Dejan Steinbuch vsi članki avtorja

Finance 152/2009 10.8.09 00:01

Do konca velikega šmarna je bila blokada odpravljena po vsej Hrvaški in povsod so ob slovenskih zaplapolale tudi evropske zastave." (Agencijska vest ob priključitvi Hrvaške matični domovini Sloveniji)

Čez mnoga leta, ko se bodo zunanje meje Evropske unije dotikale Mongolije in Kitajske, se bodo zgodovinski kronisti s posebnim zadovoljstvom spominjali 15. avgusta. To je bil namreč dan, ko je bila rešena Evropa; dan, ko je majhna članica s premišljenim in nenasilnim dejanjem osvobodila državo kandidatko, katere pridružitveni proces se je bil pred tem nevarno zaustavil in grozil, da načne same temelje evropske epopeje o unifikaciji, svobodi in bratstvu.

Kronisti ne bodo natanko vedeli, kaj je sporožilo ta proces niti jim ne bo jasno, kdaj se je osvobajanje Hrvaške dejansko začelo. Morda 31. julija, ko sta se v pravljičnem dvorcu Trakoščan srečala predsednika slovenske in hrvaške vlade. Menda je Jadranka Kosor tistihmal svojemu slovenskemu kolegu, ki je na sestanek prišel s črnim očesom in povito levico, v šali dejala, da bi bila še najboljša pot za odpravo blokade priključitev Hrvaške Sloveniji; Pahor se je ob tem skrivnostno nasmehnil, ob vrnitvi v Ljubljano pa brž telefoniral najboljšemu prijatelju in ga obvestil, da je neka Hrvatica predlagala združitev obeh republik.

Janez Janša, tedaj z začasnim prebivališčem v opoziciji, naj bi premierja takoj opozoril, da se o tako občutljivih rečeh ne sme govoriti po telefonu in mu svetoval, naj za mnenje, če mu ne verjame, povpraša nekdanjega hrvaškega premierja Sanaderja ali pa vsaj Antona Ropa, ki je bil o vsem vedno najbolje obveščen. Pahor, ki je takrat še nastopal v vlogi predsednika vlade, je postajal vedno bolj negotov, kajti izhajal je iz tiste generacije, ki ji združevanje držav nikoli ni bilo preveč blizu.

Ko je torej premier s poškodovano levico svojega najboljšega prijatelja iz opozicije obvestil o pogovoru, ki ga je imel z Jadranko Kosor, je Janez Janša takoj vedel, da je nastopil čas, ko se morajo vsi skupaj dobiti na pivu v Vili Podrožnik.

Prišli so skoraj vsi; večji del ministrov Pahorjeve vlade, predsednik republike ter vidnejši predstavniki političnega, gospodarskega in kulturnega življenja.

»Ponujam vam novo partnerstvo,« je Janša mirno ignoriral Pahorja in s tem slovesno nagovoril približno polovico vladnega kabineta, ki se je odzvala povabilu, medtem se ko je druga polovica namakala na Jadranu: »Prišel je čas, ko moramo aktivno sodelovati pri odpravi blokade Hrvaške. S tihim soglasjem evropskih partnerjev in aktivno podporo zaveznikov pripravljamo kopensko, zračno in pomorsko ofenzivo na južno sosedo.«

V naslednjih 45 minutah je bil do potankosti predstavljen načrt Južni ščit. Ker je bila operacija opremljena z oznako »Strogo zaupno - vojaška skrivnost«, je njena vsebina javnosti nedostopna. V nadaljevanju bomo torej določene dogodke zgolj rekonstruirali. Po nekaterih namigih pa bi dokument lahko že 2049 postal javen.

Operacija Južni ščit

Ko je Janša spregovoril zadnje besede, je v sobi zavladala smrtna tišina. Celo Jelinčiču, ki je v svoji vili že dvajset let zbiral orožje za napad na Hrvaško, je zaprlo sapo. Prvi se je oglasil predsednik Türk, ki je predlagal, da se takoj ustanovi vojna vlada, razglasijo izredne razmere, s čemer vsa pooblastila preidejo nanj.

