Andreja Cirman vsi članki avtorja

Finance 246/2009 18.12.09 00:01

Demografski prehod s staranjem evropskega prebivalstva in s tem povezanimi stroški je precejšnja ovira na poti povečanja konkurenčnosti gospodarstva stare celine. Prav zato je bil eden izmed pomembnih ciljev bolonjske reforme izobraževanja omilitev posledic demografskega prehoda, saj naj bi diplomanti hitreje vstopali na trg dela in bili s tem dlje v statusu aktivnega prebivalstva.

S študijskim letom 2009/10 je bil bolonjski prehod v Sloveniji formalno končan. Stari programi se iztekajo, letošnji vpis v prvi letnik na vseh treh stopnjah je bil le še bolonjski. S tem smo v Sloveniji izpolnili formalni del bolonjske zaveze, žal pa smo veliko šibkejši na bistvenih vsebinskih vidikih.

Bolonjska reforma kot prispevek k večji konkurenčnosti namreč pomeni krajši in učinkovitejši študij. Pri krajšanju študija smo povsem odpovedali. Včasih so univerzitetni diplomirani ekonomisti, pravniki ali inženirji za sedmo stopnjo izobrazbe študirali štiri leta, če so izkoristili še zakonsko pravico do ponavljanja letnika in absolventskega staža (namen katerega je bil izdelava diplomskega dela), se je njihov študij končal povprečno v petih, najpozneje pa v šestih letih. Danes na primer ekonomisti po bolonjskem programu študirajo najprej tri leta na prvostopenjskem programu.

Da bi se študij skrajšal, je v zadnjem semestru tretjega letnika že predvidena izdelava diplomskega dela, kar povprečno pridnemu študentu omogoča dejansko končati dodiplomski študij v treh letih. Seveda, če bi bil za to motiviran. Ker pa mu država velikodušno daje potuho z možnostjo enkratnega ponavljanja in še enega leta absolventskega staža (da o podaljšanju absolventskega staža z izdatno podporo zdravniškega ceha sploh ne izgubljam besed) ter ga pri tem nagrajuje z ugodnostmi študentskega statusa, se seveda prva stopnja raztegne na celih pet let.

O učinkovitosti tega dela študija pri tem, da študenti zdaj diplomsko nalogo pišejo kar leto dni in pol (in praviloma vsi po vrsti želijo diplomirati v septembru tik pred iztekom statusa), ni kaj dosti dodati. Čeprav smo se v visokošolskih institucijah potrudili, da bi študij naredili učinkovitejši s tem, da smo nekdanje štiriletne dodiplomske programe skupaj z diplomo stisnili v tri leta, jim ministrstvo prizna stopnjo izobrazbe, primerljivo le z nekdanjo visokošolsko strokovno izobrazbo.

Rekordnih devet let študija

Dodiplomski stopnji sledi dveletni študij na drugi bolonjski stopnji in študentu ob vnovični pravici do ponavljanja in absolventskega staža (čeprav imajo tudi na tej stopnji poletni semester drugega letnika namenjen samo pripravi magistrskega dela) omogoči, da ga redno konča v štirih letih. Država ga nagradi s stopnjo izobrazbe na ravni nekdanjega univerzitetnega študija in mu z vsemi ugodnostmi omogoči redni študij rekordnih devet let.

Da je nekaj hudo narobe, pove tudi to, da lahko danes ekonomisti redno študirajo dlje od prihodnjih zdravnikov (ker imajo "nesrečniki" enovit študij, ki jim onemogoča dva absolventska staža in dvojno ponavljanje). Kako smo se torej po dobi trajanja študija v Sloveniji znašli v samem evropskem vrhu, verjetno ni več presenetljivo.

Bolonja ni forma, je vsebina

Nauk zgodbe je preprost. Bolonja ni samo forma, je predvsem vsebina. Pri skrajšanju študija je poleg odprave absolventskih stažev treba odpraviti tudi spodbude, ki študente mamijo v podaljševanje študija prek vseh zdravorazumskih mej. Če smo s klasifikacijo stopenj izobrazbe naredili zmedo na trgu dela tako, da delodajalci ne zaznavajo diplomantov univerzitetnega prvostopenjskega študija po znanju enakovredno nekdanjim univerzitetnim diplomiranim ekonomistom, pravnikom in drugim, potem je težava lahko v tem, da država bolonjske reforme ni podprla z ustreznim informiranjem delodajalcev in delojemalcev o bistvu bolonjske reforme in o neprimerljivosti zdajšnjih in minulih stopenj izobrazbe.

Seveda pa je lahko krivda tudi na strani izobraževalnih institucij, ki bolonje niso uvedle tako, da bi bil študij v resnici učinkovitejši in bi omogočil v krajšem času osvojiti več pomembnih znanj. Ne le, kar zadeva prilagoditev in čiščenje študijskih vsebin oziroma upoštevanje zahtev trga, temveč tudi časovnih prihrankov ob učinkovitosti uporabe sodobnih metod dela, dosegljivosti do študijskega gradiva in denimo informacijske podpore sistemu. Vendar pa se učinkovitost lahko povečuje le z višjo kakovostjo zdaj skrajšanega časa študija.

Za kakovost pa so potrebna vlaganja v učitelje, učinkovitejše pedagoške pristope in modernejšo pedagoško infrastrukturo, ki ni zastonj. In če država Univerzi v Ljubljani - svoji največji in hkrati tudi po mednarodnih lestvicah najboljši univerzi - v času bolonjske prenove in izvedbe realno celo zmanjšuje sredstva, potem res ni čudno, da je iz Slovenije do Bologne tako zelo daleč.

Doc. dr. Andreja Cirman, prodekanica za študijske zadeve Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani