Revija Manager vsi članki avtorja

18.2.08 07:00

Harvardski profesor Michael Porter je v besednjak spodbujanja konkurenčnosti leta 1990 uvedel pojem grozdenja in sprožil množično nastajanje grozdov po vsem svetu. Čeprav se zdaj ukvarja s projekti, kot je univerzalno zdravstveno varstvo, je svetoval že Reaganovi vladi, zdaj pa bo volil republikanca Romneyja.

Foto: Goran Lindqvist

Michaela Porterja, harvardskega profesorja in človeka številka ena s področja konkurenčnosti podjetij smo intervjuvali 22. januarja v Stockholmu, kjer je predaval na evropski predsedniški konferenci o inovacijah in grozdih. Celoten proračun predsedniške konference je po naših informacijah dosegal približno pol milijona evrov, za Porterjevo predavanje pa je bilo treba odšteti deset odstotkov celotnega proračuna. To je bila seveda njegova tarifa s popustom, ker je šlo za konferenco o grozdih in inovativnosti. Tako kot vse mednarodne predavateljske zvezde je tudi Michael Porter obkrožen z osebjem, ki skrbi za odganjanje novinarjev in drugih nadobudnežev, a nam je kljub temu uspelo izmakniti precej njegovega časa za intervju.

Porter se je ustavil v Stockholmu na poti iz Savdske Arabije, kjer se po obdobju konservativne ekonomske politike lotevajo razvoja grozdov, iz Stockholma pa se je odpravil v Davos, kjer je vodil okroglo mizo s CEO največjih korporacij. Grozdi niso več naključni pojav, pravi Porter, temveč postajajo pomemben instrument modernizacije gospodarstev. Med pomembnejšimi Porterjevimi projekti je mapiranje grozdov: popisal je grozde po svetu, njihovo velikost, specializiranost in povezanost z drugimi ter ugotovil, da imajo regije z veliko gostoto, specializiranostjo in povezanostjo grozdov višjo stopnjo rasti zaposlovanja, višje plače zaposlenih in več prijavljenih patentov. Enako velja za podjetja, ki so povezana v grozde. Po njegovi oceni so grozdi idealni pospeševalci inovativnosti in razvoja, ker je ekonomski razvoj odvisen od sodelovanja: bistveno laže se je domisliti novih rešitev in dobiti nove ideje, če sediš skupaj z ljudmi, ki se ukvarjajo z enakimi problemi, kot pa če tuhtaš nekje na samem. V Sloveniji se je politika grozdenja intenzivno razvijala med ministrovanjem Tee Petrin, leta 2004 pa je bilo grozdenje črtano s seznama spodbujanih projektov. Podobno je bilo na Danskem: Porterja je k sodelovanju povabila levo usmerjena vlada, zato se ga je držal imidž levega ekonomista, na grozde pa je poznejša desna vlada gledala kot na levičarski izum. V resnici pa je Porter od glave do peta republikanec: že leta 1983 ga je Ronald Reagan imenoval v predsedniško komisijo za konkurenčnost gospodarstva. Izkušnje, ki si jih je Porter nabral med svetovanjem Reaganu, je uporabil v svetovni uspešnici The Competitive Advantage of Nations, ki jo je izdal leta 1990, v kateri je uvedel pojem grozdov in s tem sprožil množično ustanavljanje grozdov (v obliki javno-zasebnih partnerstev) po vsem svetu.

Kakšni bi bili po vaši oceni najboljši ukrepi za omejevanje posledic krize v ameriškem finančnem sektorju, ki vleče svetovno gospodarstvo v recesijo?

Krizo so povzročila posojila in drugi finančni instrumenti za nakup nepremičnin; gre za klasičen problem slabih posojil. Slaba stran je, da še ni mogoče natančno reči, kako velike so izgube. Cene nepremičnin se nižajo, kar pomeni, da je čedalje več posojil videti slabih. Posojilojemalci so najemali draga posojila, vrednost nepremičnin, ki so jih dobili zanje, pa se zmanjšuje. Vendar ta kriza slabih posojil ni kriza ameriškega gospodarstva in ni povezana s konkurenčnostjo ali inovativnostjo. Gre zgolj za to, da je bilo preveč denarja posojenega prevelikemu številu ljudi za nakup nepremičnin in da je ta denar izgubljen. Hitreje ko se bomo soočili z dejstvom, da je ta denar izgubljen, hitreje ko bomo ugotovili, kolikšna je dejanska izguba, in začeli restrukturirati dolgove in posojilodajalce, hitreje bo težava rešena. Ta kriza je po mojem mnenju zelo podobna tisti, ki smo jo imeli v ZDA pred desetimi, 12 leti, ko je ravno tako šlo za krizo slabih posojil. Takrat je veliko ustanov bankrotiralo, nekatere so bile prevzete ali pa so se združile z drugimi, vendar je bilo po tem prestrukturiranju vse urejeno. Zato menim, da bi morali poskrbeti predvsem za pospeševanje prestrukturiranja. Velik problem pa je, da zdaj nekateri hočejo intervenirati tako, da bi zmanjšali izgube vpletenih finančnih ustanov, pa tudi izgube ljudi, ki ne morejo odplačevati previsokih posojil, in jim pomagati, da obdržijo kupljene nepremičnine. Ob takšnih intervencijah bi se proces lahko zelo zavlekel.