STROGO ZAUPNO - dokument odprete s klikom na sliko

Janša, ki je mislil, da bi bil Türk lahko bolj koristen kje drugje, je temu malenkostno oprekal, rekoč: »Vojno vlado bomo na zemlji vodili ljudje, ki imamo izkušnje z vojno. Predsednik, vi ste ves čas malo nad nami, torej v zraku, zato vas čaka mnogo pomembnejša naloga v tej operaciji! Z najetim letalom AWACS boste leteli na relaciji Ljubljana - Sarajevo, odkoder boste spremljali morebitne premike hrvaških sil in kot nesporni vrhovni poveljnik dali ukaz za začetek akcije.«

S spontanim aplavzom je približno šestdeset zbranih funkcionarjev pozdravilo idejo, ob kateri je edinole predsednik Türk deloval nekoliko zbegano. »Brez skrbi«, ga je tolažil Pahor, ki se je prilagodil novim razmerjem moči in v novi vladi prevzel položaj moderatorja tiskovnih konferenc, »stroške najema letala bomo krili iz obrambnega proračuna, iz postavke za prevoz ranjencev.«

Türk je bil pomirjen, zato se je sestava vojne vlade nemoteno nadaljevala. Premiersko funkcijo sta spričo nespornih vojnih izkušenj soglasno prevzela Janez Janša in Igor Bavčar, zunanje zadeve so pripadle Dimitriju Ruplu, obramba Zmagu Pl. Jelinčiču, gospodarstvo Bošku Šrotu, finance Darku Horvatu, šolstvo so spričo dobrih zvez s Sveto stolico poverili kardinalu Rodetu, kulturo je kolektivno prevzela skupina Laibach , promet Rajko Hrvatič, saj je bilo znano, da ima vedno dobre zveze. Visoko šolstvo in znanost je po daljšem obotavljanju sprejel nekdanji poslanec in germanist Branko Marinič, zdravstveni resor Božo Dimnik, pravosodje in notranje zadeve pa kar odvetniška pisarna Senica , saj je v vojnih razmerah več kot smiselno varčevati.

V vladi ni bilo nobene ženske, saj je vojna moška stvar.

Kako so tekle predpriprave

Kljub temu, da časa za drobnarije ni bilo, je bila vojna vlada primorana opraviti tudi nekaj kadrovskih menjav. Vodstvo nacionalne RTV hiše sta prevzela Branko Grims in Gregor Golobič, saj je prevladala ocena, da lahko samo njun pravičniški duh zagotovi objektivno in uravnoteženo poročanje v tako dramatičnih časih, hkrati pa bosta s svojo moralno integriteto neustavljiv navdih za vse novinarje in urednike.

Kot nova himna v vojnem času je bila določena imenitna, doslej premalo cenjena pesem Slava Slovencem ( http://www.youtube.com/watch?v=Ue_3L52vi9Y ), ob kateri so celo Slovenci obnemeli.

Prvega avgusta je bila tako v najstrožji tajnosti oblikovana vojna vlada, katere mandat naj bi se iztekel s popolno in brezpogojno kapitulacijo Hrvaške.

Ves ta čas je bila operacija Južni ščit v polnem teku. Na začetku avgusta so namreč ilegalno zagnali proizvodnjo vojaških uniform v Muri in do 14. avgusta sešili skoraj pol milijona uniform; po en komplet bojnih oblačil so prejeli vsi slovenski lastniki počitniških hišic in drugih nepremičnin na Hrvaškem, kot tudi vsi drugi slovenski turisti, za katere se je domnevalo, da utegnejo biti na jadranski obali na dan D. Rečeno jim je bilo, da jih morajo obleči tisti trenutek, ko bodo radijske postaje začele simultano vrteti največjo svetovno uspešnico Helene Blagne.

