Janez Šušteršič vsi članki avtorja

Finance 020/2010 29.1.10 00:01

Način, kako sindikalni voditelji in drugi socialisti danes zagovarjajo svoje predloge, spominja na prva leta tranzicije, ko so neoklasični ekonomisti tranzicijskim državam po vsem svetu svetovali hitre in odločne reforme, tako rekoč uvedbo tržne ekonomije čez noč. V Sloveniji je bilo večinsko javno mnenje vedno navdušeno nad tem, da smo takšne recepte zavrnili. Spor o tem je bil tudi eno izmed ozadij razpada prve demokratično izvoljene vlade. Danes se zgodovina ponavlja: na mah, brez premisleka in ne glede na ceno se hočejo izsiliti ukrepi, ki lahko sprožijo propadanje podjetij in občutno zvišanje brezposelnosti.

Sindikalni ludizem

Mislim seveda na skokovito zvišanje minimalne plače. Vsi vsaj približno resni izračuni kažejo, da bo posledica več deset tisoč novih brezposelnih - torej vsaj toliko, kot jih je delo izgubilo zaradi gospodarske krize, in vsaj dvakrat, če ne trikrat toliko, kot naj bi jih pred odpuščanjem do zdaj rešile Svetlikove subvencije. Vendar sindikalnih revolucionarjev to ne zanima.

Namesto da bi predstavili drugačne izračune, nam na pamet ponujajo tezo, da je denarja v podjetjih dovolj, samo drugače ga je treba razdeliti. Če bi nas o tem prepričevali v času velike gospodarske rasti, ko so plače zaostajale za produktivnostjo, bi še morda imeli nekaj argumentov na svoji strani - danes, po desetodstotnem upadu BDP, pa so njihove zahteve enake ludističnemu razbijanju strojev v tovarnah.

Ko smo pred leti predlagali temeljito davčno razbremenitev gospodarstva, so nas sindikati spraševali, kdo nam zagotavlja, da bodo podjetja davčne prihranke namenila za razvoj, in ne za še dražje službene avtomobile. Odgovarjali smo, da to zagotavljata zdrava ekonomska logika in prisila konkurence, kar je bilo seveda zavrnjeno kot neoliberalistično nakladanje.

Vendar danes tudi sindikati ne povedo, kdo jim zagotavlja, da bodo podjetja svoje domnevne "denarne rezerve" porabila za višje plače, namesto da bi se prilagodila in odpuščala, kot bi napovedala prevladujoča ekonomska teorija. A tudi če vzamemo kakšno drugo, denimo socialistom bližjo postkeynesiansko teorijo razdelitve, ne dobimo boljših napovedi. Ta namreč pravi, da si kapitalisti vedno vzamejo tak dobiček, kot hočejo, zato dvigi denarnih mezd sprožijo dvigovanje cen, dejanskega položaja delavcev pa ne izboljšajo.

Osel, led in prožnost trga dela

Borut Pahor je ob oznanitvi dviga minimalne plače dejal, da v zameno pričakuje razumevanje sindikatov pri ukrepih za večjo prožnost trga dela. Vendar so sindikati s svojimi nedavnimi predlogi pokazali, da o večji prožnosti zaposlitev za nedoločen čas ne razmišljajo niti po naključju.

Star slovenski pregovor sicer pravi, da gre osel samo enkrat na led - toda ni težava v oslu, tega lahko vsake štiri leta zamenjamo na volitvah. Težava je v ledu, na katerem jim vedno znova spodrsne in ki ves čas ostaja enak.

Nasprotniki sprememb se navadno sklicujejo na veliko prožnost zaposlovanja v določenih segmentih trga. Toda dualen trg dela, ko imamo na eni strani starejšo, sindikalizirano in sorazmerno varno zaposleno delavstvo in predvsem uradništvo, na drugi strani pa mlajšo generacijo nesindikaliziranih, delno in začasno zaposlenih, samozaposlenih, študentov ter sivo ekonomijo, ni nastal sam od sebe, temveč ravno kot posledica neprožnosti najbolj reguliranega dela trga.

Sindikalni predlogi, da naj bi dodatno obremenili fleksibilne oblike zaposlitev, zato pomenijo odpravljanje simptomov, ne same težave. Koliko tistih, ki so danes fleksibilno zaposleni, bi zaradi novih obremenitev ostalo brez dela in brez možnosti, da se vrnejo na regulirani del trga, pa jih ne zanima. S temi naj se pač ukvarja država.

Da reforme trga dela niso potrebne, ker je ta že dovolj prožen, naj bi dokazovalo tudi lansko občutno zvišanje brezposelnosti. Da bi preveril smiselnost te trditve, sem izračunal, koliko bi upadla zaposlenost v različnih državah EU, če bi bil upad odvisen samo od zmanjšanja BDP.

Rezultati so prikazani v grafikonu, podrobnosti pojasnjene v opombi. Očitno je, da se je zaposlenost pri nas znižala veliko manj, kot bi pričakovali glede na velik upad gospodarstva. To pomeni, da je po merilu, ki ga predlagajo sindikati sami, trg dela pri nas dejansko manj prožen kot v večini drugih držav EU.

Seveda vem, da z eno regresijo na nekaj podatkih ni mogoče dokazati ničesar, s to želim le pokazati, da o trgu dela ne moremo razpravljati na podlagi enega samega podatka. In tudi treba ni. Obstaja veliko mednarodnih primerjav, ki pridejo do zelo podobnih sklepov o premajhni prožnosti in zato preveliki segmentiranosti slovenskega trga dela. Priporočam izčrpno analizo v lanskem Ekonomskem pregledu Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD ) za Slovenijo.

Kdor ne razume, zakaj bi bilo reformiranje "srednjeveškega" trga dela koristno, pa naj si pogleda še analizo finančnih kriz v oktobrskem poročilu Mednarodnega denarnega sklada (MDS). Njihova ugotovitev je, da med vsemi strukturnimi reformami prav tiste na trgu dela največ pripomorejo k hitrejšemu izhodu iz krize.

Kaj nas torej čaka, če se bo vlada požvižgala na priporočila OECD in podobnih ustanov ter se še vedno vedla, kot da je njen "glavni ekonomist" dejansko Dušan Semolič? Čaka nas hiter propad delovno intenzivnih podjetij, kar ekonomsko gledano ni nič slabega, saj bomo končno prisiljeni ustvariti bolj produktivno in konkurenčno gospodarstvo. Čaka nas tudi vsaj še enkrat toliko novih brezposelnih, kot smo jih dobili že lani. Ta množica ljudi bo pritisnila na trg dela in sprejemala tudi zelo fleksibilne zaposlitve, s čimer se bo trg dejansko "amerikaniziral".

Skratka, zahvaljujoč slovenskim socialistom, bomo na koncu te socialne šok terapije na trgu dela prav tam, kjer bi bili že pred 20 leti, če bi imel Lojze Peterle priložnost uresničiti ideje Jeffreyja Sachsa v praksi.