Simona Toplak vsi članki avtorja

Finance 55/2009 20.3.09 00:01

Tajkunska posojila so le vrh ledene gore. Kaj je spodaj in ali je to spodaj bolj nevarno za varnost bank in stabilnost sistema?

Pri odgovoru na to vprašanje se ne pride dlje kot do teze, dostopnih številk in drugih dokazov, ali ta drži, ni. Kar vsaj meni povzroča še večje nezaupanje do finančne varnosti te države. Gre za tipičen kaj bi bilo, če je tako, vendar pa je uredništvo kljub temu ocenilo, da je prav, da na stvar opozorimo.

Pomemben del slovenskega gospodarstva lastniško obvladuje le nekaj omrežij. Jedro teh omrežij so finančni holdingi. Najbolj izpostavljeni so NFD Holding Staneta Valanta, Maksima Holding Igorja Bavčarja, KD Matjaža Gantarja, Infond Holding Boška Šrota, Zvon , kjer je prvi človek Simon Zdolšek, Pom-Invest , Triglav Naložbe , da naštejem le nekatere. Cilj je jasen: postati lastnik čim večjega premoženja s čim manj denarja. S prepletenostjo graditi nekakšno finančno mrežo in piramido. Ki jo financiraš iz prihodkov izvornih podjetij ali pa preprosto iz rasti vrednosti naložb. Kar generiraš sam, ker trga ni. Posebej pomembno pri tej strukturi je, da je zraven prijateljska banka.

In potem se zgodi težava, finančna kriza. Prihodki upadejo, vrednost naložb zgrmi. Banke - imajo svojega nadzornika Banko Slovenije - morajo, čeprav zaradi dobrih odnosov z omrežjem tega ne bi hotele, povečati svoja zavarovanja.

Prva teza je, da so ta trenutek banke pravzaprav že lastnice vsega premoženja finančnih holdingov. Zaradi prepletenosti, zaradi parkirišč, ki so jih igrali drug drugemu, nastaja težava med omrežji samimi. Moja druga teza je, da bo, če bo kriza vztrajala, zaradi tega počilo v samih omrežjih. In tretja teza je, da morajo banke v kritičnih primerih tudi dejansko vstopiti v lastništvo in prevzeti upravljanje holdingov. Če tega ne bodo storile pravočasno, zna počiti tudi pri njih.

In zakaj banke omahujejo? Ker imajo klasičen problem odločevalcev, ker so bile in so zraven. Kot takšen pa vedno čakaš, da bo bolje. In vedno težje kaj narediš. Dokler ni prepozno.

Zdaj že v samih bankah razlagajo, kako velika težava so holdingi. Vendar poskušajo stvar obrniti: holdingi so po njihovem mnenju težava zato, ker kam pa bodo šele padle cene, če zdaj začnejo prodajati naložbe? To bo šele katastrofa. A da ne bo pomote: to bo čisto zadnje, kar bodo banke naredile, zdaj to uporabljajo le kot grožnjo, kot utrjevanje pozicije, da ne delajo nič.

Če bi banke ne bile del težave, se mi danes ne bi pogovarjali o vedno večjem tveganju zaradi finančnih holdingov oziroma omrežij, ki obvladujejo gospodarstvo. Že nekaj časa se ne bi pogovarjali niti o tajkunih. Banke bi, če drži teza, da so de facto že lastnice finančnih holdingov, tudi zares vstopile v lastništvo in odpravile tiste, ki holdingom, podjetjem in bankam samim delajo škodo. Tipičen primer je Mip , pa tudi Istrabenz in finančni holdingi okoli njega.

Seveda reševati trenutne razmere ni preprosto. Še posebej, ker smo dovolili, da so banka, lastniki holdinga in direktorji ena velika srečna družina. Dovolili smo prevzeme prek parkirišč, usklajeno delovanje, omreženje gospodarstva. Dovolili smo nacionalni interes. Nismo zamenjali nadzornih svetov državnih bank, nismo odstavili njihovih uprav, ki so pomembno sodelovale pri mreženju, kar je privedlo v zdajšnje težave. Dopustili smo celo, da so "stari fantje" osvojili še višje bančne vrhove. Vse to so zamujeni trenutki. V dobro tistih, ki so delali po drugačnih poslovnih praksah, upam, da bo cena zanje čim nižja.