Od desetega avgusta dalje je četrt milijona v turiste zamaskiranih slovenskih vojakov po vsej hrvaški obali nestrpno čakalo na usodno pesem.

14. avgusta pozno popoldne je več kot tisoč slovenskih avtoprevoznikov dobilo ukaz svojega šefa Emila Milana Pintarja, naj se razporedijo po vseh strateških točkah hrvaškega cestnega in avtocestnega omrežja in čakajo na ukaz za blokado prometnic. Avtoprevoznikom se sicer ni sanjalo, kaj za vraga tokrat naklepa Pintar, toda zavedajoč se njegovih pogajalskih veščin in poguma so bili prepričani, da se barantanje o znižanju cestnin tokrat pač seli na Hrvaško.

»Tale naš Pintar je zvit«, so se pridušali avtoprevozniki, »našo skopuško vlado bo stisnil tam, kjer najmanj pričakuje: pred njihovimi vikendi na Hrvaškem.«

Načelnik generalštaba slovenske vojske je postal upokojeni general Ivan Dolničar, čigar partizanske izkušnje naj bi odločilno pripomogle k doseganju začrtanih ciljev operacije Južni ščit.

Posebna pooblaščenca vojne vlade za logistiko in strateške operacije sta postala Jure Cekuta in Walter Wolf, ki sta se že naslednji dan odpravila na svojo prvo tajno misijo; ob pomoči izraelskih poslovnežev sta daleč na severu organizirala sestanek z načelnikom generalštaba hrvaške vojske in mu ponudila kupčijo stoletja: če Hrvati dostavijo vseh 12 rabljenih MIG-ov 21 na Finsko, v zameno dobijo 6 skoraj novih F-16, pri čemer jim prodajalec podari generalni remont, zimsko opremo in za prvo leto tudi kasko zavarovanje.

5. avgusta popoldne je bilo celotno hrvaško vojno letalstvo prizemljeno na nekem zakotnem letališču na severu Finske, ducat pilotov pa mrtvo pijanih v lokalnem baru Suomi Berglund. Zanje bi bila vrnitev v domovino praktično nemogoča, saj je znano, da noben pijan hrvaški pilot ne bi našel poti domov niti po cesti, kaj šele po zraku.

Na predvečer ...

Ko so 14. avgusta zvečer v Zagrebu izbirali miss hrvaškega piva, je marsikoga začudilo, da je glavni pokrovitelj dogodka Pivovarna Laško . Bil je nenavadno hladen večer za ta letni čas in ljudje so se morali topleje obleči. Marsikdo se je spraševal, kakšen bo naslednji dan, namreč nedelja, 15. avgusta, ko vsa Hrvaška roma do svetišč, da se poklonijo Marijinemu prazniku.

Toda bolj kot vreme ali Pivovarna Laško je presenečenje povzročila ena izmed udeleženk, na las podobna Katarini Kresal, ki je po uvrstitvi v finale na vprašanje, katero je glavno mesto Hrvaške, kot iz topa izstrelila: »Pa svi ljudi znaju, da je glavni grad Hrvatske Ljubljana!«**

V dvorani Vatroslav Lisinski je zavladala panika, ljudje so se v strahu spogledovali in začeli naglo zapuščati stavbo. Podobne reakcije je izjava povzročila tudi pri treh milijonih televizijskih gledalcev, ki so začeli odhajati na ulice, trge in parke. Tam so spontano vzklikali gesla proti vladi, ki naj bi Hrvaško prodala Sloveniji.

Množice, ki so se zbirale po vseh koncih Hrvaške, pa niso bile prav nič sovražno razpoložene do tisočev uličnih šotorov - takorekoč čez noč so zrasli po večjih mestih in vaseh, poslikanih z emblemi Pivovarne Laško, Mercatorja in še nekaterih slovenskih proizvajalcev alkoholnih pijač. Na lastno vlado jezni ljudje so z odobravanjem sprejeli ponujene pločevinke slovenskega piva, vina in celo žganih pijač. Z naklonjenostjo in zahvaljevanjem so jemali reklamne letake za Mercatorjevo plačilno kartico, ki jim je že za naslednji dan obljubljala dvojne pike pri nakupih nad 100 kun. »Svaka vam čast, Slovenci!«***, so nenavadno potezo sosedov komentirali številni prebivalci Hrvaške. O tej akciji so poročali tudi vsi hrvaški mediji.

