Črt Jakhel vsi članki avtorja

13.2.02 17:10 dop. 25.2.03 10:00

Kdo potrebuje življenjsko zavarovanje? Potrebuje ga tisti, ki želi nekomu drugemu pomagati tudi, če in ko ga več ne bo. Ponavadi se ljudje tega zavejo ob rojstvu otroka. Tudi meni se je zgodilo tako. Na poti do zavarovanja pa so se mi dogajale zanimive in smešne stvari.

Pred meseci je moje malo podjetje poklicala agentka Zavarovalnice Triglav , ki je prodajala pokojninska, menedžerska in razna druga zavarovanja. Ker nimam veliko časa in ker raje sam izbiram stvari, kot da mi jih prinesejo, sem sestanek dolgo prelagal. Potem sva se vendarle srečala in ugotovila, da me zanima predvsem življenjsko zavarovanje. Dobil sem precej gradiva in primere izračunov.

Imam precej izkušenj z borzo, a skoraj nič z zavarovalnicami. Počutil sem se kot stranka borzne hiše, ki tja pride prvič, se plaho razgleduje naokoli in je skoraj pripravljena plačati, samo da ji kdo kaj hudega ne stori. Povrhu sem bil prepričan, da je ponudba zavarovalnic zelo raznolika in da res ne bo težava stvari pregledati in reči, evo, tole je prav to, kar potrebujem. Zato sem za "projekt zavarovanje" predvidel le malo časa. Da je tista prva drža naivna, je jasno; ugotovil pa sem, da slednja tudi.

Tisto, čemur v pogovoru ponavadi rečemo življenjsko zavarovanje, je zavarovanje " z doživetjem". To je kombinacija zavarovanja in varčevanja: ob smrti dobijo upravičenci pogodbeni znesek, hkrati pa se počasi nabirajo in obrestujejo premije, ki jih, če si ob koncu pogodbenega roka živ, dobiš izplačane v enem kosu ali pretvoriš v rento. "Doživetje" je tisti produkt, ki ga večinoma, sodeč po moji izkušnji morda celo izključno, tržijo v zavarovalnicah.

Težava je v tem, da so premije razmeroma visoke, donosnost varčevanja pa nizka - devizna klavzula plus nekaj odstotkov. Če imam sposobnost in veselje upravljati svoj denar, je zato smiselno, da od zavarovalnice želim le izplačilo ob smrti, varčeval pa bom po svoje. V dolgih obdobjih dobi že nekaj odstotnih točk razlike velik pomen.

Želim torej plačevati (ustrezno nižjo) premijo, in če v pogodbenem obdobju ne umrem, vplačila ostanejo zavarovalnici, meni pa zadovoljstvo, da sem živ. Angleško govoreči svet temu reče "term insurance". V Sloveniji se temu reče "zavarovanje za smrt" (brr). Iskani produkt sem našel na spletni strani Triglava. Višina mesečne premije za vsoto 50 tisoč evrov je znašala nekaj tisoč namesto doživetvenih nekaj deset tisoč tolarjev na mesec. Poklical sem agentko in jo zaprosil za sklenitev takšnega zavarovanja.

Ni šlo. Agenti tega ne tržijo. Treba je govoriti z drugo osebo. In s tretjo. Tretja me je usmerila k četrti. Četrte ni bilo, peta pa mi je povedala, da lahko takšno zavarovanje sklenem v katerikoli poslovalnici. Šel sem na Miklošičevo in ... Hm, ali to obstaja? Zavarovanje, pri katerem stranka samo vplača premije, varčuje pa ne? Saj to ne more biti res. Pa je, imate na svoji spletni strani. Čez nekaj časa se je izkazalo, da tudi v računalniškem sistemu, namenjenem sklepanju zavarovanj. Dobil sem nekaj vzorčnih izračunov. Zmenili smo se, da sklenemo pogodbo naslednji dan, češ da morajo še preveriti, kateri pogoji veljajo in ali imajo ustrezne obrazce.

Naslednji dan so mi povedali, da takšnega zavarovanja ni. Nisem bil več začuden, temveč že jezen. Poklical sem izvršnega direktorja sektorja osebnih zavarovanj in se za spremembo predstavil ne le s svojim imenom, temveč takoj tudi z imenom Financ - ker da sem sicer stranka, a me zgodba začenja tudi novinarsko zanimati. Potem se je začelo razpletati, imel sem še nekaj sogovornikov in se na koncu vrnil na Verovškovo s konkretnim imenom osebe, s katero da bom lahko sklenil posel. To je potem tudi uspelo. No ja, še vedno teče rok, v katerem lahko zavarovalnica zavrne sklenitev police.

Nekateri od premnogih sogovornikov v Triglavu so obžalovali, da se nisem takoj obrnil nanje, ker da bi potem pot bila kratka in jasna. Jaz obžalujem, da stranki ni dano vedeti, na koga naj se obrne. Ni ji pravzaprav dano vedeti, da sploh obstaja takšno zavarovanje, če sama ne vrta in prepričuje, dokler ne naleti na prava vrata, dokler ne nastopi s pravo mero časa, trme in nemara še s pravim imenom. To ima svojo ceno. Če bi zavarovalnici zaračunal svetovalne ure za pomoč pri ugotavljanju, ali so mi sposobni prodati zavarovanje, bi bistveno znižal strošek premije za prvo leto.

Zavarovalnica Triglav (morda tudi druge, ne vem) intenzivno trži le eno vrsto življenjskega zavarovanja - tisto zanjo najbolj ugodno. To je normalno. Ne pričakujem, da se bo pri doseganju svojega interesa uklonila mojemu. Pričakujem pa normalen odnos do stranke: pregledno ponudbo vseh možnosti, če že vprašam, in dobro usklajenost znotraj podjetja, da je mogoče hitro skleniti posel. Triglav v tem trenutku tega nima. Verjetno zato, ker si to lahko privošči. To je racionalno, po svoje pa tudi žalostno.