Sergeja Slapničar vsi članki avtorja

Finance 213/2007 8.11.07 00:01

Če hočemo oceniti, kako dejavno je podjetje na področju družbene odgovornosti, je treba najprej opredeliti, kaj družbena odgovornost podjetij zajema. Ena izmed teorij, ki pojasnjuje, zakaj podjetja delujejo družbeno odgovorno, je teorija interesnih skupin: samoumevno je, da dolgoročno ni mogoče poslovati uspešno, ne da bi podjetje upoštevalo interese različnih skupin, s katerimi sodeluje. Samoocena podjetij o družbeni odgovornosti pa ima nekaj značilnosti, ki se jih je treba zavedati pri branju poročil: empirične študije le redko potrjujejo, da poročanje o družbeno odgovornem delovanju resnično odseva družbeno odgovorno ravnanje. Podjetja so nagnjena k samopromociji.

Zasledovanje neuravnoteženih ciljev lahko celo ogrozi dobičkonosnost in preživetje podjetja, kar se je že mnogokrat pokazalo v pritiskih različnih interesnih skupin. Ali pomeni več družbene odgovornosti tudi dobro novico za lastnike? Žal so interesi interesnih skupin v očitnem nasprotju: kupci hočejo visoko kakovost in nizke cene, družba čim več sponzorstev in ohranjanja čistega okolja, zaposleni čim višje plače in ugodno delovno okolje, lastniki pa čim višje donose pri majhnem tveganju. Kako naj torej menedžment uravnoteži vse te nasprotujoče si želje?

Najboljši pogled na primeren obseg upoštevanja interesnih skupin se mi zdi pogled finančnega ekonomista Jensena (2002), ki pravi, da naj bo kompas v odločitvah, koliko interesov katere skupine upoštevati, "razsvetljeno" maksimiranje premoženja lastnikov. To pa pomeni, da naj menedžerji prepletejo svojo filantropsko politiko, varovanje okolja in politiko do zaposlenih, kupcev in dobaviteljev s poslovno strategijo, da naj upoštevajo toliko interesa vsake skupine, da ne ogrozijo položaja podjetja v primerjavi s konkurenti. Seveda to ne pomeni, da podjetja lahko naredijo en evro dobička in deset evrov škode okolju, vendar vse več zagovornikov družbene odgovornosti podjetij opozarja, da družbe z družbeno odgovornostjo ne morejo prevzeti nase bremena države: država mora z zakonodajo poskrbeti, da se nekatere vrednote družbe prevedejo v predpise in davke, in s tem zagotoviti enake konkurenčne pogoje vsem. Okoljska zakonodaja na primer mora biti tista, ki sistematično ščiti naravno okolje, in ne prostovoljno ravnanje posamičnih podjetij.

Vzdržna dolgoročna rast podjetja koristi vsem poslovnim partnerjem ter lokalni skupnosti: zagotavlja dobre službe, stabilnega kupca ali dobavitelja, ohranja okolje, v katerem deluje, in sodeluje z lokalno skupnostjo, s tem da jo podpira pri družbeno koristnih projektih. Naj se slabi poslovni rezultati podjetja ne skrivajo za nekakšno družbeno odgovornostjo (kot denimo prezaposlenost, ki spravlja podjetje v težak finančni položaj), kajti družbeno odgovorna podjetja z znanih indeksov družbene odgovornosti (FTS4Good, Dow Jones Sustainability Index) ne poslujejo v povprečju nič slabše od podjetij, ki temu ne posvečajo nobene pozornosti.

Medtem ko iz letnih poročil prav lahko ugotovite, katero podjetje je najbolj dobičkonosno, je utopično verjeti, da lahko ugotovite tudi, katero podjetje je najbolj družbeno odgovorno. Razlogov za to je več: družbene odgovornosti se ne da izmeriti na enem skupnem imenovalcu, saj obsega delovanje podjetja na več področjih, ki jih ni mogoče vedno izmeriti v denarju. Drugič, ne obstajajo splošno sprejeti standardi poročanja, ki bi jih poznali tisti, ki pripravljajo poročila, in tisti, ki jih ocenjujejo. In tretjič, poročanje o družbeni odgovornosti je samoocena podjetij. Po eni strani postaja poročilo o družbeni odgovornosti premišljena trženjska strategija, s katero podjetje nagovarja svoje interesne skupine in kjer podjetje samo izbira poudarke in razkritja, po drugi strani je to edina ocena družbene dejavnosti podjetja, ki je zunanjemu uporabniku na voljo.

Samoocena podjetij o družbeni odgovornosti ima nekaj značilnosti, ki se jih je treba pri branju poročil zavedati: empirične študije le redko potrjujejo, da poročanje o družbeno odgovornem delovanju resnično odseva družbeno odgovorno ravnanje. Podjetja so nagnjena k samopromociji. Večja in okoljsko bolj obremenilna podjetja poročajo več. Zaradi neobstoja splošno sprejetih meril poročanja o družbeni odgovornosti je težava tudi v tem, da je meja med "ravno pravšnjim" in "neprimernim" obsegom ali podrobnostjo poročil nejasna. Informacije so selektivne, podjetja ne kvantificirajo vseh področij (denimo sponzorstev) ali pa jih kvantificirajo v različnih merskih enotah (v denarju, v količinah ...), zato že pri enem podjetju ni mogoče izmeriti skupnih izdatkov za družbeno odgovorno delovanje ali vpliv na okolje in družbo. Tudi če bi ti bili kvantificirani na vseh področjih enako, se panoge in dobičkonosnosti podjetij tako razlikujejo, da pri enem podjetju visoko vlaganja v okolje pomeni samo rehabilitacijo razmer, pri drugem pa je posledica nizkega vlaganja predvsem njegova neobremenilna dejavnost za okolje.