Revija Manager vsi članki avtorja

9.3.10 15:50

Govorice o tem, da se med managerji išče nekdo, ki bi lahko prevzel vajeti politike na levici, se množijo. Omenja se več imen, ki pa večinoma, če že ne zanikajo, da so bili vprašani, zatrjujejo, da se takega podviga ne bi lotili. Znana podjetnica in managerka Alenka Žnidaršič Kranjc, ustanoviteljica zavarovalniško finančne skupine Prva , ena najbogatejših Slovenk, od nedavnega tudi članica upravnega odbora Združenja Manager , pa je sredi februarja spustila "hudiča iz škatlice", ko je v oddaji Nedeljski klub na Pop TV izjavila, da jo je v zadnjem letu že več ljudi nagovarjalo, da bi vstopila politiko in se na naslednjih volitvah potegovala za premiersko mesto.

Izjava ji ni ušla po nesreči, za našo revijo je namreč povedala še besedo več: izziv jo mika. Preberite, zakaj se morebitni ustanoviteljici nove stranke v Sloveniji zdi, da Slovenija potrebuje sanatorja, kaj bi ta človek moral narediti in po kakšni poti bi po njenem mnenju lahko uspel na volitvah.

Ne le, da Alenko Žnidaršič Kranjc nagovarjajo, tudi sama nagovarja druge: "Pomembno je doseči družbeni konsenz o tem, kaj je res najpomembnejše in kaj država res lahko naredi, in nato poskušati to doseči. Kar nekaj ljudi je tudi na osnovi moje iniciative v minulem letu vložilo veliko napora v to."

Ste članica UO Združenja Manager. Kako ocenjujete možnost vplivanja stanovske organizacije na gospodarske poteze vlade?

Združenje Manager nima nikakršnega vpliva na politiko vlade. Razlog je v diskreditaciji, ki se je zgodila managementu. Borimo se za to, da nas družba sploh sprejme kot tistega, ki kaj ve. Posamezni managerji pa sodelujejo v strateškem svetu vlade, tam dajejo svoje predloge, te predloge povedo tudi skozi GZS . Torej ne drži, da vlada nič ne sliši o tem, kaj bi bilo treba narediti.

Koliko vlada upošteva ta mnenja?

Ne gre toliko za to, koliko jih upošteva. Seznam želja, kaj naj vlada naredi, je tako dolg, da ga nobena vlada ne more upoštevati. Tu mislim tudi na želje drugih skupin, ne samo managerjev. Seznam ni samo dolg, temveč je tudi po vsebini v veliki meri tak, da ga vlada ne more uresničiti.

Poglejmo nekaj zahtev gospodarstva vladi. Povečanje kreditne aktivnosti bank: saj to ni nekaj, kar lahko naredi vlada. Vlada mora usposobiti banke, da dajejo posojila, in te jih potem dajejo ali pa ne. V tem trenutku, tudi skozi kreditne linije, ki jih je odprla država, so banke sposobne dajati posojila, problem je, da jih podjetja niso sposobna vzeti. Potem zagotovitev likvidnosti: tudi tega ne more zagotoviti država.

Če meni nekdo ne plača, je to odgovornost managementa ali podjetnika. Država lahko samo poveča hitrost izterjave na sodišču, kjer smo sicer na zadnjem mestu. Potem razbremenitev gospodarstva: to je sicer v moči države, toda vsem nam je jasno, da tega slovenska država ne more zdržati, ko pa je že po planu razlika med prihodki in odhodki proračuna milijarda evrov, v praksi pa, kot berem, bo lahko še nekajkrat večja. Torej so zahteve, ki niso v moči države, in zahteve, ki so sicer v njeni moči, a so nerealne. Kaj pa država mora narediti? Uskladiti mora odhodke s prihodki. Torej. Če ve, da bo imela samo 17 milijard evrov prihodkov, mora tudi poskrbeti, da bo imela samo 17 milijard evrov odhodkov.

