Facebook
Twitter
Komentar: Pobeg iz pokojninskega sistema
O pokojninskih privilegijih evropskih uradnikov OGLAS Državni zbor je sprejel zakon, ki pomeni čisto posmehovanje načelom, na katerih temelji naš pokojninski sistem. Ljudem, ki so zaposleni v ustanovah Evropske unije, zakon omogoča, da zahtevajo izplačilo revalorizirane vrednosti vseh prispevkov, ki so jih do zdaj plačali v slovensko pokojninsko blagajno, in ta denar prenesejo v poseben pokojninski sistem za uradnike EU.
Ko jim zaposlitev pri EU preneha, lahko zbrani denar prenesejo nazaj v slovenski sistem, lahko pa, če so bili zaposleni dovolj dolgo, denar tudi pustijo v evropski blagajni in dobijo iz nje pokojnino. Predlog zakona je razburil državni svet, ki je zapisal, da se s tem uvaja pokojninski nadsistem, ustvarja sloj privilegiranih evrobirokratov, krši načelo enakosti pred zakonom in ruši solidarnost. Vlada se ni potrudila, da bi te grobe ocene zavrnila vsebinsko, ampak je v odgovoru preprosto napisala, da je zakon pač treba sprejeti, ker z njim samo prenašamo določila uredbe Sveta EU. Vseeno je zanimivo pogledati, kaj je z logiko zakona narobe - in nič zato, če bomo zaradi tega jezni tudi na evropsko, in ne le na našo politično kasto. Privatizacija prispevkovPokojninski sistemi v EU so različni. Naš temelji na načelu sprotnega prispevnega kritja. To pomeni, da zaposleni, ki plačujejo prispevke, s tem ne varčujejo za svojo pokojnino, ampak financirajo izplačila pokojnin ljudem, ki so že danes upokojeni. Ko se bodo sami upokojili, bodo ti prispevki že zdavnaj porabljeni, njihove pokojnine pa bodo izplačane iz denarja, ki ga bodo v pokojninsko blagajno plačevali takrat zaposleni. Ker bo teh čedalje manj, upokojencev pa vse več, ljudem počasi postaja jasno, da iz pokojninskega sistema ne bodo nikoli dobili toliko, kolikor so vanj vplačali. Marsikdo bi bil zato vesel, če bi lahko do zdaj vplačani denar enostavno vzel iz pokojninske blagajne in ga prenesel v kakšno drugo obliko varčevanja - recimo v kapitalsko krit pokojninski sklad, življenjsko zavarovanje ali kaj podobnega. Tako bi verjetno sam sebi ustvaril boljšo pokojnino, kot mu jo bo nekoč zagotovila država. A ker pri našem pokojninskem sistemu ne gre za varčevanje, temveč za sprotno financiranje tekočih pokojnin, te možnosti nimamo. Izjema so očitno evropski uradniki, ki lahko svoje prispevke dvignejo in prenesejo v pokojninski sklad, ki ga je zanje organiziral njihov novi delodajalec. Le kaj bi reklo ustavno sodišče, če bi kdo v imenu enakosti pred zakonom zahteval, da se tudi njemu omogoči prenos plačanih pokojninskih prispevkov iz prvega v drugi steber? Darilo iz državnega proračunaIzplačilo revaloriziranih prispevkov evropskim uradnikom bo pomenilo, da bo imela pokojninska blagajna na voljo še toliko manj denarja za tekoče pokojnine. Potrebni denar bo seveda spet zagotovil državni proračun - se pravi tisti, ki davke pridno plačujemo kar doma. Vlada je izračunala, da bo za ta izplačila v prihodnjih dveh letih morala nekje najti pol milijona evrov. Številka je verjetno krepko podcenjena. Temelji na domnevi, da bo izplačilo prispevkov zahtevalo le tistih 36 uradnikov, ki so že zaprosili za informativni izračun neposredno na podlagi evropske uredbe. Očitno niso razmišljali o tem, da bo sprejetje nacionalnega zakona, ki natančno določa in s tem poenostavlja postopke za umik iz slovenskega pokojninskega sistema, k temu spodbudilo še številne druge, ki o tem do zdaj niso razmišljali - sploh v času, ko nas vlada sama opozarja, da slovenski sistem ne bo več dolgo zmožen izplačevati takšnih pokojnin kot zdaj. Pa tudi če je številka prava: za nesmiselne privilegije je škoda vsakega centa. Nagrade za politikePokojninski privilegij evropskih uradnikov je žal pravilo, in ne izjema. Mednarodne organizacije, tuja predstavništva in njihovo osebje povsod uživajo številne davčne in drugačne ugodnosti. Kaj je na teh ljudeh toliko posebnega, da si to zaslužijo, mi nikakor ni jasno - sploh če se vprašam, zakaj naj bi si posebno obravnavo zaslužili ljudje, ki jih v tujino pošlje država, ne pa tudi tisti, ki jih tja pošljejo podjetja in pogosto počnejo kaj bolj koristnega. Med razlogi za takšne privilegije je gotovo tudi, da pomenijo priročno nagrado politikom, ki so doma opravili svoje delo. Ne morem si kaj, da se ob tem ne bi spomnil Milana Cvikla, ki je nekoč goreče nasprotoval znižanju najvišje davčne stopnje s 50 na 41 odstotkov, češ da gre za prikrito nagrado članom Odbora za reforme - čeprav je znižanje veljalo za vse z dovolj velikimi dohodki, torej tudi zanj. Danes temu junaškemu zagovorniku visoke obdavčitve ni nič nerodno, da v dobro plačani evropski službi plačuje davke po enotni davčni stopnji, in to celo nižji, kot smo si jo drznili predlagati v Sloveniji. To je ta izjemni čut za pravičnost, ki odlikuje sodobne socialne demokrate: nizki davki za vse so neoliberalizem, davčne ugodnosti zanje osebno pa očitno le težko prigarana nagrada. Čisti računiToda vrnimo se k domačemu pokojninskemu sistemu. Ta prav toliko kot reformo potrebuje čiste račune. V njem se je z leti nabrala cela vrsta izplačil, ki v pokojninski sistem ne sodijo, saj po vsebini pomenijo bodisi socialni transfer bodisi nagrado za takšne ali drugačne zasluge za narod. V to nepregledno zmedo smo zdaj dodali še eno posebno pravico s precej nepredvidljivimi finančnimi posledicami. Seveda ne mislim, da pokojninska reforma ne bi bila potrebna, če bi bil sistem preglednejši in očiščen izdatkov, ki bolj kot tja sodijo v proračun ali pa sploh nikamor. Vsekakor bi bila bolj prepričljiva in sprejemljiva. Tako pa bo zdaj vsak sindikalist lahko vladi zabrusil, da evrobirokratom uzakonja privilegije, delavcem pa znižuje pokojnine. Res odlična reklama za reforme!
Avtor izjavlja, da za svoje pisanje ne prejema plačil PR-agencij, lobistov ali interesnih skupin.
Janez Šušteršič je profesor na fakulteti za management v Kopru
|
Dobro
Tiskaj
Shrani
Pošlji
Facebook
Twitter
Napaka
