Borut Šuklje vsi članki avtorja

Finance 248/2009 22.12.09 00:01

Maja in junija 2002 sem pripravljal uradni obisk takratnega predsednika slovenske vlade, pokojnega Janeza Drnovška, v Beogradu. To je bilo njegovo prvo potovanje v to prestolnico po letu 1991, ki mu je najverjetneje prav zaradi tega namenil posebno pozornost. V enem izmed pogovorov - bila je topla junijska nedelja, sedeli smo, skupaj s prijateljem Matjažem Bergerjem, v vrtu murgelske hiše - me je, natančno, kot je znal, spraševal o odnosu posameznih odločujočih politikov v Srbiji do evropskih povezav. V odgovoru sem uporabil tri teze, o katerih mi je, prav tako v pripravi na isti obisk, govoril takratni predsednik srbske vlade Zoran Đinđić.

Prva teza je bila, da je naloga novih oblasti umiritev, kot je rekel, tradicije, ko se vse težave poskušajo narediti skoraj nerešljive, ko se presojajo z nekakšno demagoško emocionalnostjo. Naši prednostni nalogi morata biti, je nadaljeval, gospodarstvo in čim boljše življenje ljudi. Drugo tezo je namenil vprašanju, ali lahko Evropska unija preprosto, prek Romunije in Bolgarije, obkroži Balkan in se poveže z Grčijo ali pa lahko pusti v "stečajni masi nerešene balkanske krize, Hrvaško, Bosno, Črno goro, Srbijo, Albanijo in Makedonijo", kot nekakšno temno liso?

Đinđićeva ocena je bila - imel je izvrstne informacije iz tako rekoč vseh evropskih metropol -, da bi morala biti regija v celoti v prihodnjih desetih letih, nekako do leta 2015, del evropske zveze. Da pa je zato treba nekaj narediti, saj je samo čakati na veliko evropsko povabilo premalo. In prav operacionalizacija tega ne-čakanja je bila njegova tretja teza. Države regije morajo usposobiti svoje institucije, ekonomijo, pravosodje in finance tako, da se "bomo čim bolj približali tistemu, kar Evropa razume kot način življenja", preprečitvi organiziranega kriminala in ilegalne ekonomije.

Regija mora iznajti instrumente medsebojnega sodelovanja, saj bo to najboljši dokaz, da znamo tudi sami reševati svoje težave. Regija se mora infrastrukturno povezati ter skupaj reševati energetska in ekološka vprašanja. Imamo veliko priložnost, je bil prepričan Đinđić, da se prav v okviru evropskih povezav, prvič v zgodovini Balkan, center evropskih potresov, umiri.

Drnovška je ocena presenetila samo v točki vedenja takratnega predsednika srbske vlade, da je zgolj čakati na povabilo Evropske unije povsem premalo. To je pomembna sprememba, je bil njegov komentar. In vedeli smo, zakaj je bil prav tak. Drnovšek je dobro poznal načela evropskega pridruževanja, načine potrebnih pogajanj in lobiranj, argumentacij in dokazov, še bolje pa tudi načine evropskega pridružitvenega odločanja.

Decembra 1995 je bil evropski vrh v Madridu. Eden izmed dogovorov ali celo sklep zasedanja je bil tudi, naj Republika Italija zagotovi podpis sporazuma o pridruženem članstvu Slovenije na temelju tako imenovanega španskega kompromisa. Danes ne morem trditi, ali je bil v okviru te zaveze postavljen tudi časovni rok, lahko pa ponovim Drnovškovo oceno, da bo Slovenija čakala samo še nekaj mesecev in nato, ne glede na podpis, formalno zaprosila za polnopravno članstvo v Evropski uniji.

Ocena je bila javna in ustrezno predstavljena evropskim sogovornikom. Prve dni junija 1996 je bil pridružitveni sporazum podpisan in predsednik vlade je istega dne vložil tudi prošnjo za polnopravno članstvo Slovenije v Uniji. Sam končni uradni postopek, gre za zelo hitro izmenjavo pisma, je bil pravzaprav presenečenje, saj s svojo enostavnostjo in protokolarno preprostostjo nekako ni bil v soglasju z vsemi dejanji, ki so bila za to potrebna.