"Išče se človeka, ki bi bil sposoben voditi in sprejemati odločitve. Mislim, da se zaradi tega išče ljudi med managerji."

Govorice o tem, da se utegnejo managerji vključiti v politiko, se množijo, omenja se celo več imen. Čemu to pripisujete? Ali gre preprosto za to, da gospodarska kriza kliče po ukrepanju gospodarstvenikov, ali vidite katere druge razloge za to?

Direktorji v podjetjih praviloma ne vedo veliko o tem, kakšen je proračun države, verjetno tudi ni veliko managerjev zares prebralo izhodne strategije. Zahteve, ki so pred državo, so popolnoma drugačne od zahtev, ki so pred podjetji. Prvi razlog, da se za vodenje države išče managerje, je v največji težavi te države: pomanjkanje sposobnosti vodenja, sprejemanja odločitev in nadziranja izvajanja odločitev. Management je tisti, ki to zna delati, politika, kakršna je zdaj, pa definitivno ne. Minister Lukšič je v interjvuju za Sobotno prilogo govoril o tem, kako lahko projekti zastanejo zaradi uradnikov, ki ne opravijo svojega dela ali ga celo odklonijo.

Gospod Janković je v nedeljskem TV Klubu na Pop TV govoril o tem, da je potrebno razsojanje o tem, ali je kdo nekaj naredil ali ne, prepustiti sodiščem. V podjetju ne razsoja sodišče, ali je človek opravil delo ali ne. V podjetju pogledaš, ali je nekdo sedel za blagajno od osmih do štirih, ali je delal, ugotavljaš odgovornost. Išče se torej management, ki je sposoben presojanja in odločanja. Drugi razlog pa je šibkost znanja o gospodarstvu v sedanji politiki, več je znanja o drugih družbenih področjih. Kolegi pravijo, saj nas poslušajo in kimajo, toda vidimo jim v očeh, da ne vedo dobro, o čem govorimo. Ne gre za to, da bi morala vlada izpeljati vse, kar kdo reče, biti pa mora sposobna oceniti, kaj je mogoče in smiselno izpeljati, in potem ukrepati. To sta dva razloga, da se za vlado išče manager.

Kaj pravite o tezi, da hoče kapital prevzeti politiko?

Pozabljamo, da je največ kapitala v lasti države. Največja podjetja, ki so v lasti države, lahko izpeljejo največje investicijske projekte. Naložb v vrednosti več sto milijonov evrov ne more izpeljati Akrapovič ali Prva, lahko pa ga izpelje slovensko elektrogospodarstvo. Drži, da sta kapital in politika v Sloveniji povezana, toda težava je v tem, da politika postavlja upravljavce kapitala, ti, ki ga upravljajo, pa velikokrat premalo skrbijo za kapital, preveč pa za to, da podpirajo politiko. Te države ne vodi kapital, to državo vodi politika in upravljavci njenega kapitala. In na vrhu ostaja politika, ki zna najbolje izkoriščati državni kapital za to, da ostaja v politiki. Od tu tudi afere s Patrio, najemnimi pogodbami, blokom 6 - ki sicer še ni afera, pa še bo.

"Če bi moj direktor pripravil tak sanacijski program, kot je izhodna strategija, bi ga prvič poslala še enkrat pisat, drugič pa odstavila."

Govorim o tezi, da bi zasebni lastniki kapitala radi prevzeli politiko in jo vodili v svojo korist.

Tu pa je vprašanje, kdo so zasebni lastniki kapitala v Sloveniji. Nekaj jih je na vaši lestvici. Celoten seštevek, razen prvih 10, je majhen, ta kapital je zanemarljiv. Če bi hkrati z lestvico najbogatejših Slovencev pogledali, kdo ima največje hiše, barke, kdo si privošči najdražje dopuste, bi videli, da obstaja razkorak med tistimi, ki so na lestvici z veliko kapitala, in tistimi, ki premožno živijo. Prej kot to, da kapital vodi politiko, bi rekla, da del premožnih ljudi vodi Slovenijo. Vprašanje pa je, ali so dovolj premožni ali pa se jim zdi, da so premalo, in zato dodatno izčrpavajo to državo.