Zbegana hrvaška vlada, ki je bila blizu bankrota in potemtakem razumljivo na robu živčnega zloma, saj jo je v imenu Mednarodnega denarnega sklada vsake pol ure po telefonu gnjavil nek Micho Mrkaich iz Washingtona, ni imela niti najmanjših indicev, da gre za skrbno načrtovano akcijo tujih obveščevalnih služb. Samo nek analitik v vojaški protiobveščevalni, menda mu je bilo ime Danijel Rakovac, je nadrejene opozoril, da gre za napad iz Slovenije. Vendar ga ni nihče vzel resno; za kazen, ker je ob polnoči rogovilil po generalštabu, so ga kazensko premestili na radarsko postajo na otoku Vis.

Na Hrvaškem se je zgodilo nekaj, česar celo strokovnjaki družbenih gibanj niso nikoli pojasnili. Iz glasnih protestov proti vladni politiki in grozečemu bankrotu se je razvila - kot je kasneje v svoji knjigi »Kako je bila rešena Evropa« zapisal britanski zgodovinar Timothy Garton Ash - »največja poulična zabava po padcu Berlinskega zidu«.

Morda ni odveč pripomniti, da okoli tretje ure zjutraj ni bilo pokonci več žive duše. Slovenski alkohol je naredil svoje. Ob 3:35 so se proti Sloveniji začeli vračati tovornjaki in dostavna vozila. V njih so bili prazni sodi piva in vina, s katerim se je uspešno zaključila druga faza operacije Južni ščit.

Akcije, ki jih uradno ni bilo

Od ustanovitve vojne vlade dalje se je v najstrožji konspirativnosti formirala tako imenovana manevrska struktura, katere namen je bil tajno prodreti globoko na hrvaško ozemlje in tam povzročati težave v prometu, medijih in preskrbi z živili. Tako naj bi med prebivalstvom sprožali strah, zbeganost in začudenje. Štiri operacije v okviru manevrske strukture so se vpisale v učbenike zgodovine vojskovanja.

Prva operacija je temeljila na uporabi naravnih zaveznikov; šlo je za invazijo kočevskih medvedov na področje Gorskega kotarja in reškega zaledja, ki jo je, kot je znano, vodil Tone Krkovič, veteran osamosvojitvene vojne, ki je prek Kolpe skrivaj prepeljal 571 zaščitenih kočevskih medvedov (ursus arctos), pred katerimi so se začeli ljudje na Hrvaškem množično izseljevati. Do 12. avgusta so pred rjavimi beštijami, ki so se masovno pojavile na celotnem območju med Reko, Karlovcem in južnim predmestjem Zagreba, zbežale nepregledne množice lokalnega prebivalstva. Da bi oblasti v Zagrebu prikrile eksodus, ki si ga niso znale razložiti, so medijem lansirale zgodbo o skrivnostni »delniški gripi« (po kraju Delnice, op. pis.), kar pa je še poslabšalo finančno-gospodarske razmere v državi, saj se je le 48 ur po objavi Dežulovićeve kolumne o »delniški gripi« sesula zagrebška borza!

Nič manj genialna operacija se ni odvila na zahodu, v bojno-operativni coni Istra, sektor Dragonja; tam je legendarni odpornik in borec za pravično mejo Joško Joras skupaj s tremi komandosi v nočni akciji izvedel desant na streho občine Buje. Ne da bi bili opaženi, so locirali in zaplenili ponarejeno hrvaško zemljiško knjigo, v katero so bili vpisani tudi trije zaselki na levem bregu Dragonje, ter se s pomočjo avtoštopa uspešno prebili nazaj domov.

