Jože P. Damijan vsi članki avtorja

Finance 171/2009 4.9.09 00:01

Verjamete v neodvisnost in poštenost regulatorjev trga in varuhov zakonitosti? No, potem lahko nehate brati naprej. Ker ali živite v lepem domišljijskem mitu ali pa ste pravni zastopnik (Telekoma#Telekom) ali Pivovarne Laško . Če pa ste bolj odprte glave in materialno nevezani na interese monopolistov, lahko v nadaljevanju na primeru regulacije področja telekomunikacij v Sloveniji dobite malce širši pogled.

Praksa razvitih držav v zadnjih treh desetletjih je pokazala, da je regulacija področja telekomunikacij nujna. Seveda pa pot do učinkovite regulacije telekomunikacijskega trga ni bila tako preprosta. V osnovi gre za dilemo učinkovitosti regulacije v primerjavi z delovanjem konkurenčne zakonodaje.

Slaba lastnost regulacije, ki načeloma deluje ex-ante z oblikovanjem ustreznih cenovnih in strukturnih politik, je namreč, da se rada izpridi v svoje nasprotje, to je v zaščito monopolistov. Začetnik ekonomske teorije regulacije George Stigler je razvil tako imenovani koncept ujetosti (capture theory).

Teorija ujetosti pravi, da se birokrati ali politiki, ki naj bi delali v korist javnega interesa, običajno sistematično ujamejo v delovanje v korist partikularnih zasebnih interesov. Z vidika teorije javne izbire je ujetost nujna posledica poskusa regulacije neke panoge, saj so finančne koristi zasebnih interesov vezane na politične odločitve oziroma odločitve regulatornih organov, zaradi česar bodo nosilci zasebnih interesov vedno - neposredno ali posredno - našli pot, kako "ujeti" odločevalce.

Takih praks, ko se regulatorji trga prelevijo v zaščitnika monopolistov, je v praksi zelo veliko. Na področju telekomunikacij je bil tako v številnih državah običajen pristop sektorskih regulatorjev "enaka obravnava" obstoječih in novih ponudnikov.

V praksi se je to pokazalo kot "nevmešavanje" regulatorjev v spore med obstoječimi in konkurenčnimi ponudniki glede medomrežnega povezovanja oziroma zaračunavanja zaključevanja klicev v omrežju prevladujočega ponudnika z načelnim stališčem, naj se "prosto dogovorijo" o teh cenah.

Prav s tega vidika je, kot ugotavljajo analize za razvite države, v začetnem obdobju odpiranja telekomunikacijskih trgov odločilna učinkovita konkurenčna politika, ki za nazaj (ex-post) sankcionira zlorabe prevladujočega položaja privatiziranih nekoč državnih telekomunikacijskih monopolnih podjetij.

Danes večina razvitih držav kombinira obe možnosti, ex-post splošno konkurenčno politiko in ex-ante specifično sektorsko regulacijo telekomunikacijskega trga, da bi tako dosegale optimalne rezultate tako z vidika razvoja tega trga kot z vidika blaginje porabnikov.

V Sloveniji je takšen tipičen primer "ujetosti regulatorja" v interese monopolista delovanje slovenske agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK) v prvem obdobju njenega delovanja, o čemer je pisal tudi kolega Dušan Caf.

Drugi primer ujetosti regulatorja je delovanje urada za varstvo konkurence (vse do zamenjave vodstva) ob ugotavljanju zlorabe prevladujočega položaja Telekoma ali ugotavljanja koncentracije na trgu piva. O obojem sem tudi sam v preteklosti veliko pisal.

No, zelo zanimiv pa je tudi primer ujetosti varuhov zakonitosti, torej sodišč, v interese monopolistov, denimo našega Telekoma. Ena najbolj znanih zadev se nanaša na odločbo Urad za varstvo konkurence iz leta 1997 o zlorabi monopolnega položaja Telekoma z odklonitvijo možnosti konkurentom uporabe cenejših klicev za dostop do interneta.

Telekom se je zoper tožbo pritožil, zadeva pa je bila v škodo Telekoma pravnomočno končana s sklepom višjega sodišča šele osem let pozneje (2005). Toda ne dokončno, saj je Telekom vložil postopek revizije sklepa in zadeva traja še danes, torej 12 let. Toda še bolj zanimiv del zgodbe se nanaša na ravnanje prvotno pristojnega sodišča.