Poznate tudi vi managerje, ki bi se bili pripravljeni vključiti v politiko?

Pravzaprav ne. Managerji bi sicer politizirali, pripravljenosti za vstop v politiko in prevzem te odgovornosti pa pravzaprav ni. Management se drži ob strani, ne želi biti izpostavljen, pripravljen je koga financirati, ni pa se pripravljen aktivno vključevati. Čeprav bi nekateri hoteli, da se nekateri naši najuspešnejši managerji vključijo v politiko. O nekom sem slišala reči: "Saj bo moral, mu bomo ukazali."

Kdo mu bo ukazal?

Sive eminence v ozadju.

Je Niko Kavčič siva eminenca?

Je, definitivno. Reči, da je on kar en, ki je star in malo senilen, ni pravi odgovor na to vprašanje.

Mislim, da politika ni nekaj, kar si neki manager v karieri želi, da pa si veliko ljudi želi biti povezanih s politiko. Želje vstopiti v politiko pa pri managementu nisem zasledila - z izjemo gospoda Jankovića. [smeh]

Govori se denimo tudi o Urošu Slavincu, Finance so pisale o Hermanu Rigelniku ...

Omenja se še nekaj imen, mislim pa, da gre za iskanje človeka, ki bi bil sposoben voditi in sprejemati odločitve. Mislim, da se zaradi tega išče ljudi med managerji.

V TV Klubu ste izjavili, da tudi vas vabijo, da bi se potegovali za vodenje te države. Kdo so ti ljudje in iz katerih krogov prihajajo?

Ne gre za sive eminence, Kučana, Kavčiča, Zemljariča, gre za zelo širok spekter ljudi različnih poklicev, predvsem intelektualcev, ki jih je v osnovi strah, da bo takšna neaktivnost pripeljala Slovenijo v položaj, ko dovolj hiter razvoj ne bo več mogoč in se bomo še bolj pomaknili na obrobje Evrope. Moje delovanje v zadnjem letu in tudi v tem trenutku je usmerjeno predvsem v to, da poskušam narediti, kar mislim, da ta država potrebuje. Ne želim sestavljati dodatnih seznamov, kaj bi bilo treba še narediti in s katerimi ukrepi. Neki kolega ekonomist to imenuje kakófonija. Nekdo reče na primer, da je treba razbremeniti gospodarstvo, in potem to vsi ponavljamo, čeprav je vsem jasno, da se tega ne da.

Pomembno se mi zdi doseči neki družbeni konsenz o tem, kaj je res najpomembnejše in kaj država res lahko naredi, in nato poskušati to doseči, ne pa med seboj tekmovati, kdo je pametnejši pri deseti točki programa, če se o devetih stvareh strinjamo. Moram reči, da je kar nekaj ljudi tudi na osnovi moje iniciative v minulem letu vložilo veliko napora v to. Problem pa ostaja na čisto izvedbeni ravni. Kaj država (politika) vzame v roke in kaj naredi. Ocena, da tega ni sposobna narediti, ostaja.

"Ta država ima samo eno ključno nalogo: Uskladiti je treba tekoče odhodke s tekočimi prihodki."

Kdo pravzaprav kliče koga? Slišimo namreč, da vi sami kličete številne ljudi in pri njih iščete podporo.

Pot gre navsezadnje vedno v obe smeri. Najprej ti nekdo reče, ti bi pa to lahko naredila, potem ... Uvodoma sem že rekla, znanje, ki ga imaš kot manager ali podjetnik ali profesor - konec koncev sem tudi raziskovalka - ni enako kot znanje, ki ga mora imeti nekdo, ki naj vodi državo. Na nekaterih področjih je znanje, ki ga imajo Golobič, Lukšič, Pahor in drugi politiki, bistveno večje, kot ga imam jaz, tako kot je moje večje na nekaterih drugih področjih. Sama vzpostavljam stike, da se seznanjam s področji, s katerimi se nisem ukvarjala. In drugič, kdor koli bo zagrizel v to, bo potreboval tudi ljudi. Mislim, da je danes v vladi veliko pravih ljudi, ki hočejo pravilno voditi zadeve, samo orkester je razglašen.

