih bankirjev ne morem. O tem, kako so ";talali" posojila, nima niti smisla govoriti. Kako s strahospoštovanjem gledajo Bavčarja (no, so vsaj do sestanka minuli petek, ko jim je voda že močno tekla v grlo), tudi ne.

Tudi o ogorčenju nad Francetom Arharjem, šefom slovenskega Unicredita, ki se je prvi zganil, in zaplenil del Istrabenzovih delov Mercatorja , Petrola in Save , ne. Odnesel je pač tisto, kar mu je pripadalo po pogodbi in ni bilo "prišraufano". Ker se je zbal, da utegne v kaosu večmesečnih dogovarjanj brez sadov, banka ki jo vodi, izgubiti, kar bi (še) lahko iztržila iz žalostne zgodbe Istrabenza.

In, ker se verjetno boji tudi za svoj stolček. Očitno ima Arhar bolj odgovorne lastnike, kot so lastniki drugih (državnih) bank. Take lastnike, ki jih zdaj ne zanima več, da je bil Arhar guverner. Take, ki mu, čeprav je sam v to še menda prepričan, kljub poskusom reševanja banke, junija ne bodo dali novega mandata. Če verjamemo govoricam iz tujine.

Pri nas pa se, mimogrede, še vedno ne ve, kolikšna bo nagrada (?) bivšemu šefu NLB Marjanu Kramarju, ki je vseh pet let svojega mandata vneto delil posojila Bavčarju. Tako vneto, da je od 120 milijonov evrov zdaj 45 milijonov evrov nezavarovanih, in smo davkoplačevalci lani vanjo že morali vliti svež kapital. Kolikokrat ga bomo še morali?

Krivci iz "žute štampe"

Pa še o medijskem pogromu, ki ga zaznavata Bavčar in Valant: če ne bi bilo medijev, bi Bavčar morda še danes lagal o svojem lastništvu Istrabenza. Če ne bi bilo medijev, morda niti banke upnice ne bi vedele, koliko premoženja sploh še ima Istrabenz, za koliko preplača obnovo hotela, kakšne prijateljske posle sklepa... Ker v Istrabenzu, eni od trdnjav slovenskega "corporate governancea", nihče ne ve nič. In tudi nič ne vpraša. Kot donedavni predsednik nadzornega sveta Janko Kosmina in njegovi sonadzorniki, ki sedem mesecev svojih nemajhnih sejnin očitno niso namenjali za nakup časnikov in RTV ter kabelsko naročnino. Ker bi o Bavčarjevm lastništvu Istrabenza sicer lahko izvedeli že novembra 2007.

Edini "nacionalni interes" trenutno je nadaljnje pisanje medijev pogrom o vseh omenjenih in podobnih istrabenzih. In prihod poštenega (utopično?) stečajnega upravitelja. Še najbolje iz tujine - takega, ki ni vezan na slovensko politično-gospodarsko kloako.