Urban Vehovar vsi članki avtorja

Finance 022/2010 2.2.10 00:01

V Republiki Sloveniji lahko govorimo o dveh skrajnih oblikah razvojnega modela in njunih vmesnih različicah.

Za razvojni model, ki mu sledi RS v tem trenutku, je značilna izrazita intenzifikacija dela, ki pomeni absolutno prevladujočo metodo poviševanja dodane vrednosti. Tukaj smo že dosegli maksimum. Ta razvojni model je slepa ulica. Vseevropske raziskave kažejo, da slovensko delavstvo, v okvirih EU-27, najpogosteje oboleva.

Dosedanjega tempa dela, ki je delavstvu sicer zagotavljal delovna mesta in vsaj minimalne plače, pa čeprav te plače ne dosegajo niti praga revščine, naše delavstvo na fizični ravni preprosto ne zmore več. Poleg tega je delež dodane vrednosti v ceni končnega proizvoda tako majhen, da ne prinaša zadostnega dobička. Plač na račun povečane intenzitete dela zato ni več mogoče poviševati, razen z znižanjem davkov, ki jih plačuje manualno delavstvo.

Vendar bo morala v tem primeru breme zmanjšanega davčnega priliva nase prevzeti družba oziroma država z dodatnim zadolževanjem. Zato sodi med negativne eksternalije dosedanjega razvojnega modela tudi specifičen "razvojni davek" oziroma "davek na nizko dodano vrednost". Tega bomo plačevali mi in naši zanamci.

Absolutna alternativa prevladujočemu razvojnemu modelu je model radikalnega inoviranja. Tukaj k višji dodani vrednosti pripomoreta inteligenca in domiselnost, ne pa fizičen napor in podaljšani delovni urniki. Realno lahko le ta razvojni model pripomore k temu, da se bomo izkopali iz vse večje enakosti v relativni revščini, lahko pa bi privedel tudi do znižanja izjemno visokih davkov.

Njihovo višino pogojuje požrešnost države, ki mora kar se da visoko obdavčevati relativno skromne dohodke srednjega razreda, če hoče vzdrževati pričakovano raven socialnih transferjev. Vendar je model radikalnega inoviranja nedosegljiv. Občedružbeni konsenz, ki bi privedel do prehoda med družbe inovativnosti in znanja, je namreč nemogoč, zaradi kratkoročnih interesov vseh glavnih akterjev, to je delavstva in sindikatov ter gospodarskih in političnih elit.

Obstajata dve vmesni različici razvojnega modela, ki bi mu Slovenija lahko sledila, če bo gospodarska kriza privedla do kreativne destrukcije zdajšnjega razvojnega modela in streznitve vsaj dela ključnih akterjev.

Za prvo vmesno (bottom-up) različico je - ali bi naj bilo - značilno pospešeno in spontano nastajanje malih in srednjih podjetij (MSP), ki bodo ustvarjala proizvode z visoko dodano vrednostjo. Vendar je ta različica absolutno nezadostna zaradi zanemarljivih učinkov. Ta različica ne vodi do zatona razvojnega modela, ki je utemeljen na visoki intenzivnosti dela. Tudi sama pomeni slepo ulico.

Pri drugi vmesni različici (top-down) bi k nastanku podjetij ter izkoristku inovativnega in kreativnega potenciala nacije pripomogla (tudi) država s tvorbo razvojno in inovativno spodbudnega okolja. Država naj poskrbi vsaj za gradnjo infrastrukture, ki omogoča prostorsko in siceršnjo družbeno mobilnost inovativnih in kreativnih posameznikov (o industrijski politiki in strateškem usmerjanju tu ne bom razpravljal).

V Sloveniji premoremo zgolj 10 odstotkov najemnih stanovanj v zasebni ali javni lasti, da bi sprostili procese prostorske mobilnosti, pa jih mora biti vsaj 30 odstotkov. Tovrsten pristop bi imel tudi pozitivne ekološke učinke in povečal kakovost življenja v večjih mestih. V tem primeru bi morala država obračunati z izjemno močnim gradbeniškim lobijem, katerega delovanje polni predvsem zasebne žepe, v škodo širše skupnosti.

Zadoščalo bi, če bi prišlo do ponudbe večjega števila stanovanj v okolici ali nekaj večjih mestih, na primer Mariboru in Ljubljani, ki imata od 70 do 100 kilometrov široko zaledje. V bistvu bi s ponudbo poceni stanovanj in dostopnostjo obeh mest precej povečali mobilnost vsega prebivalstva RS. Hkrati bi v obeh mestih vzpostavili kritično maso inteligentnih in kreativnih ljudi, ki so glavni pogoj prehoda med družbe inovativnosti in znanja.

Vedeti moramo, da je slovenski preživetveni model oziroma "tradicionalni slovenski poslovni model", kot ga imenuje Jaklič, eden glavnih dejavnikov, ki ovira nadaljnji razvoj slovenske družbe in gospodarstva. Razvoju tega modela lahko sledimo vse do fevdalizma, potemtakem je star najmanj 250 let in prav zaradi svoje dolgoživosti pomeni neločljiv del preživetvenih praks in kolektivnega nezavednega v slovenski družbi.

Gre za to, da se je bilo prebivalstvo ozemlja, ki ga dandanes obsega RS, zmeraj prisiljeno preživljati ne samo s kmetijstvom, temveč tudi s postranskimi dejavnostmi, na primer furmanstvom, preprodajanjem manufakturnih izdelkov, obrtjo, delom v gozdovih in rudnikih ... Sicer ne bi preživelo oziroma preživeli. In to počne ali počnemo še danes.