Po vsem, kar ste rekli, je mogoče sklepati, da želite zagristi v tak izziv.

Razmišljam o tem.

Ali že vidite ljudi, s katerimi bi lahko sodelovali?

Najprej je pomembno, ali so ljudje pripravljeni sodelovati. Ali so se pripravljeni začeti ukvarjati s projektom, ki se mu reče sanacija slovenske države. Temeljno vprašanje pri tem je, ali je v Sloveniji ta trenutek res tako hudo, kot govorimo. Če ni tako hudo, in mislim, da še ni, potem pripravljenosti za akcijo ni in bomo počasi še naprej drseli navzdol. Če bo dovolj hudo, in to pomeni, da mehka sanacija ne bo več možna, bo tudi laže aktivirati ljudi.

Je v tej fazi že kaj ljudi, poleg vas, ki so se pripravljeni aktivirati?

Da, seveda so.

Kateri so ti ljudje?

O tem ne morem govoriti. Sicer pa je temeljno vprašanje ta trenutek, kaj je treba narediti.

Katere so torej tiste tri ključne stvari, ki jih je treba narediti?

Ponovila bi. Spisek želja in spisek možnih ukrepov je narejen in tem spiskom ne želim dodajati še svojega. Ta država ima samo eno ključno nalogo: uskladiti je treba pasivo in aktivo bilance te države, in to ne s prodajanjem podjetij v državni lasti. Uskladiti je treba tekoče odhodke te države s tekočimi prihodki. Prav tu je problem izhodne strategije. Ves nabor možnih ukrepov je narejen, vsi vedo, kaj vse bi bilo dobro narediti. Toda vsega ni mogoče narediti. Kot opozarja več ekonomistov, načrtovanje prihodkov v tej državi je popolnoma nerealno, na drugi strani pa ni nobene pripravljenosti, da se stroški znižajo.

Kdor koli se bo ukvarjal z vodenjem države, se bo moral lotiti stroškov in z znižanjem stroškov iskati sredstva, da bi lahko spodbudil razvoj. Mi pa v izhodni strategiji ugotavljamo, da bomo v letu 2012 zmanjšali stroške za 325 milijonov, pri čemer napišemo, kje jih bomo zmanjšali za 200 milijonov, medtem ko za 100 napišemo ostalo še nedefinirano. V nadaljevanju pa: treba bo znižati stroške še za 600 milijonov letno. Kar na koncu pomeni, da za 700 milijonov ali za 70 odstotkov stroškov ne vemo, kje jih bomo znižali, ob tem da ostaja problem nižjih prihodkov. Če bi moj direktor pripravil sanacijski program s takšnim zaključkom, bi ga prvič poslala še enkrat pisat, drugič pa odstavila.

Če bo šlo tako naprej, se bomo kmalu znašli v položaju Grčije ali Irske. Zavedanje, da na prihodkovni strani v krizi ne moreš narediti nič, da pa imaš v rokah nadzor nad stroški, je tisto, kar se dela v podjetjih. In temu rečem sanacija države. Vlada ve, kateri ukrepi so potrebni, in ima vse napisane. Ve tudi, za koliko je treba znižati stroške, vendar za velik del tega znižanja ne ve, kako ga doseči oziroma ni pripravljena dati vseh deležnikov pred izbiro: kaj moramo nujno financirati in čemu se lahko na srednji rok odpovemo. Prihodki so načrtovani preoptimistično, saj se bo svetovna kriza raztegnila na dve do tri leta. Ob tem pa bi rada poudarila, da po moji oceni glavna kriza v Slovenijo šele prihaja.