Ni odveč dodati, da sta bila Krkovič in Joras - tako kot še številni drugi udeleženci operacije Južni ščit - po njenem uspešnem zaključku odlikovana z zlatim častnim znakom Republike Slovenije.

Precej manj znani sta operaciji, s katerim so slovenske specialne enote osvobodile Iva Sanaderja, ki ga je zaradi političnega razčiščevanja znotraj stranke vodstvo HDZ-ja osamilo v njegovem vikendu na Korčuli. Kot velikega prijatelja Slovenije in sodelavca iz časov incidentov v Piranskem zalivu je sopredsedujoči vojne vlade Janez Janša osebno zaukazal operacijo Švicarska ura, v kateri so Sanaderja osvobodili internacije in ga prepeljali na varno v Trento, kjer je ostal na dolgotrajni rehabilitaciji.

Da bi preprečili medijske manipulacije po dnevu D, je posebna skupina znotraj manevrske strukture, specializirana za boj proti verbalnemu terorizmu, ugrabila znanega hrvaškega kolumnista Borisa Dežulovića in ga nadomestila z Markom Crnkovičem, ki je bil pred tem podvržen lepotni operaciji in hitremu tečaju moderne dalmatinščine. Kot Dežulovićev dvojnik se je Crnković tako odlično obnesel, da se niti po kapitulaciji Hrvaške ni želel vrniti v slovenske medije, zato je bila odrejena posebna operacija, s katero so lažnega Dežulovića prepeljali nazaj v slovenske medije, pravega terorista pa nepoškodovanega in v odlični formi vrnili v hrvaški medijski habitat.

Slavoj Žižek na CNN-u

Na predvečer vojaške intervencije, katere politični cilj je bila miroljubna priključitev Hrvaške matični deželi in s tem vstop v EU brez odprave blokade, je bila statistika na slovenski strani brezhibna. Globoko v hrvaškem zaledju je na pesem Helene Blagne »Nihče ne ljubi kot Slovenec« čakalo četrt milijona slovenskih vojakov, začasno preoblečenih v turiste. Svoje kamione je prižgalo 1300 Pintarjevih avtoprevoznikov, visoko na hrvaškem nebu je krožilo najeto letalo AWACS s predsednikom Danilom Türkom na krovu (kajpak tudi tokrat ni bil poceni...), v stanju največje bojne pripravljenosti pa so bile tudi tri armadne skupine slovenske vojske. Armadna skupina Sever je čakala ob reki Muri, njen cilj je bil doseči Donavo in prevzeti nadzor nad mejnimi prehodi s Srbijo. Armadna skupina Jug je bila nameščena tik pred Obrežjem, njen cilj je bil Zagreb. V véliki koprski občini pa je stala armadna skupina Zahod, katere naloga je bila zasesti Istro in jo priključiti matični domovini.

Za blokado hrvaških pristanišč je bilo na voljo 230 gliserjev, jaht in jadrnic, ki jih je vojna vlada predhodno zaplenila slovenskim tajkunom kot neke vrste vojni davek. S tolikšnjo floto je bilo onemogočeno kakršno koli bojno udejstvovanje hrvaške mornarice. Niti en gumenjak ni zapustil svoje baze. Admiralska ladja, na kateri se je nahajal viceadmiral Danijel Starman, je postal bojni čoln Ankaran; njegova posadka se je izkrcala na nenaseljenem otoku Svetac in tam uradno razglasila, da je - tako kot vsi Kvarnerski otoki - priključen matični domovini.

