Mićo Mrkaić vsi članki avtorja

26.7.01 19:30

Nemški anarhistični filozof Paul Feyerabend je v svoji knjigi Against Method (Proti metodi) zagovarjal načelo, da znanstvena metoda ne obstaja in da je zato dovoljena vsakršna metoda raziskovanja. Profesionalni ekonomisti si lahko dostikrat le pulimo lase, saj se zdi, da se njegova teza še predobro potrjuje. Že naš prvi gospodarski minister, ekonomist Jože Mencinger, je dejal, da so ga na njegovem položaju ekonomije učili psihiatri in drugi ekonomski laiki. Ker pa je od ekonomske politike odvisno tudi to, ali se bomo vozili z yugom ali mercedesom, ali bomo letovali na morju ali v lavorju in ali lahko pričakujemo 50 ali 80 let življenja, je čas, da začnemo ekonomisti učiti laike.

Bertrand Russel je napisal nekako takole: slabšo ko ima avtor logiko, bolj zanimive ugotovitve lahko izpelje. Tako je William Greider v svoji knjigi Manična logika globalnega kapitalizma izpeljal zanimive sklepe. V njej piše o globalnem svetu hiperproduktivnosti, kjer produkcijske zmogljivosti naraščajo tako hitro, da proizvedenega blaga ne more nihče porabiti, zato se pojavita brezposelnost in huda kriza. Na prvi pogled zveni ideja prepričljivo, ali ne? Greider je svojo knjigo začinil z množico anekdot, potopisov in citatov iz tujih jezikov, na žalost pa se ni potrudil naučiti osnov ekonomije. Uničujočo kritiko Greiderja je na eni sami strani napisal sloviti ameriški ekonomist Paul Krugman, ki pravi preprosto tole: če ne bi proizvedenega blaga nihče porabil, bi se to videlo kot naraščanje varčevanja, tega pa v podatkih ne opazimo. Nato pa je še dodal, da mu je moč ekonomske teorije omogočila na eni sami tipkani strani zavrniti logiko Greiderjeve debele knjige.

Greider v svojem komentarju gospodarskih pojavov ni osamljen. Ersatz ekonomija in iz nje izpeljani ekonomski komentarji so postali prava industrija. Pri tem jim žal zelo pomagamo ekonomisti, saj je akademska ekonomija v zadnjih petdesetih letih postala zahtevna tehnična disciplina, nekakšna kombinacija uporabne matematike in statistike. Kot pa vemo, uporabna matematika ni tema, z znanjem katere bi blesteli v družabnih krogih. Greiderjevih 473 strani z malo številk in brez zapletenih formul je bolj užitno berilo kot pa z grškimi črkami prestreljena tehnična besedila.

Akademski ekonomisti so na svoje hermetično pisanje dostikrat celo ponosni, da pa je mogoče zapletene ekonomske probleme razložiti na dostopen način, bom pokazal v naslednjem primeru.

Priljubljena je kataklizmična ideja enopetinske družbe. Gre v bistvu za naslednje: zaradi naraščanja produktivnosti kot posledice avtomatizacije in uvajanja računalnikov naj bi kmalu ena sama petina prebivalstva skupaj s stroji in računalniki proizvedla vse, kar celotna družba potrebuje. Preostale štiri petine pa naj bi bile obsojene na vegetiranje. Nasvet, ki sledi, je jasen - rast produktivnosti je treba zavreti.

Vsaka teorija pa zahteva empirično verifikacijo in v tem pogledu teorija enopetinske družbe propade na celi črti. "Enopetinci" namreč pozabljajo, da produktivnost raste že stoletja. V zadnjem stoletju se je povečala za približno desetkrat. Če bi torej "enopetinska" teorija veljala, bi bili že zdaj nezaposleni skoraj vsi. Kje je torej napaka?

Skrita (in napačna) predpostavka v tej teoriji priučenih ekonomskih komentatorjev je, da po njihovem družba potrebuje fiksno količino proizvedenih dobrin (ali, kar je v tem primeru isto, da cilj podjetnikov ni več dobiček). "Enopetinska" družba je potemtakem možna le, če "požrešni kapitalisti" svoje korporacije spremenijo v dobrodelne ustanove in pozabijo na dobiček ali če bodo vsi ljudje na svetu rekli, da jim ničesar ne manjka. Zdi se mi, da take kolektivne nirvane ne bomo dosegli.

V nasprotju z enopetinsko teorijo pa preverjena ortodoksna ekonomska teorija pravi, da se število delovnih mest povečuje s produktivnostjo. Dobra podjetja zaposlujejo nove delavce, slaba, z nizko produktivnostjo, pa jih odpuščajo. Nasvet zagovornikov "enopetinske teorije" je za zmanjšanje brezposelnosti torej približno tako koristen, kot če bi maligne tumorje zdravili s puščanjem krvi.

France Prešeren je napisal "Le čevlje sodi naj Kopitar", jaz pa menim, da svoboda govora vsem, ne samo ekonomistom, dopušča, da komentirajo ekonomska dogajanja. Vendar pa je znanje ekonomske teorije koristno tudi, če hočemo to teorijo zavrniti ali kritizirati, konec koncev je nasprotnika treba poznati. Zatorej predlagam naslednji preizkus. V navedenem citatu iz Dnevnika z dne 4. junija 2001 sta dve ekonomski napaki. Ali ju lahko najdete? Če ne, potem je čas za študij.

"Da se za neugodno fizično in vrednostno razmerje med zaposlenimi ter upokojenci ne sme kriviti upokojencev, ampak nosilce naše neoliberalne prostotržne gospodarske politike v razmerah globalizacije, ko se kapital iz razvitejših dežel zaradi večjih dobičkov seli k cenejši delovni sili v manj razvitih deželah, zaradi česar je v razvitejših državah precejšnja stalna brezposelnost (v EU je 19 milijonov nezaposlenih). To postaja že slovenska značilnost (okrog 105 tisoč brezposelnih) - hkrati pa znižujejo dodane vrednosti na zaposlenega, kar pomeni manj dohodkov za vse transfere, je menil dr. Viljem Merhar."