Po lanski krizi, ki je prišla od zunaj in katere posledice je vlada zmanjšala predvsem s financiranjem prikrite brezposelnosti, smo letos pred resno notranjo gospodarsko krizo, ki je povezana z gradbeništvom, s pritiskom gradbeništva na banke, s posledičnim problemom kapitalske ustreznosti bank ... Po drugi strani vlada začenja projekte, ki prinašajo nove stroške. Ustanavlja nove agencije, pred seboj imamo zakon o pokrajinah, zakon o dolgotrajni negi, vsak od teh projektov zahteva dodatnih sto ali dvesto milijonov evrov.

"Ne mislim, da imam problem z imidžem tajkunstva. Imam enak problem kot ga imajo vsi visoko izobraženi ljudje, ki so v nekaj desetletjih poslovnega življenja že nekaj pokazali, tako pri premoženju kot v karieri."

Kaj je po vašem mnenju razlog, da je BDP v Sloveniji upadel bolj kot v večini drugih evropskih držav?

O tem so veliko povedali že pametnejši od mene. Kriva je prevelika odvisnost od izvoza, imamo bistveno večji delež izvoza kot primerljive države, in to prinese večji upad. Rešitev je v zmanjševanju odvisnosti od izvoza, kar pomeni, da je treba spremeniti strukturo gospodarstva, kar je na kratek rok možno le tako, da se poveča delež storitev na notranjem trgu.

Ali bi vlada lani lahko naredila kaj, da upad ne bi bil tako velik?

Lahko je biti pameten za nazaj. Kar bi lahko naredila, bi lahko z investicijami, s katerimi bi nadomestila izpad uvoza. Treba je iskati investicije, ki bi doma povečevale povpraševanje. Problem pa je, da tega denarja ni.

Kje bi vi privarčevali?

Nočem se iti kakófonije. Seznam, kje se da privarčevati, je sama vlada že napisala. O tem, kako je treba racionalizirati zdravstvo, o tem, kako je treba racionalizirati šolstvo, o tem, kako je treba racionalizirati ožjo javno upravo, je vse napisano. Problem je, da v stroške zares ne poseže. Predvsem se je treba odločati, kaj manj potrebujemo. Kot je povedala državna sekretarka Kamnarjeva, seznam tega, česar ne potrebujemo nujno, so sicer imeli, vendar o tem niso dosegli političnega konsenza.

Toda problem s političnim konsenzom bo imel vsak, ki bo vodil vlado. Kako bo dosegel, da bodo politika sprejela te odločitve?

Saj politika je ta človek.

Toda ni samo en človek in ena stranka, v politiki imamo vedno koalicije.

Res je, vedno so koalicije. Glede tega sem imela veliko vprašanj. Pa bom spet odgovarjala kot manager. Prvi človek diktira tempo podjetja in njegov razvoj. Dvomila sem o tem, toda pravijo, da je na koncu tudi v politiki tako. Prvi človek mora povedati, katere stvari so pomembne, se odločati, jih izpeljati in nadzirati. In mora doseči konsenz. V tej vladi je bilo veliko dobrih pobud. Na primer, doktor Svetlik je povezoval vprašanje dviga minimalne plače z ureditvijo zakonodaje o delovnih razmerjih. Pa prvi človek tega povezovanja ni sprejel in je bilo eno sprejeto brez drugega. Moja napoved je, da se pri drugem ne bo dosti zgodilo, ker vlada nima več pogajalske moči. To je problem vodenja in odločanja, kaj bomo naredili in kaj ne.

Kako lahko novi človek, ki bi se potegoval za premiersko mesto, pride na vrh?

Samo prek stranke. Vse te razprave o tehničnih vladah nimajo možnosti. Za velike spremembe potrebuješ podporo parlamenta.

Ali bi lahko prišel nov voditelj na vrh prek ene od obstoječih strank ali bi moral ustanoviti svojo stranko?