Ob načrtovanih vojaških operacijah je bilo za dosego političnih in geostrateških ciljev kajpak potrebno zagotoviti tudi podporo mednarodne skupnosti, o čemer je na dan D posebej za CNN spregovoril dr. Slavoj Žižek. Poudaril je, da ne gre za klasično agresijo, kajti majhna država ne more biti nikoli agresor, če napade večjo državo. Poleg tega je cilj povsem nevojaški: omogočiti Hrvaški, da mirno, dostojanstveno in brez blokade vstopi v Evropsko unijo ter postane del evropske družine. Slovenija je dolgo gledala, kako se Hrvaška muči in trpi na tej poti. Ker nam ni vseeno, smo se odločili, da jim pomagamo, je zatrdil naš znani filozof.

To pa še ni vse, je na CNN-u pojasnil dr. Žižek, pri priključitvi Hrvaške matični domovini gre za odpravo zgodovinske travme, ki posega na področje psihoanalize, kajti znanstveno je dokazano, da so ljudje, ki naseljujejo ozemlje Hrvaške, v bistvu Jadranski Slovenci. Da bi Hrvati, torej neobstoječ narod, zakrili svojo tesnobo, so si izmislili, da so Slovenci v bistvu Alpski Hrvati...

Zbegana voditeljica je želela Slavoju Žižku zastaviti še nekaj vprašanj, pa jo je elegantno prekinil s protivprašanjem: »Gospodična, mi lahko poveste, kakšna je v resnici razlika med Američani in Kanadčani?«.

Žižkov nastop na CNN-u je vzbudil tolikšnjo pozornost svetovnih medijev in javnosti, da je v naslednjih tednih prejel več tisoč pisem, v katerih so ga posamezniki, delovne organizacije, manjšine in verske skupnosti pozivale, naj posreduje pri slovenski vojni vladi, da bi osvobodili tudi njih in jih priključili matični domovini. »Žal sem le filozof«, naj bi dejal dr. Žižek, »pišite raje Gregorju Golobiču.«

Tujina izraža razumevanje

Na predvečer operacije Južni ščit je imelo slovensko vodstvo več zaupnih telefonskih pogovorov s svetovnimi državniki. Italijane je denimo zanimalo, ali bi bila Slovenija po nastopu nove geopolitične realnosti pripravljena zamenjati Dalmacijo za Trst in Gorico z zaledjem ter del Furlanije. Minister Rupel naj bi kolegu Frattiniju zatrdil, da se je moč pogajati o vsem, kar bi okrepilo položaj naše manjšine v Italiji, le o Istri se Slovenija spričo zgodovinskih dejstev nikoli ne bo pogajala. »Kot je znano, je bila Istra vedno slovenska,« je Francu Frattiniju dejal Dimitrij Rupel in ga obenem potolažil, da se bo - v znak večnega prijateljstva med državama - za Italijo »vedno našel kak otoček v vzhodnem Jadranu, za katerega vemo, da uživa posebno mesto v italijanskih čustvih.«

Sosednjo Avstrijo je skrbelo, kaj bi morebitna zamenjava oblasti v Zagrebu pomenila za njihove finančne aranžmaje v tem delu Evrope. Naši predstavniki so Dunaj pomirili z besedami, da na Hrvaškem pod sedanjo vlado ne more biti slabše in da bo skorajšnja osvoboditev prinesla popuščanje finančnega krča. »Tudi na interese Dunajske borze smo mislili,« je bilo rečeno v zaupnih pogovorih, v katerih se je avstrijska stran nadejala predvsem gospodarskih koristi od priključitve Hrvaške Evropski uniji. Morebitno udeležbo avstrijskih vojakov pa so na Dunaju odločno zavrnili, sklicujoč se na svojo zgodovinsko nevtralnost.

Američani so se delali Francoze, saj so bili v zadregi, ker so nekaj dni prej letalo s posebnimi predstavniki State Departmenta (v bistvu je šlo za agente cie) pomotoma poslali v Bratislavo, odkoder so se s terenskimi vozili prebili na slovaško-ukrajinsko mejo, kjer so jih aretirali zaradi poskusa nezakonitega vstopa v Ukrajino.

