Urban Vehovar vsi članki avtorja

Finance 53/2010 18.3.10 00:01

Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije je pred dnevi objavil podatke o bolniški odsotnosti slovenskega delavstva ( http://www.zzzs.si ). Podatki za leto 2009 kažejo, da je bil povprečen slovenski delavec na bolniškem dopustu 11,7 dneva na leto, v letu 2007 pa 12,5 dneva. Zdi se, da se v zadnjih dveh letih razmere pri bolniških odsotnostih spreminjajo na bolje.

Menim, da to ne drži in da moramo poiskati razloge za zmanjšanje deleža bolniških odsotnosti. Izsledki evropske raziskave o pogojih dela (European Working Conditions Survey) namreč kažejo, da smo po bolniških odsotnostih v letu 2005 zasedali prvo, docela nezavidljivo mesto med vsemi članicami Evropske unije. Na vrhu te lestvice smo tudi danes. Vprašamo se lahko, kje so vzroki za veliko obolevnost slovenskega delavstva?

Dejstvo je, da se je intenziteta dela v Republiki Sloveniji med letoma 2000 in 2005 izjemno povečala (kot kažejo podatki evropske raziskave o pogojih dela). Upravičen je sklep, da so zaposleni delali vse intenzivneje tudi v obdobju od leta 2005 do začetka gospodarske krize. Ker je podatek o naraščajoči intenziteti dela v nasprotju s podatki o padajočem deležu bolniških odsotnosti, lahko sklepamo, prvič, da zaposleni obolevajo vse manj, ali pa, drugič, da na delovna mesta prihajajo bolni.

Drži drugo. Kajti podjetja v RS vzdržujejo svojo konkurenčnost predvsem na podlagi intenzitete in ekstenzitete dela. Da prihajajo delavci na svoja delovna mesta tudi takrat, ko so bolni, lahko sklepamo na podlagi navedb, da število kršitev pravil o bolniškem dopustu iz leta v leto upada zaradi strahu pred izgubo delovnega mesta.

Razloge za veliko obolevnost zaposlenih moramo iskati v delovnih razmerah in eksistenčnih okoliščinah delavstva v RS. Sicer je za vse posocialistične družbe značilna nizka kakovost delovnega življenja. Podatki evropske raziskave o pogojih dela kažejo, da je raven zadovoljstva na delovnem mestu, ki jo izražajo zaposleni v Republiki Sloveniji, zelo nizka. Med članicami EU so za nami le Litva, Latvija, Bolgarija, Grčija in Romunija.

Drži, da v posocialističnih družbah še vedno prevladuje tayloristična delitev dela z linijskim vodenjem, majhnimi možnostmi napredovanja in hierarhično podrejenostjo zaposlenih. V nasprotju z njimi so za zahodna in azijska podjetja značilne potayloristične oblike organizacije dela. Seveda, teh v Sloveniji še zdaleč ne vzpostavljamo, ali pa jih vzpostavljamo le poredko. Menedžerjev, ki so sposobni osnovne komunikacije z delavci v proizvodnji in to komunikacijo tudi vzdržujejo, je v Sloveniji le malo.

Še pomembnejši je podatek, da sodimo med družbe oziroma gospodarstva z nizko ravnijo uravnoteženosti med sferama dela in zasebnosti. Ta ugotovitev vodi do razmisleka o čezmerni obremenjenosti slovenskega delavstva, obenem pa k obravnavi vzrokov za izredno veliko število bolniških odsotnosti. Te odsotnosti lahko razložimo s tradicionalnim slovenskim poslovnim oziroma preživetvenim modelom.

Korenine slovenskega tradicionalnega preživetvenega modela segajo najmanj 250 let v preteklost, še v čas fevdalizma. Slovenskemu kmetstvu in delavstvu namreč za preživetje nikoli ni zadoščala ena sama dejavnost. Zmeraj je moralo svoje vire dopolnjevati s furmanstvom, preprodajanjem, sezonskim delom, delom v gozdovih in rudnikih. In tudi ko se je zaposlilo v tovarni, v času industrializacije tik pred drugo svetovno vojno, njegovi dohodki niso zadoščali za preživetje, zato jih je moralo dopolnjevati z obdelovanjem ohišnice in sorodstveno pomočjo. In tako je še danes.

Težava takšnega preživetvenega modela je, da do skrajnosti izčrpava, tako telesno kot duševno, obenem pa povzroča visoke socialne stroške. Slovensko polruralno delavstvo prejema "tradicionalno" nizke plače, zato je prisiljeno v dopolnilne dejavnosti. To pomeni, da slovensko delavstvo ne izgoreva samo v tovarnah, temveč tudi na ohišnicah in njivah. Od tod poškodbe hrbtenice, sklepov, številne poškodbe na delovnem mestu, ki so posledica utrujenosti, ter številne poškodbe pri delu doma. Zadnje so rezultat preživetvene nuje. Hkrati pa to skrajno obliko izčrpavanja kot neizogibno blažilo spremlja alkohol.

Udeležil sem se več demonstracij v Ljubljani, ki so jih pripravile slovenske sindikalne centrale. Vonj, ki je preveval zbrano delavstvo, je bil zmeraj močan vonj po alkoholu. Nikar me ne razumite napak, močan vonj po pivu in vinu jemljem kot izraz obupa nad tegobami življenja, delavstva nikakor ne obsojam. Alkoholizem je del slovenskega narodnega značaja, del razvojne zagate, v kateri smo se znašli že davno.

Slovenski tradicionalni preživetveni model ni zastonj, ima svoje stroške. In ti stroški niso nizki. Slovensko delavstvo prejema izjemno nizke plače, zato v državno blagajno prispeva le malo. Obenem pa jo, zaradi svoje preobremenjenosti, izčrpanosti in visoke obolevnosti, tudi obremenjuje. Sem sodijo plačila bolniških odsotnosti, plačila operacij, plačila zdravljenj bolezni, ki so posledica garanja in načina življenja ... K temu lahko prištejemo tudi udeležbo v sivi ekonomiji in spremljajočo utajo davkov.

Zanimivo je, da delež sive ekonomije v bruto domačem proizvodu Slovenije postopoma upada. Najverjetneje zato, ker je delavstvo na svojih delovnih mestih tako obremenjeno, da se vse manj ukvarja z dejavnostmi v okviru mikro podjetji in tudi z obdelovanjem posesti. Ni mogoče reči, da je to dobro, ker siva ekonomija na Slovenskem pomeni eksistenčno nujo preprostega delavstva. Kajti potem, ko plačaš elektriko, je treba jesti, delavska plača pa vse preživetvene stroške le stežka pokrije.

Poanta celotne zgodbe je, da je visoka raven intenzitete dela s spremljajočo obolevnostjo posledica in kazalec dometa slovenskega menedžmenta in siceršnje razvojne zaostalosti slovenskega gospodarstva. Raven obolevnosti zaposlenih se bo zmanjšala le, ko na obstoj tradicionalnega poslovnega oziroma preživetvenega modela ne bo vplivala eksistenčna nuja. To se bo zgodilo, ko se bo spremenil zdajšnji razvojni model.

Urban Vehovar je predavatelj na UP Pedagoški fakulteti Koper .

Avtor izjavlja, da za svoje pisanje ne prejema plačil piarovskih agencij, lobistov ali interesnih skupin.