V Sloveniji ni še nikoli prišlo do zamenjave vodstva stranke zaradi potrebe po spremembi. Ne mislim, da je v tem trenutku kaj drugače. Vprašanje je, ali bi bila v kateri od strank lahko sprejeta stališča sanatorja. Jaz v tem trenutku te možnosti ne vidim.

Torej je možnost samo nova stranka. Ste razmišljali, kaj je treba imeti, da se uveljavi nova stranka?

Potreben je denar, ekipa in kilometrina.

Koliko denarja je potrebnega? Bi vložili tudi svoj denar za ta namen?

Ne pomaga vlagati svojega denarja, če nimaš širše podpore. Najprej moraš videti, ali lahko zbereš dovolj ljudi, ki so te pripravljeni podpreti s svojim članstvom. Koliko denarja je potrebnega? To vidiš, če pogledaš proračune strank - če je seveda to, kar je uradno znano, ves denar. Po uradnih podatkih je to okoli milijon evrov. Koliko je zares, še ne vem. Bom pa ugotovila.

Torej, bi vložili tudi svoj lasten denar?

Glede tega so ocene in teze politikov napačne. Ni zasebnega kapitala v Sloveniji, ki bi bil pripravljen z milijonom ali pa s 100 tisoč evri podpreti politika.

Vidite tudi med sedanjimi politiki katere, ki bi bili vredni sodelovanja v taki novi stranki?

Ne bom zdaj naštevala vseh imen. Ampak vsekakor, kar poskuša narediti doktor Svetlik, kar poskuša narediti doktor Lukšič, kar se zdi, da je poskušala narediti Krebsova v javni upravi ... ni mogoče reči, da jih ni. Šibki pa smo, ponavljam se, pri usklajevanju odhodkov s prihodki. Nam je zaškripalo pri financah in pri managementu.

Bi se strinjali s trditvijo, da se je ta vlada zamerila poslovnim krogom s svojim protitajkunskim bojem?

Ne bi govorila o zameri. Rekla bi to, kar je rekel sociolog dr. Kramberger v zadnji Sobotni prilogi. Ta država se je lotila uničevanja vseh elit, ki bi lahko potegnile voz naprej. Začela je pri managementu, nadaljevala pri zdravnikih in profesorjih, potem pri sindikatih, na koncu so se že delavci v Muri, ki so izgubili delo, borili proti tistim, ki so ga obdržali. Vse ljudi, ki v tej državi delajo, smo diskreditirali. V Sloveniji ni več nobenega posameznika ali družbene skupine, ki bi imela kredibilnost za uvajanje sprememb. Tu se je naredila slovenski družbi velika škoda.

Glede na to, da so, kot pravite, v tej državi vsi diskreditirani: kako lahko neki človek, denimo vi, dobi podporo ljudstva?

Nekdo bo moral stopiti naprej in dobiti verodostojnost, nekdo od obstoječih ali pa nekdo nov. Če je ne bo dobil nihče, bomo imeli podjetje brez direktorja.

Sodite med najbogatejše Slovence - ali bi morali prepričati ljudi, da niste tajkunka?

Ne mislim, da imam osebno problem z imidžem tajkunstva. Imam enak problem, kot ga imajo vsi visoko izobraženi ljudje, ki so v nekaj desetletjih poslovnega življenja že nekaj pokazali, tako pri premoženju kot v karieri.

Kaj mislite o pobudi Francija Zavrla, o tako imenovani pogodbi za Slovenijo, ki poziva k temu, da bi skupina intelektualcev oblikovala razvojni program do leta 2020? Ali se vam zdi, da je tudi ta pobuda plod podobnega razmišljanja o potrebi po novem voditelju?

Mislim, da ta pobuda, kot je zastavljena, ne prinaša rešitve. Strategijo razvoja do 2013 namreč že imamo, mi moramo, če še enkrat ponovim, samo - uskladiti prihodke države z odhodki. Da pa bi to lahko izpeljali, se moramo odločiti, kaj moramo imeti in brez česa lahko srednjeročno shajamo.