Stanislav Kovač vsi članki avtorja

Finance 124/2009 1.7.09 00:01

Rekordna zaporna kazen za finančnega prevaranta Bernarda Madoffa, ki ga je newyorško sodišče obsodilo na 150-letno zaporno kazen zaradi organiziranja velike investicijske prevare, bi morala biti vzor tranzicijski Sloveniji, saj pri nas v 19-letnem obdobju tranzicije kljub desetinam in desetinam privatizacijskih škandalov še vedno ni bil obsojen nihče od ekonomsko in politično pomembnih igralcev.

Obsodba Madoffa je zelo odmevna v svetovnem korporativnem in finančnem svetu, saj je ena najstrožjih v ameriški zgodovini pregona kriminala "belih ovratnikov". Zaradi gospodarskega kriminala sta v ZDA v odmevnih insajderskih aferah WorldCom in Enron visoko zaporno kazen dobila tudi odgovorna Bernard Ebbers in Jeffrey Skilling, ki sta bila obsojena na 25 in 24 let zapora.

V odmevnih aferah WorldCom in Enron je oblast v ZDA obsodila zelo bogate in politične vplivne posameznike, ki so imeli klientelistične povezave tako z republikansko kot demokratsko stranko. ZDA so tudi s 150-letno zaporno kaznijo Madoffu ostale zveste načelu meritokratske družbe, ki temelji na svobodnem trgu in pravni državi.

Angleški tednik The Economist je lani aprila v članku A bitter pill (19. april 2008) ameriško meritokracijo opisal z besedami: če trdo delaš in upoštevaš zakone, lahko v življenju uspeš in postaneš bogat.

The Economist je tudi v letošnji majski številki, ki je bila posvečena ZDA (Business in America, Its next problem: Big Government, 30. maj 2009), poudaril ugotovitve najnovejše majske raziskave javnega mnenja v ZDA (The Pew Research Center), po kateri so Američani kljub finančni in gospodarski krizi še vedno tesno povezani s poslovnim uspehom njihovih bogatašev: 76 odstotkov vprašanih Američanov se strinja, da moč države večinoma temelji na uspehu ameriškega biznisa, medtem ko 90 odstotkov vprašanih občuduje bogataše, ki so postali bogati s trdim delom ("get rich by working hard").

Pred tremi leti sem v Financah v kolumni Upravičena neenakost (166/2006) opozoril na raziskavo Fairness and Redistribution: US versus Europe (2003), ki sta jo napisala svetovno znana ekonomista Alberto Alesina (Harvard) in George Angeletos (MIT). Pri proučevanju meritokratske vrednostne usmerjenosti ZDA in evropskih držav sta ločila med upravičeno in neupravičeno neenakostjo; upravičeno neenakost sta povezala s produktivnimi dejavnostmi (trdo delo, talent, podjetniška sposobnost, inovativnost in podobne produktivne dejavnosti), medtem ko sta neupravičeno neenakost izenačila z družbeno nesprejemljivim iskanjem rent (kriminal, korupcija, klientelizem in podobne neproduktivne dejavnosti).

Omenjena ekonomista sta na podlagi mednarodne javnomnenjske raziskave World Values Survey ugotovila, da je v ZDA dohodkovna in premoženjska neenakost večja kot v Evropi, vendar v očeh domače javnosti bolj upravičena, saj je v ZDA bogatenje bolj posledica meritokratskih vrednot (trdo in pošteno delo, podjetniška sposobnost in druge produktivne dejavnosti). Za ameriški model kapitalizma sta poudarila, da temelji na institucijah svobodnega trga in pravne države, ki so pomembne za oblikovanje legitimne podobe kapitalizma in nasploh zaupanje javnosti v kapitalizem.

Rekordna zaporna kazen za Bernarda Madoffa se uvršča v središče filozofije meritokratskega kapitalizma ZDA, kjer pravna država strogo kaznuje tiste, ki tako kot Madoff bogastvo pridobijo po nepošteni poti. V ZDA tudi sicer niso redkost izredno visoke zaporne kazni zaradi gospodarskega kriminala (lani je bila denimo odmevna tudi 20-letna zaporna kazen, ki jo je zaradi prevare po vzoru "ponzi sheme" dobil soustanovitelj hedge sklada Bayou Group Samuel Israel).

Na drugi strani veljajo ZDA za družbo, kjer 90 odstotkov Američanov občuduje svoje bogataše, ki so kot klasični podjetniki iz nič ustvarili svetovno uspešna podjetja in postali bogati s trdim in poštenim delom. Med svetovno najbolj znanimi klasičnimi podjetniki so številni Američani na čelu z Billom Gatesom, ki se po anketah Financial Timesa že vrsto let uvršča med najbolj občudovane podjetnike na svetu.