Zadnji rok za vložitev odškodninske tožbe obeh tožnikov (Quantum in K2.net) je potekel leta 2000, toda sodišče je šele leta 2001 (štiri leta po vložitvi tožbe) tožbo Telekoma vročilo toženi stranki UVK. Po naključju? Ne, tedanji vodja ljubljanskega okrožnega sodišča in zdajšnji minister za pravosodje Aleš Zalar je takrat za Delo povedal, da ta zamuda ni bila "skladna s časovnimi standardi". In dodal, da takrat (leta 2005) omenjeni sodnik že šest let ni bil več v službi na sodišču, niti njegov nadrejeni.

Torej nobenih možnosti za sankcije proti sodniku in nobene odgovornosti sodišča za prizadeto materialno škodo omenjenima podjetjema. Še vedno ni pravnomočna tudi druga odločba UVK zaradi Telekomove zlorabe s cenejšimi številkami za dostop do interneta iz leta 1999, saj jo je UVK izdal šele leta 2007 (po osmih letih obravnave!), zaradi česar je oškodovano podjetje (ABM) prav tako zamudilo rok za vložitev odškodninskega zahtevka.

Podobne stvari je pričakovati tudi v prihodnje. Spodaj navajam največje odškodninske tožbe proti Telekomu in koliko časa je trajalo, da se je začela prva obravnava na sodišču oziroma da so se končale s sodbo ali poravnavo:

1. T-2 proti Telekomu, 129,5 milijona evrov, vložena januarja 2007, obravnave še ni bilo (31 mesecev),

2. Amis proti Telekomu, 56,8 milijona evrov, vložena maja 2008, obravnave še ni bilo (16 mesecev),

3. Sinfonika proti Telekomu, 36 milijonov evrov, vložena decembra 2007, obravnave še ni bilo (21 mesecev),

4. Tuš Telekom proti Telekomu, 21,5 milijona evrov, vložena septembra 2007, sodnik Jože Ruparčič, prva obravnava oktober 2008 (v 13 mesecih!), zadeva po dveh letih še ni končana,

5. ABM proti Telekomu, 4,2 milijona evrov, vložena oktobra 2002, sodnica Tanja Poberžnik, prva obravnava maja 2005 (31 mesecev), zadeva je po sedmih letih še vedno na prvi stopnji,

6. In.Life proti Telekomu, 3,2 milijona evrov, vložena novembra 2005, sodnica Mateja Levstek, prva obravnava decembra 2006 (13 mesecev!), zaključeno s poravnavo julija 2007,

7. Amis proti Telekomu, 2,3 milijona evrov, vložena decembra 2007, prve obravnave še ni bilo (21 mesecev).

S seznama je razvidno, da sodišča delajo neverjetno počasi, saj je prva obravnava običajno šele po dveh letih in pol. Toda po drugi strani je denimo v primeru tožb In.Life proti Telekomu iz novembra 2005 ali pa Tuš Telekoma proti Telekomu iz septembra 2007 prišlo že po 13 mesecih. So sodišča začela hitreje delati? Ne, očitno je pomembna "loterija" oziroma sreča pri tem, kateremu sodniku je bila dodeljena tožba.

Velik del ne samo hitrosti procesa, ampak tudi njegove uspešnosti je odvisen od tega, kateremu sodniku je bila zadeva dodeljena. V odvetniških krogih, ki so enkrat na eni, drugič na drugi strani, je slišati, da "izbira" sodnika, torej dodelitev tožbene zadeve posameznemu sodniku od nadrejenih, ni naključna.

Zelo rado se zgodi, da nadrejeni kadar je "v višjem interesu", da ni razpleta neke tožbe, poskrbijo, da je zadeva dodeljena denimo sodnici brez izkušenj, sodnici tik pred porodniškim dopustom ali izjemno nedelovnemu sodniku. Tožbeni proces se tako s predodeljevanjem zadev drugim sodnikom v lestvici povsem legalno podaljšuje v nedogled.

Neučinkovito sodno varovanje zakonitosti je tako eden izmed pomembnih dejavnikov v neučinkovitem varstvu konkurence oziroma v neformalni zaščiti monopolistov.

Podobno ugotavlja OECD v letošnjem kritičnem poročilu o upravljanju podjetij v državni lasti v Sloveniji, kjer pravi, da ima Slovenija načeloma sprejeto z državami OECD primerljivo zakonodajo, ki pa jo skrajno neučinkovito izvaja zaradi počasnosti in neusposobljenosti sodišč ter procesnih značilnosti.

V tej državi je zato najlepše biti monopolist ali državna agencija, se oborožiti z zvitimi odvetniki in se smejati v brk vsem drugim. Skoraj nič se ti ne more zgoditi. Naš Telekom je najboljši primer za to.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Razkritje: avtor od omenjenih v članku ni delal za Telekom Slovenije, je pa lani delal na primeru Sinfonike (stečaj), letos pa za Apek.