Kako globoka bo torej po vaši oceni ta kriza in kakšne bodo posledice?

Mislim, da ne bo zelo globoka. Gre sicer za milijarde dolarjev in finančne ustanove, ki imajo v svojem portfelju velik delež slabih nepremičninskih posojil, so že bankrotirale. Zanje je ta kriza seveda resna.

Lahko pričakujemo upočasnitev rasti svetovnega gospodarstva oziroma celo recesijo?

Težava z nepremičninami je, da vplivajo tudi na druge panoge. Če bodo ljudje kupovali manj nepremičnin, bodo kupovali tudi manj hladilnikov in vseh drugih izdelkov v verigi. Zelo verjetno bodo zaradi tega imela nekatera podjetja izgubo in obstaja možnost upočasnitve rasti ali recesije. Vendar to še ne pomeni, da je kaj narobe z ameriškim gospodarstvom ali z njegovo strukturo. Gre zgolj za klasični cikel prevelikih naložb, ki vodi v bankrote in izgube, ki jih je treba odpisati. Upamo pa lahko, da se bo hitro začel novi ciklus.

Kako bo ta kriza prizadela Evropo?

ZDA so že dvajset let gonilna sila gospodarske rasti po svetu. Če se ameriško gospodarstvo upočasni, bo to seveda vplivalo na tista gospodarstva, ki veliko izvažajo v ZDA. Države v razvoju, kot sta Indija in Kitajska, rastejo zelo hitro. Vprašanje je, ali rastejo dovolj hitro, da bo njihova domača rast lahko nadomestila izgube. Sedim v dveh upravnih odborih ameriških podjetij, ki še vedno zelo hitro rasteta (v softverskem podjetju in v podjetju, ki izdeluje medicinske inštrumente, op. a.) in bosta rasli tudi v prihodnje, ker nista povezani z nepremičninskimi posli. Povpraševanje po izdelkih iz teh panog narašča na Kitajskem, v vzhodni Evropi in v Indiji. Če se bodo ta gospodarstva upočasnila, potem lahko pričakujemo močnejšo recesijo. Vendar makroekonomija ni moje področje in zato ne bi rad ničesar napovedoval. Sem mikroekonomist. Za podjetja je najpomembnejše, da se še naprej ukvarjajo z inovacijami in da se povezujejo v grozde, ker bo dolgoročno to edino pomembno za njihovo konkurenčnost. Recesija jih lahko ustavi za krajši čas pri uresničevanju nekaterih načrtov, vendar pa je najpomembnejše, da še naprej krepijo inovativnost in konkurenčnost.

Foto: Goran Lindqvist

Michael Porter: Kriza slabih posojil v ZDA je klasična kriza preobsežnih naložb, ki vodi v bankrote vpletenih podjetij. Vendar z ameriškim gospodarstvom in njegovo strukturo ni nič narobe, zato lahko upamo, da se bo hitro začel novi ciklus.

Pravite, da so lahko določene politike grozdenja v resnici intervencionistične in so zato škodljive. Katere politike grozdenja imate v mislih?

Najslabše je, če z javnim denarjem subvencioniramo določena podjetja ali panoge. V ZDA je takšnih primerov zelo malo. V Evropi pa so pogosto uporabljali javni denar denimo za ohranjanje ladjedelnic ali letalskih prevoznikov. Menim, da je to napaka: ni pametno poveličevati neke dejavnosti samo zato, ker se zdi politikom pomembna. V nekaterih državah denimo usmerjajo denar v biotehnološka podjetja, ker se jim to zdi dobra panoga, vendar je poveličevanje enega grozda ali pa odtegovanje podpore nekemu grozdu slaba politika. (Örjan Sölvell, profesor na Stockholm School of Economics, ki je prisostvoval intervjuju, je pri tem vprašanju omenil, da smo pred leti, ko smo v Sloveniji uvajali politiko grozdenja, hoteli podpirati samo napredne panoge, ne pa denimo tradicionalne industrije, kot je papirništvo. To se mu zdi velika napaka, ker gre za poveličevanje določenih panog, ki naj bi bile boljše od drugih.)