Bolj previdni so bili prijatelji iz Ruske federacije. Zanimalo jih je, kaj bi sprememba meja pomenila za projekt Južni tok. Ko so iz Ljubljane prišla zagotovila, da ukinitev Hrvaške kot mednarodnopravnega subjekta za Rusijo pomeni le manj papirilogije - fraza »ena država manj, en problem manj« je v Moskvi še vedno izredno priljubljena! - so iz ruskega veleposlaništva sporočili, da slovensko vodstvo že čaka dvajset zabojev vodke, s katero naj nazdravijo na zmago.

Še najbolj nerodna poteza se je pripetila v primeru Srbije; po nepreverjenih informacijah je nekdo iz ožjega dela slovenske vlade srbskemu veleposlaniku v Ljubljani po nesreči razkril dan D, zato naj bi v Beogradu že 14. avgusta sprejemali rezervacije za največjo roštilijado na Balkanu, nanjo po naj bi povabili celo hrvaškega veleposlanika v Beogradu!

„Kocka je padla!“ (Janez Kocijančič)

Petnajsti avgust na Hrvaškem, ki je poleg Velikega vojvodstva Pojske najbolj katoliška dežela v Evropi, praznujejo kot enega največjih verskih praznikov. Na Vélikega šmarna dan se je zdanilo še posebej zgodaj, nebo je bilo brez oblaka in krog in krog so ležale jutranje meglice.

Premierka Kosorjeva je še globoko spala, ko so se v Ljubljani za velikansko ovalno mizo zbrali vsi, ki so zadnja dva tedna načrtovali operacijo Južni ščit.

Ura je kazala 5:30. V zraku je bilo čutiti nekakšno slovesnost, obenem pa je marsikoga preveval občutek velikega pričakovanja. »Prijatelji,« se je iz višine 12,800 metrov nad osrednjo Hrvaško oglasil vrhovni poveljnik Türk, »prišel je čas velike odločitve. Kdor ima kakšne pomisleke, naj stopi dva koraka naprej.«

Zgodovinski kronisti si niso enotni, kaj se je potlej dogajalo; nekateri menijo, da se zaradi velike gneče v bunkerju pod Cankarjevim domom, kjer je moral guverner Mitja Rotovnik ročno poganjati zastarelo klimatsko napravo, nihče ni mogel niti premakniti, kaj šele, da bi stopil dva koraka narej; spet drugi so mnenja, da je v političnem vrhu vladala tako velika enotnost, da za razprtije.enostavno ni bilo - prostora.

Ker se nihče ni premaknil, je vrhovni poveljnik izdal slavni ukaz, ki se ga bodo morale na pamet učiti generacije šolarjev: »Ker kot de iure vrhovni poveljnik oboroženih sil Republike Slovenije meritorno ugotavljam, da tu pod menoj de facto še vsi spijo, izdajam ukaz o sočasnem kopenskem, pomorskem in zračnem napadu na Hrvaško. Operacija naj traja, dokler ne bo zaključena. Konec.«

Ob 5:37 je na Trdinovem vrhu zazvonil telefon. Še isto minuto se je vklopil superoddajnik in na vseh radijskih postajah na Hrvaškem je zapela Helena Blagne (http://www.youtube.com/watch?v=WheTa_Vf97o). Deset minut kasneje je iz jadranskih počitniških hišic, prikolic, šotorov in apartmajev stopilo četrt milijona slovenskih uniform.

Ob 5:37 so armadne skupine Sever, Jug in Zahod prejele sms sporočilo »Orel je pristal.« Po skrbnem dešifriranju, ki je trajalo manj kot minuto, so verificirali ukaz in izvedli premike proti ukazanim lokacijam.

Ob 5:38 je 1300 Pintarjevih šoferjev prejelo poziv in pričelo blokirati hrvaške prometnice.

Ob 5:39 je slovenska policija zaradi domnevne grožnje s terorističnim napadom blokirala in zaprla vse mejne in maloobmejne prehode s Hrvaško. Schengenska meja je bila neprodušno zaprta.