Slovenija se uvršča med nekdanje komunistične države, ki je v tranziciji iz komunizma v kapitalizem dobila mešanico klasičnih podjetnikov in privatizacijskih kapitalistov.

Med najbolj znane slovenske klasične podjetnike sodi Igor Akrapovič (Akrapovič ), ki pooseblja slovensko različico Billa Gatesa. Akrapovič je kot prvovrstni podjetnik in inovator ustvaril svetovno uspešno visokotehnološko podjetje s prepoznavno blagovno znamko. Med znanimi klasičnimi podjetniki se Akrapoviču ob bok postavljajo Boscarol (Pipistrel ), Uršič (Instrumentation Technologies ), Štrancar (Bia Separations ) in nekateri drugi.

Ob klasičnih podjetnikih smo v tranziciji dobili tudi privatizacijske kapitaliste, ki so prišli iz procesa primarne akumulacije državnega (družbenega) kapitala, ki ga je po letu 1990 močno označila odsotnost vladavine prava in ustreznih pravnih norm (zakonov). Posledica so bili številni privatizacijski škandali, povezani z oškodovanjem malih delničarjev, insajderstvom, parkirišči za delnice, nepreglednimi prevzemi, vzporednimi podjetji, podmiznimi prodajami državnega premoženja, političnim klientelizmom in drugimi oblikami spornega bogatenja.

Zaradi neučinkovitega delovanja ustanov pravne države v Sloveniji po letu 1990 z zaporno kaznijo ni bil obsojen nihče izmed ekonomsko in politično pomembnih igralcev. Izjema je le primer nekdanjega prvega moža Hita Danila Kovačiča, ki ga je na koncu škandalozno pomilostil nekdanji predsednik države Janez Drnovšek.

Zaradi odsotnosti zapornih kazni med ekonomsko in politično pomembnimi igralci se v našem kapitalizmu tudi ni vzpostavila potrebna razlika med upravičenim in neupravičenim razslojevanjem, kar je po mnenju zgoraj navedenih ekonomistov Alesine in Angeletosa pogoj za oblikovanje legitimne podobe kapitalizma in zaupanja širše javnosti v kapitalizem. Kapitalska elita je namreč tisti del družbe, ki z načinom pridobivanja ekonomskih koristi (kapitala) najbolj simbolizira kapitalistični sistem (Saving Capitalism from Capitalists, Rajan, Zingales, 2003).

Raziskave slovenskega javnega mnenja skozi celotno obdobje tranzicije sporočajo, da imajo Slovenci izredno negativen vrednostni odnos do kapitalizma. Po raziskavi javnega mnenja iz leta 2006 se je najmanjši del anketiranih pozitivno opredelil do pojma kapitalizem; pozitiven ali zelo pozitiven odnos do kapitalizma je izrazilo le 15,1 odstotka vprašanih (glej graf Vrednote: odnos do pojmov). Izredno negativen vrednostni odnos Slovencev do kapitalizma opozarja na nizko stopnjo legitimnosti našega kapitalizma.

Leta 2005 je bila objavljena raziskava o ekonomskih in političnih posledicah privatizacijskega procesa v nekdanjih komunističnih državah z naslovom Privatization: What Have We Learned? (Guriev, Megginson, 2005). Raziskava prinaša pomembno sporočilo tudi slovenskemu tranzicijskemu kapitalizmu: če širša javnost nima potrebnega zaupanja v kapitalsko elito in kapitalizem, bo zelo težko sprejela tudi tržna pravila kapitalizma (delitev dobička in plač, razslojevanje, prevzemanje tveganja in drugo) in potrebne strukturne reforme, ki zagotavljajo konkurenčnost gospodarstev in prihodnji razvoj.

Slovenija bi se morala pri vzpostavljanju potrebne legitimnosti kapitalizma in zaupanja širše javnosti v institucije kapitalističnega sistema (zlasti trg in zasebno lastnino) zgledovati po meritokratskem modelu kapitalizma z močno pravno državo, ki ga najbolj poosebljajo ZDA. Škandali na največjem kapitalskem trgu na svetu v ZDA kažejo, da imajo tudi ZDA svoje enrone, worldcome in madoffe, vendar v ZDA drugače kot v Sloveniji razvpiti škandali na kapitalskem trgu doživijo sodni epilog z demonstracijsko visokimi zapornimi kaznimi.

V Sloveniji po 19 letih tranzicije še vedno čakamo na svoje madoffe z dolgo vrsto tajkunskih kandidatov, ki sežejo od medijskih tajkunov (Šrot, Petan), pidovskih tajkunov, gradbenih tajkunov, Kučanovih tajkunov iz Foruma 21 do političnih tajkunov na čelu z Bavčarjem in Golobičem.