Kakšno politiko grozdenja bi potem priporočali Sloveniji?

Če imate močno papirniško ali druge tradicionalne industrije, je treba poskrbeti za podporo podjetjem, ki želijo izboljšati konkurenčnost in sposobnosti svojih zaposlenih. Nekatere vlade pravijo: ne maramo tradicionalnih panog. To je slaba politika grozdenja. Vsi grozdi so dobri! Slaba politika je, če hočemo ustvariti grozd iz nič. Treba je vedno izhajati iz obstoječih podjetij in iz njihovih potreb, to velja tudi za Slovenijo.

Michael Porter je zvezda, zato se je težko prebiti mimo množice ljudi, ki ga nenehno obkrožajo. Ko vam to uspe, je pogovor z njim pravi užitek. (Na fotografiji: Michael Porter in Nataša Koražija iz uredništva revije Manager).

Kateri evropski grozdi in politike grozdenja se vam zdijo najboljši?

V Evropi je na tisoče grozdov, med nimi je tudi denimo City of London. Če omenim zgolj enega, bom krivičen do drugih. Eden zelo uspešnih grozdov je bil denimo švedski papirniški grozd, kjer so z zelo malo denarja dosegli zelo dobre rezultate. Gre za Paper Province, kjer so skoncentrirane papirnice in embalažna industrija, med njimi je tudi Tetrapack. To je star in klasičen grozd, ki je z javnim sofinanciranjem zgradil testne laboratorije, v katerih lahko vsa vključena podjetja testirajo nove izdelke in izboljšave. Takšnih laboratorijev si nobeno podjetje iz grozda ne bi moglo privoščiti samo, zdaj pa je infrastruktura na voljo vsem članom. S takšnim pristopom lahko tudi mala podjetja postanejo inovativnejša (profesor Sölvell je dodal, da je v Paper Province tudi univerza, ki se prej za nobeno ceno ni hotela ukvarjati z raziskavami na področju papirništva ali embalaže, zdaj pa je to postalo tako zanimivo, da ustanavljajo nove oddelke s področja embalaže, kar je velika spodbuda za industrijo. V Paper Provinci se zdaj v pubih in barih razpravlja o razvojnih projektih v papirništvu, tako kot se v Silicijevi dolini razpravlja o novostih s področja IT). Zelo pomembno je, da politika grozdenja temelji na pristopu "bottomup ", torej da izhaja iz potreb podjetij, ne pa, da so ukrepi dirigirani od zgoraj. Podjetja morajo vedeti, kaj je dobro zanje, morajo biti vključena v vse procese in jih sama določiti, ne pa, da to zanje počne lokalna ali državna vlada.

Koga bi želeli imeti za naslednjega ameriškega predsednika?

Sentimentalno sem vezan za Mitta Romneyja in za zdaj mu kaže dobro.

Zakaj Romney?

Izhaja iz zasebnega sektorja, bil je zelo dober poslovnež, odlično je izobražen, uspešno je vodil olimpijske igre v Salt Lake Cityju, bil je odličen guverner Massachusettsa in je tam uvedel inovacijo, univerzalno javno zdravstvo, kakršnega nimajo nikjer v ZDA. Zato sem prepričan, da je pravi kandidat za vodenje države. Hkrati je edini, ki je imel resnično službo, vsi drugi kandidati pa so bili zgolj pravniki ali politiki. Zdaj, ko se ekonomija upočasnjuje, se mi zdijo njegove sposobnosti še posebno dragocene. Nobeden izmed preostalih kandidatov nima izkušenj na poslovnem področju, on pa je še v časih, ko je bil še poslovnež, spletel poznanstva s poslovneži po vsem svetu, kar je veliko bolje kot reference vseh drugih kandidatov.

Nataša Koražija, revija Manager - februar 2008

Priskrbite si svoj izvod najnovejše revije Manager Naslovna zgodba februarske revije Manager govori o dveh drznih slovenskih managerjih: o Jocu Pečečniku, ki se loteva odbitih projektov in Cvetani Rijavec, ki na glavo obrača Ljubljanske mlekarne . Preberite tudi: Managerski konzilij: študirati ekonomijo ali management? Sloviti Michael Porter za Manager: Inovirajte, ne glede na krizo Dnevnik Marka Fujsa, direktorja Tušmobila: krepko bi premislil, če bi šel še enkrat po isti poti Gorenje združuje oblikovalske moči Rupert Murdoch: Levi mediji se mu zdijo paranoični Svoj izvod revije Manager lahko naročite tudi preko SPLETNE NAROČILNICE.