Ob 5:40 so v jedrski elektrarni Krško prekinili dobavo električne energije proti jugu. Klima naprava v stanovanju Jadranke Kosor je ugasnila, premierka pa je mirno spala dalje.

Ob 5:41 so iz centrov za zveze pričeli z motenjem elektronskih komunikacij na Hrvaškem.

Ob 5:42 po srednjeevropskem času so vsa diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije prejela depešo z izjavo, ki naj jo posredujejo tujim vladam in medijem. Naslov se je glasil: »Slovenija končala blokado in osvobodila Hrvaško«.

Nesporazum s srečnim koncem

Hrvaškega veleposlanika Svjetlana Berkovića v Ljubljani je ob 5:59 iz spanca predramil telefon. Na drugi strani je bil smrtno hladni glas Dimitrija Rupla, ki ga je suhoperno obvestil, da Slovenija izvaja miroljubno priključitev Hrvaške Evropski uniji in da to pomeni sočasno odpravo blokade v hrvaških predpristopnih pogajanjih. Menda je tedaj gospodu Svjetlanu slušalka zdrsnila iz rok, a jo je k sreči prestregla njegova soproga, ki je mirno nadaljevala pogovor z njej neznanim gospodom na drugi strani. Ni sicer povsem razumela, zakaj bo blokada njene domovine nenadoma odpravljena, toda novica se ji je zdela dovolj pomembna, da je opravičila zgodnjo uro. Ni ravno v skladu z diplomatsko prakso, da veleposlanika mečejo iz postelje ob petih zjutraj, in to celo na Gospodov dan, je pomislila gospa Berković. A ker je soprog omahnil nazaj na posteljo in zgolj nekaj nerazumljivo momljal, je brž poklicala v Zagreb in dežurnemu na ministrstvu zaupala, da je Slovenija ponoči umaknila blokado Hrvaške.

Ob 6:03 so v Zagrebu prejeli klic (varne linije so kljub elektronskemu motenju zvez še vedno delovale) iz Ljubljane, o katerem je bil nemudoma obveščen ves državni vrh. Jezo, ki jo je povzročilo dejstvo, da so jih na dan Marijinega vnebovzetja zbudili ob tako nečloveški uri, so vsi po vrsti nadomestili z veseljem, ker so se Slovenci ponoči spametovali in odpravili blokado. Potem so prav tako vsi po vrsti naročili, naj jih do 9. ure nihče več ne vznemirja in šli nazaj spat. Spala pa je tudi takorekoč tudi vsa Hrvaška, saj so množice do zgodnjih ur popivale na ulicah ob brezplačnem slovenskem alkoholu.

Zgodovinarji se še danes sprašujejo, kaj bi bilo, če se v pogovor med ministrom Ruplom in ambasadorjem Berkovićem ne bi nepričakovano vmešala gospa Berković in Zagrebu poslala povsem napačen signal. Bržčas bi se hrvaški varnostni organi lahko organizirali in nudili vsaj nekaj odpora prodirajočim slovenskim silam.

Toda do 9. ure se jim nihče od ministrskega zbora ni javil na telefon.

Ob 9. uri je bil Zagreb obkoljen, Istra priključena matični domovini, prve patrie pa so že dosegle Osijek in naglo napredovale proti Donavi.

Ko so okoli pol desetih v spalnico premierke Kosorjeve vdrli varnostniki, da bi jo evakuirali in spravili na varno v tisto špiljo na Visu, je bilo več kot 70 odstotkov njene domovine že v Evropski uniji.

Do konca prazničnega dneva je bila blokada odpravljena po vsej Hrvaški in povsod so ob slovenskih zaplapolale tudi evropske zastave.

Bila je to najbolj mirna in nanasilna reintegracija kake dežele v zgodovini Evrope.

* Kratka fantazijska zgodba z nekaterimi resničnimi imeni.
** »Vsi ljudje vedo, da je glavno mesto Hrvaške Ljubljana!«
*** »Vsa čast Slovencem!«