Drnovškova misel, ki jo je pozneje ponovil tudi ob beograjskem obisku, je bila, da je treba dokazati operativnost oblasti, da je sposobna reševati lastne težave in izpeljati potrebne reforme v državi, da pa mora hkrati s tem aktualen nosilec oblasti imeti tudi potrebno državniško samozavest in na določeni točki zahtevati evropsko ovrednotenje doseženega.

Prav to je bila dilema Srbije v zadnjem mesecu ali dveh. Ali sprejeti odločitev za vložitev prošnje za polnopravno članstvo v Evropski uniji ali ne? Spremljali smo lahko različne namige, predloge in nasvete Beogradu, ki pa so bili namenjeni bolj ali manj uspešni dnevni medijski promociji avtorjev. Bilo pa je nekaj resnih političnih znamenj, ki so dajala podlago oceni, kakšna odločitev bo sprejeta v Beogradu. Vsi so bili povezani z napovedanim tretjedecembrskim poročilom glavnega haaškega tožilca Sergeja Brammertza.

Brez njegove ocene, napisane in prebrane pred Varnostnim svetom Združenih narodov, o poboljšanem sodelovanju Srbije in tribunala, ki "bo rezultiralo z ujetjem Mladića in Hadžića v najkrajšem času", bi bil nadaljnji tok pogajanj Evropske unije z državami balkanske regije dosti drugačen. Predvsem se ne bi vnovič kot zelo realno postavilo vprašanje, ali naj se države regije sprejemajo v polnopravno evropsko članstvo posamič ali skupaj. Gre za vprašanje, ki na novo določa evropske odločitve o zahodnem Balkanu.

Brammertzevo poročilo je bilo tudi povod za odločitev nizozemskega parlamenta o odmrznitvi blokade začasnega trgovinskega sporazuma Evropske unije in Srbije ter verjetno tudi za vsebino uspešnega obiska nizozemskega zunanjega ministra Maxima Verheugna prejšnji teden v Beogradu.

Vse skupaj je bilo zadosti za sobotno odločitev srbske vlade o vložitvi prošnje za polnopravno članstvo v EU.

Moja ocena je, da je bilo seveda Brammertzevo poročilo za takšno odločitev pomembno, ne pa odločilno, bilo je posledica, ne pa vzrok. Vzrok gre iskati drugje, v možnosti, da so se razmere v državi spremenile tako, da je takšno poročilo sploh mogoče. Pred petimi leti so bile ocene takratne tožilke Carle del Ponte povsem drugačne.

Razlika med obema poročiloma pomeni razliko med dvema načinoma vladanja, pa tudi med dvema načinoma življenja, pomeni razliko med življenjem v zaprti in razmeroma izolirani balkanski državi ter vnovičnim življenjem v državi z odprtimi mejami in možnostjo evropskega članstva. Razlog je razmeroma preprost, Srbiji je uspelo stabilizirati oblast. Pravzaprav lahko postavimo kar aksiom, da sta za evropsko članstvo držav zahodnega Balkana potrebna dva temeljna pogoja, stabilna demokratična oblast, ki je tudi operativno sposobna, in popolno sodelovanje s haaškim sodiščem, tudi kot dokaz spoštovanja evropskega pravnega reda in človekovih pravic. Pa je tudi to premalo.

Države zahodnega Balkana potrebujejo tudi političnega liderja. Srbski predsednik Boris Tadić je glavni tvorec razlike med obema poročiloma tožilstva. Tadić je bil sposoben sprejeti potrebne odločitve. Tudi zadnjo, to soboto, o polnopravnem članstvu Srbije v Evropski uniji.

Danes, v torek, potuje Tadić, na povabilo švedskega predsednika vlade in predsedujočega EU v Stockholm, kjer bo omenjeno odločitev in prošnjo tudi predal.

Borut Šuklje je podjetnik, ki se ukvarja z mednarodnim svetovanjem. Je nekdanji politik in slovenski veleposlanik v Beogradu.