Pomembna inovacija slovenskega preživetvenega modela je bila vpeljana v času po drugi svetovni vojni. Takrat je partija, da bi legitimirala svojo oblast, začela intenzivno industrializacijo, na drugi strani pa gradila specifičen model države blaginje. S tem je ustvarila možnosti, ki prebivalstvu RS omogočajo, da se naslanja na štiri preživetvene vire, na uradno in sivo ekonomijo ter na socialne transferje, ki jih zagotavljata država in sorodstveno omrežje, skupaj z ohišnico.

Zaradi tega Slovenke in Slovenci živijo razmeroma dobro. Zmeraj znova sem presenečen, ko ob cestah te države opazujem velike hiše manualnih delavcev, pred katerimi sta ponavadi parkirana najmanj dva avtomobila. Vendar to ne bi smelo presenečati, kajti za hišo je ponavadi vrt, morda njiva, tudi traktor počiva pod kolarnico.

Tovrsten preživetveni model je sicer izjemno pomemben blažilnik socialnih napetosti, s katerimi se srečujejo posamezniki in družine. Med krizo zagotavlja dostop do dodatnih preživetvenih virov v obliki neformalnih posojil ali hrane.

Obenem omogoča posameznikom, da preživijo z izjemno nizkimi plačami, saj svoje dohodke povišujejo z delovanjem na področju sive ekonomije (delež sive ekonomije v RS je okoli 28 odstotkov BDP) ter pridelki iz ohišnice. Čisto mimogrede kaže omeniti, da prav od tod izhaja navezanost Slovenk in Slovencev na zemljo.

Lastništvo zemlje je že pred drugo svetovno vojno pomenilo pogoj preživetja nizko plačanega proletariata v Dravski banovini. Na drugi strani pa odvisnost od zemlje in zasebniških omrežij krepi predmoderne družbene strukture in blokira procese modernizacije. Kot primer lahko navedem sobivanje otrok v hišah in stanovanjih staršev in starejših sorodnikov, v kar so prisiljeni, ker so najemnine in cene stanovanj absolutno previsoke.

Odvisnost od staršev spodbuja, na eni strani, nepotistične prakse, na drugi pa blokira prostorsko mobilnost in procese vseživljenjskega učenja. Na slovensko podeželje se vrača vse več visoko izobraženih diplomirank in diplomirancev, ki so prisiljeni živeti pri svojih starših, če želijo ohranjati vsaj znosno kakovost življenja. Hkrati pa to pomeni, da ostaja njihov inovativni in kreativni potencial neizkoriščen.

Poceni delovna sila, ki je utemeljena na tradicionalnem preživetvenem modelu, koristi tudi menedžerjem, ki se izkazujejo s proizvodnjo poceni izdelkov. Ti so tako poceni, da so cenovno konkurenčni na svetovnih trgih. Menedžerji, ki upravljajo poceni delovno silo, se ne preizkušajo z zahtevnejšimi izdelki in na zahtevnejših trgih. Vprašanje je, ali bi oziroma ali bodo ta preizkus sploh zmogli. S tega stališča je zahteva delavstva, da se minimalna plača dvigne na 600 evrov neto upravičena, a le, če država delavstvu oziroma podjetjem ne bo znižala davkov.

V tem primeru bi bil kreativni potencial dviga plač izgubljen. Znižanje davkov pravzaprav ovira procese modernizacije gospodarstva RS. Sicer pa želi precejšen delež menedžerjev zgolj uspešno končati proces privatizacije, ne glede na socialne in gospodarske stroške.

Tudi sindikati so krivi za ohranjanje razvojnega modela, ki je utemeljen na intenziteti dela. Tudi ti, prav tako kot Gospodarska zbornica Slovenije, ne poudarjajo potrebe po prehodu med družbe inovativnosti in znanja. Seveda, dobro vedo, da želi delavstvo za vsako ceno ohraniti svoja delovna mesta, kljub plačam, ki so pod pragom revščine, ker je za hišo njiva s krompirjem in ker v kolarnici počiva traktor. Tudi stavko v Gorenju lahko razložimo s slovenskim preživetvenim modelom.

Te stavke niso sprožile Slovenke in Slovenci, ki imajo dostop do vseh štirih preživetvenih virov. Ti ne bodo za nobeno ceno zapustili svoje hiše in ohišnice. Stavko so sprožile delavke in delavci priseljenci prve in druge generacije, ki živijo zgolj od plače, ki jo prejmejo za svoje delo v okviru uradne ekonomije. Paradoksalno je to, da pomenijo prav te delavke in delavci najupornejši ešalon slovenskega proletariata, saj nimajo možnosti, da bi se pripeli na zemljo in krvno sorodstvo.

Da bi presegli siceršnje razmere v RS, bi se moral zlomiti tradicionalni slovenski poslovni oziroma preživetveni model. Vendar to ni mogoče zaradi kratkoročnih interesov vseh glavnih akterjev. Vprašanje je tudi, kakšni bi bili socialni stroški zloma. Nikakor ne smemo privoliti v skrajno poenostavljene trditve, da je vsega kriv tog trg delovne sile ali da bo vse razrešeno, če bomo odpravili socialno državo.

Resna razprava o fleksibilizaciji trga delovne sile ne bo upravičena, dokler ne bodo vzpostavljene temeljne možnosti prostorske mobilnosti, obenem pa moramo posodobiti - in ne odpraviti! - tudi socialno državo, kakršno pač premoremo v RS. Prav posodobljena socialna država - socialna država, ki bo prebivalstvo usposobila za tekmovanje na trgih dela, hkrati pa ohranjala visoko raven kakovosti življenja - pomeni temelj prehoda med družbe inovativnosti in znanja, nikakor pa njena odprava.