Pot najbogatejšega Slovenca do 240 milijonov evrov
Iznajdljivost, volja in
pripravljenost tvegati
so bili ključi do uspeha najbogatejšega Slovenca, ki je iz
nič zgradil tretje največje
slovensko trgovsko
podjetje. Danes
zna uživati svoje
bogastvo, predvsem
tako, da si privošči
veliko prostega časa
za družino in svoje
hobije. Ampak vedno
ni bilo tako. OGLAS
Ko je leta 1989 odprl svojo prvo trgovino na debelo v Slovenskih Konjicah, veliko 250 kvadratnih metrov, je imel že 32 let. Prej je bil zaposlen kot komercialist v Kovinotehni in se nikomur, verjetno niti njemu, še sanjalo ni, da bo postal eden najbogatejših, če ne kar najbogatejši Slovenec. Potem je prišel čas, ko so v rajnki Jugoslaviji začeli spodbujati podjetništvo, in Mirko Tuš je bil med prvimi, ki so zgrabili priložnost. Bilo je prav med divjo inflacijo - in tudi tu je Tuš videl priložnost. Ampak drugače kot nekateri, ki so dirjali po trgovinah in poskušali kupiti kakšen izdelek po včerajšnji, smešno nizki ceni. Mirko Tuš je vsakodnevni izkupiček nesel v banko in pretopil v nemške marke. Pa ne le enkrat. Menda se je v Kreditni banki Maribor dalo zamenjati dinarje v marke, potem spet nazaj v dinarje in spet nazaj v marke po večkrat na dan in pri tem vsoto vsakokrat povečati. To je počel, dokler ni tedanji premier Marković za nekaj časa zamrznil tečaja dinarja. Takrat se je moral namesto v Maribor voziti v Avstrijo po nakupih cenejšega blaga, da je njegova trgovina lahko uspešno delala. Tale zgodba sicer morda ni popolnoma natančna, ker Mirko Tuš praviloma ne govori z novinarji. Če bi javnost izvedela, da je kdaj kdo videl njegovo obličje, bi mu to najbrž pokvarilo imidž, ki ga, kdo ve zakaj, gradi tudi na skrivnostnosti. Vse, s katerimi je kdaj govoril, ima menda natančno preštete. Sicer pa to štetje ne zahteva višje matematike, saj so bili v vsej njegovi podjetniški zgodovini menda le štirje. Poleg novinarja Večera, ki ga je budno opazoval leta 2002, ko se je Tuš edinkrat "spozabil" in prišel na odprtje svojega supermarketa na Reki. Novinar je potem napisal, kako je Tuš radovednežem, ki so ga spraševali, zakaj ima roko v mavcu, vsakokrat povedal popolnoma drugo zgodbo. Takšen je njegov slog, pravijo tisti, ki ga poznajo: pogosto ne vedo, kdaj misli resno in kdaj se šali. Od trgovine prek kinematografov...
Engrotuš je bil po letu 2000 kar dvakrat razglašen za najhitrejšo slovensko gazelo. Toda prav na začetku ni šlo tako hitro. Svojo drugo trgovino je Tuš odprl nekako po treh letih. Potem je rasel čedalje hitreje. Leta 1993 je kupil poslopje stare celjske mlekarne. Tri leta pozneje tekstilnega trgovca Metro. Potem še kompleks propadlega celjskega blagovnega centra Merx. Menda je za Merxove nepremičnine na dražbi ponudil polovico višjo ceno kot njegovi tekmeci in si šele potem začel razbijati glavo, kje bo dobil posojilo, da jih bo plačal. Ko se je odprla možnost za uvoz s Kitajske, je bil spet prvi, ki je zgrabil priložnost. V prvih letih tega tisočletja pa je Tuš trgovino razširil še z novo dejavnostjo, kinematografi. ...do telekomunikacij in nepremičnin Kaj je danes Engrotuš, oziroma po novem Skupina Tuš, je že vsem znano. Tretji največji trgovec v Sloveniji s pol milijarde evrov prihodkov in letnim dobičkom, ki presega 15 milijonov evrov. Samo letni dobiček Engrotuša, ki je še vedno v stoodstotni lasti Mirka Tuša, je večji kot celotno premoženje večine bogatih Slovencev na naši lestvici. Tuš pa ima zdaj že nove poslovne zamisli. S ponudbo mobilne telefonije in interneta se podaja v telekomunikacije in namerava v ta posel vložiti približno 280 milijonov evrov. Pri tem se bo spopadel z močnimi tekmeci. Vendar so tovrstne bitke Tušu očitno v veselje: tudi v trgovini in kinodejavnosti se je meril z veliko večjimi od sebe. Njegova poslovna filozofija je preprosta: trudi se biti cenejši od drugih. Njegov trgovski tekmec, direktor Spara Igor Mervič, o njem pravi: "Tuš je eden od ljudi, ki jih v poslu zelo cenim. Njegove odločitve ne temeljijo na obširnih analizah, ampak ga vodita dober smisel za posel in intuicija." To bo verjetno kar držalo. Ko se je na banki pred kratkim potegoval za posojilo za naložbo v telekomunikacije, so menda od njega zahtevali napisan projekt. Pa jim ga je v poduk dostavil v nekaj dneh, nekaj centimetrov debelega. Kdo ve, ali so ga prebrali ... Vse kaže, da se bo Tuš poleg telekomunikacij lotil še enega novega področja. Pred kratkim je namreč, za začetek sicer z minimalnim vložkom, ustanovil novi podjetji, ki sta registrirani tudi za hotelsko dejavnost in nepremičninske projekte. Po neuradnih informacijah razmišlja tudi o gradnji stanovanjskih objektov. Zabava je pol zdravja Mirko Tuš od leta 2001 ne vodi več sam svojega podjetja, nastavil je poklicnega managerja, Aleksandra Svetelška. Za direktorja Tušmobila, ki vstopa v mobilno telefonijo, je postavil mladega Marka Fujsa, ki mu še precej manjka do 30 let. Tuš nima predsodka do mladih kadrov, nasprotno, rad ima drzne ljudi, ki si upajo. Čeprav je menda v njegovi trgovski družbi še vedno precej ljudi iz pionirskih časov Engrotuša. Mirko Tuš je znan tudi po tem, da si zna privoščiti. Pogosto ga je mogoče videti na Rogli, kjer borda in se vozi z motornimi sanmi. Včasih se je spuščal tudi po celcu z vrhov na Kavkazu. Njegova strast je tudi kajtanje, deskanje na vodi s padalom. To počne tudi v Braziliji, kjer ima haciendo tik ob morju. Je pa velikega posestva v Braziliji (ki ga, mimogrede, nismo upoštevali pri oceni Tuševega premoženja) najbrž škoda za to, da bi tja le občasno odletel deskat. Tako da je samo vprašanje, kdaj bomo tudi uradno izvedeli, da se je tudi tam lotil kakega posla. Neuradni viri pravijo, da v Braziliji že gradi hotelski kompleks.
|

Facebook
Twitter




Dobro


























